Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 20. december 2021
Za tretji koncert letošnjega Zlatega abonmaja je bilo za 5. decembra napovedano gostovanje Bergenskega filharmoničnega orkestra z znamenitim dirigentom Edwardom Gardnerjem; odigrali naj bi dela Ligetija, Bartóka, R. Straussa in Čajkovskega (4. simfonijo). A smo bili kak teden pred koncertom obveščeni, da je orkester zaradi slabe epidemiološke slike v Sloveniji gostovanje v Ljubljani odpovedal. Po razočaranju, da je koncert pač nenadomestljivo odpadel, pa je prispela razveseljujoča novica, da so se za nadomestni koncert uspeli dogovoriti z avstrijsko Beethovnovo filharmonijo, njenim ustanoviteljem in umetniškim vodjo Thomasom Rösnerjem in nikomer drugim kot pianistom Alexandrom Gadjievim, nedavnim prejemnikom druge nagrade na 18. Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi; osvojil je tudi nagrado Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo sonate. V uradnem gradivu orkestra lahko beremo, da deluje na Dunaju in v Badnu ter združuje najboljšo avstrijsko orkestrsko tradicijo, zvočno prefinjenost, historično opolnomočeno izvedbo in sveže glasbene pristope.
Glavni poudarek repertoarja orkestra so dunajski klasiki, na primer Haydn, Mozart in Beethoven, ter skladatelji zgodnje romantike, kot so Schubert, Weber in Mendelssohn. Kot predstavnik dunajske tradicije je orkester tudi iskan poustvarjalec glasbene literature dinastije Strauss. V programskem smislu je orkester vsekakor potrdil »oglaševano« klasiko in tradicijo. Večer – enega zadnjih v Gallusovi dvorani v letu 2021 – so namreč sestavljale uvertura, koncert in simfonija; dve Beethovnovi deli sta oklepali Chopinovo solistično skladbo. Gallusova dvorana je bila v okviru možnosti (torej 50-% zasedenost) vsaj uradno razprodana, zaradi strogega režima, povezanega s protivirusnimi ukrepi, ki sedaj pomeni tudi prosto izbiro sedežev v bližini z vstopnico določenega vhoda v dvorano, pa v zadnjem času bojda prihaja do težav s slabo voljo abonentov, ki zdaj ne morejo več (vsaj ne na vsakem koncertu) sedeti na svojih izbranih sedežih. Koncertni list tudi tokrat ni postregel z imenom koncertnega mojstra – resnično ne morem razumeti, zakaj je to v Zlatem abonmaju (in mislim, da ima isto težavo tudi Festival Ljubljana) takšen problem.
Uvodoma je zazvenela Beethovnova uvertura Koriolan, op. 62. Orkester je bil postavljen drugače, kot smo vajeni pri domačih: druge violine desno od dirigenta, ob prvih violinah levo zadaj violončeli in kontrabasi. Takšna postavitev je sicer dobro znana in ponudi drugačno, bolj žlahtno poslušalsko izkušnjo, zato je priljubljena tudi na snemanjih, vsekakor pa postavlja tudi svojevrstne izzive. Od orkestra, ki nosi ime samega vélikega Beethovna, smo pač smeli – in morali! – pričakovati presežke pri izvajanju njegovih skladb in skladb njegovih sodobnikov ter preostalega uvodoma omenjenega repertoarja, ki ga neguje orkester. Godalni zvok bi bil lahko sploh glede na omenjeno postavitev orkestra bolj poln in pogumnejši, dinamično ravnovesje med posameznimi sekcijami pa je bilo nedvomno boljše od tistega, ki ga slišimo od naših orkestrov (z izjemo redkih obiskov vrhunskih dirigentov, kot v primeru Daniela Hardinga). Koriolan se je tako ponašal z odlično ritmiko in kakovostnim muziciranjem, le občasne manjše nedoslednosti so se prikradle vmes. A ko že toliko govorimo o Beethovnu, si privoščimo še en njegov citat: »Zaigrati napačno noto je nepomembno, za igranje brez strasti pa ni opravičila.«
V težko pričakovani solistični točki večera se je Alexander Gadjiev ob spremljavi orkestra predstavil s Chopinovim (kajpada) Koncertom za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 21. Neizpodbitno dejstvo je, da Gadjievov pianizem ničesar ne prepušča naključju. Je obenem drzen in intimen, bohoten in diskreten, nastopaški in sramežljiv. Nasprotja pa se privlačijo – in v tem primeru še kako privlačijo tudi poslušalce. Gadjieve intuicija, lahkotnost, predanost izvajani glasbeni tvarini in kontrastnost med mehkobo in ostrino so izjemne, pa čeprav je ocenjevanje glasbenega izvajanja (Bartók je famozno izjavil, da »so tekmovanja za konje, ne za umetnike«) notorično težaška in seveda v precejšnji meri subjektivna naloga; spomnimo se samo na incident, ki ga je na 10. Chopinovem tekmovanju »povzročil« mladi Pogorelić. Gadjiev, čigar paradni konj je po tekmovanju seveda Chopin, tudi tehnično najzahtevnejše pasaže, kot je na primer sklep tokratnega koncerta, izvaja s sapo jemajočo gibkostjo. Zanimivo je počasni stavek odigral z več odprtosti in manj kontemplativne note, ki jo praviloma pričakujemo in slišimo v tovrstnih stavkih koncertantne literature, in njegova odločitev se je izkazala za presenetljivo dobrodošlo presenečenje – še ena izdajalska poteza velikega glasbenika. Intima zaključka stavka je izzvenela neprekosljivo in neponovljivo lepo. V zadnjem stavku je dogajanje popestrilo col legno igranje godal (z lesenim delom loka), skupna igra pa je za nekaj trenutkov zanihala (timpani). Spremljava orkestra je bila sicer vseskozi brez pripomb, navdušenje avditorija pa pričakovano in še kako zasluženo. Gadjiev je domačemu občinstvu, ki je kljub vsem svetovnim lovorikam samo eno, hvaležno naklonil tudi dva dodatka.
Koncertni večer je sklenila Beethovnova priljubljena Simfonija št. 7 v A-duru, op. 92. Delo, ki ga je Wagner famozno poimenoval »apoteoza plesa«, je dejansko res takšno: spevno, navdihnjeno in polno lepih melodij, ki gredo zelo hitro v uho in so tako nalezljive, da jih lahko ob poti iz dvorane še vedno mrmra celo poslušalec, ki je simfonijo slišal prvič. V tem smislu gre za Beethovnovo najbolj melodično simfonijo, čeprav se zelo močni primeri kakopak najdejo tudi na primer v 3., 5. in 9. simfoniji – a v nobeni jih ni toliko na enem mestu. Počasni uvod je bil natančen in dosleden, zvok orkestra se je še oplemenitil, postal bolj svež in odprt. A kmalu po prehodu je šestosminski takt postregel s premalo elegance, igranje pa je bilo večino časa preglasno. Pridružile so se še intonančne težave obeh rogov, sploh v višjih legah. Vsemu temu navkljub so dirigent in glasbeniki v prvem stavku v muziciranje prepričljivo ujeli Beethovnovega duha in dušo simfonije. Najbolj znani drugi stavek je bil odigran v relativno hitrem tempu in spet preglasno. Dokončno se je potrdilo, da sta bila (vsaj na ljubljanskem koncertu) rogova najšibkejši člen zasedbe orkestra, po drugi strani pa sta si same pohvale prislužili prva flavta in prva oboa, še posebej v skercoznem tretjem stavku. Zadnji stavek si je Rösner vendarle zamislil nekoliko preveč ihtavo in mu s tem odvzel preveč učinkovitosti in vznesenosti.
Izvedba Beethovnove simfonije, ki bi »morala« biti vrhunska, tako nikakor ni bila slaba, lahko pa bi bila še boljša. Ravno zaradi tega je bil to en pozitivno povprečnih koncertov Zlatega abonmaja – a smo vseeno srečni, da smo ga sploh lahko poslušali, njegov zlati presežek pa je bil seveda Gadjiev. Izjemno navdušujoče je, da se ob talentu, kot je on in nekateri drugi mladi glasbeniki, ki se ob nekaterih že velikih uspehih še uveljavljajo (na primer Urban Stanič, Zala Kravos), za prihodnost slovenskega pianizma ni bati.
