Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 10. december 2021
Na tretjem koncertu filharmoničnega abonmajskega cikla Samih mogočnih skladb (SMS) je Orkester Slovenske filharmonije v začetku decembra nastopil pod vodstvom glavnega gostujočega dirigenta Philippa von Steinaeckerja, pridružili pa so se tudi francoska mezzosopranistka Aliénor Feix in združeni zbor v sestavi Zbora SF, MePZ Glasbene matice Ljubljana in Mladinskega zbora Glasbene matice Ljubljana (priprava: Jerica Bukovec, Juan David Zuleta Marulanda in Irma Močnik). Kot instrumentalna solista sta se predstavila pozavnist Domen Jeraša in Franc Kosem s poštnim rogom, vsi skupaj pa so v koncertnem večeru brez prekinitve izvedli najdaljše simfonično delo standardnega repertoarja: Simfonijo št. 3 v d-molu slavnega (in tudi z Ljubljano precej tesno povezanega) Gustava Mahlerja.
Izvedba te kolosalne skladbe, ki je sicer seveda zastavljena v povsem običajni maniri Mahlerjevega simfoničnega opusa, traja krepko prek uro in pol, včasih – odvisno seveda od dirigentovih odločitev glede interpretacije in izbire tempov – tudi dlje, uro in tričetrt. Prvi stavek je še daljši od zadnjega stavka skladateljeve 2. simfonije, saj traja kar okrog 40 minut in je kot tak daljši od marsikatere druge (sploh klasicistične) simfonije v celoti. Polovica simfonije tako pravzaprav mine že s prvim stavkom, kot celota pa je skladba velik izziv – tako izvajalski kot tudi poslušalski, saj prav od vseh prisotnih, glasbenikov in poslušalcev, terja izjemno visoko stopnjo koncentracije in predanosti zahtevni, bogati glasbeni tvarini.
V Gallusovi dvorani je zdaj »prepovedan« vsak drugi stol, preko katerega je napet trak; dvorana je tako lahko zasedena natanko polovično in je bila na tokratnem koncertu glede na razmere povsem solidno napolnjena. Orkestru je prisluhnil tudi bivši šef dirigent Uroš Lajovic, s katerim so se glasbeniki pred časom razšli po hudo jedkem in agresivnem javnem pranju umazanega perila. Ko smo že pri konfliktih sodobnega časa, je istočasno kot koncert na sosednjem Trgu republike že n-tič potekal tudi redni petkov protest…
Zasedba orkestra je bila, kot pritiče Mahlerju, kajpada ogromna in posledično je bilo na odru prisotnih tudi kar nekaj gostujočih glasbenikov. Slišali in videli smo denimo po osem rogov in kontrabasov, kontrafagot, dve harfi, dva velika bobna in dva kompleta timpanov. Glasbeniki so nastopili oblečeni v črno in ne (moški) v običajnih koncertnih frakih – tako je bilo zdaj že nekajkrat in čeprav se v koncertni kritiki ne osredotočamo na modne okoliščine, se takšno spremembo vendarle opazi. Tako je bilo zdaj že nekajkrat – bo črno-črno postala običajna praksa filharmonikov? Dejal bi, da vendarle ne.
Prvi stavek je tokrat minil v 35 minutah, skladateljevo navodilo o »dolgem premoru«, zapisano v partituri, pa ni bilo upoštevano (tako kot tudi v 2. simfoniji, kjer je Mahler po dolgem uvodnem stavku predpisal »vsaj 5-minutni premor«, skoraj nikoli ni, kvečjemu se ta čas porabi za prihod številnih zboristov na oder). Z izjemo sklepnega dela je bil cel prvi stavek odigran v popolnoma zatemnjeni dvorani (če odmislimo luči na notnih stojalih glasbenikov). Zanimiva odločitev, ki vsekakor more vplivati na doživljanje in ponotranjanje slišanega. Nekateri vstopi/nastopi trobil so bili za godala kljub njihovi številčnosti pregrobi in dinamično premočni. Sama glasba simfonične elemente zelo učinkovito in premišljeno prepleta z elementi ljudske melodike, simfonične pesnitve in še kaj – vendarle je Mahler slavno izjavil, da »mora biti simfonija takšna kot svet – spreje(ma)ti mora vse« in, analogično lastni izjavi o vrhuncu 2. simfonije, dodal: »V moji [Tretji] simfoniji bo svoj glas našla vsa narava. Nekatere njene pasaže se zdijo tako neverjetne, da jih le stežka prepoznavam kot lastno delo.« Sprva je skladatelj stavkom pripisal tudi podnaslove, ki pa jih je pozneje črtal. Prvi stavek se je tako imenoval Pan se prebudi. Vkoraka poletje in nas je spremljal s sinusno krivuljo boljših in slabših trenutkov. Sklepni del stavka je bil brez sence dvoma zelo prepričljiv.
Drugi stavek je bil v predpisanem tempu menueta primerno lahkoten in igriv, a tudi eleganten. Zgovorno je tudi dejstvo, da je Steinaecker dolgo in zahtevno simfonijo dirigiral povsem na pamet, kar je izjemno hvalevredna poteza, ki, kot sem v kritikah že večkrat izpostavil, o njem kot o dirigentu in glasbeniku ter o njegovem odnosu do glasbe na splošno pove zelo veliko. Na začetku tretjega stavka so solo pihala naletela na intonančne težave, sicer je bil stavek odigran v skladu s skladateljevimi navodili: »udobno, brez hitenja«. Tu smo izza odra slišali dolg solo poštnega roga (Kosem), ki je zvenel popolnoma identično običajni trobenti in se solistu (vsaj na petkovem koncertu) ni v celoti posrečil. Je pa na tem mestu treba dodati in priznati, da je tovrstna »backstage« solo točka vedno nehvaležna naloga z več plati: izvajalske, interpretativne in tehnično-logistične, saj je izvajalec od orkestra in dirigenta, ki ga vidi zgolj na zaslonu, fizično ločen in oddaljen.
Tudi zaključek tretjega in celoten četrti stavek smo poslušali v temi. Nastopa solistke Feixove in združenih zborov v četrtem in petem stavku sta bila preprosto lepa, orkester pa se v četrtem stavku ni izkazal; nabralo se je bilo namreč enostavno preveliko število preveč nepotrebnih napak, sploh pri nastavkih tonov v solo ali skupnih vstopih. Zadnji, šesti stavek je v nasprotju s pričakovano in uveljavljeno prakso v počasnem tempu (»Počasi. Spokojno. Občuteno«) in naj bi Mahler po lastnih besedah v njem uglasbil, Kar mi pripoveduje ljubezen. Vsaj na začetku stavka se je tako kakopak težko izogniti miselnim paralelam s počasnim stavkom Pete simfonije – znamenitim Adagiettom, tako imenovanim »glasbenim ljubezenskim pismom«, uporabljenim tudi v več filmih. Isto skladateljsko pero je tu jasno kot beli dan. Izvajanje orkestra bi bilo lahko – no, bi moralo biti! – še bolj strastno, bolj občuteno! Pozneje v stavku se je vtis sicer popravil, a izvedb te glasbe, ki so nam jih zapustili veliki »Mahlerijanci«, kot so bili Abbado, Tennstedt, Kubelík in še kdo, se ne da izbrisati iz spomina in srca. Dodana vrednost je umanjkala tudi pri sicer zelo lepem trobilnem koralu; nasploh sem dobil vtis, da trobilna sekcija ni imela ravno najboljšega večera, morda gre to pripisati prav tako naporni izvedbi večer prej. Sklepna apoteoza simfonije je kljub vsemu ganljiva že sama po sebi in tako je bilo tudi tokrat.
Ah, Mahler, ta večno spolzek teren, na katerem je (včasih tudi usodno) zahrbtno spodrsnilo že premnogim orkestrom in dirigentom – tudi nekaterim velikim imenom. Tudi pričujoča izvedba Mahlerja se je pridružila relativno številnim koncertom glasbe tega skladatelja na abonmajih SF v zadnjem letu pod različnimi dirigentskimi taktirkami; praviloma vselej s kar nekaj lepimi trenutki, a brez presežkov, ki jih ne bi mogli kaj kmalu pozabiti.
