Zlata dvorana koncertne hiše Musikverein, Dunaj, 1. januar 2022
Že 82 let je vsaj širom Evrope na novega leta dan trdno zakoreninjena naslednja tradicija: po silvestrovanju in zabavi pozno v noč se nekje do 11. ure večina družinskih članov vendarle prebudi in zbere v dnevni sobi, kjer ob poznem prazničnem zajtrku skupaj premlevajo staro in kujejo načrte za novo leto. Nekdo prižge televizor, natanko ob 11.15 se zasliši znamenita Charpentierjeva glasbena špica Evropske radiodifuzne mreže in začne se prenos tradicionalnega novoletnega koncerta z Dunaja.
Prvi novoletni koncert Dunajskih filharmonikov je bil prirejen 31. decembra 1939, bil je precej krajši kot danes in predstavil samo skladbe Johanna Straussa ml. Vsi ostali koncerti od tedaj so bili odigrani 1. januarja, odpadel pa je samo leta 1940. Ob lanskih izjemnih pandemskih razmerah in ukrepih je koncert prvič v zgodovini potekal pred prazno dvorano brez občinstva. Koncert je vselej prirejen v zlati dvorani koncertne hiše dunajskega Društva prijateljev glasbe (Gesellschaft der Musikfreunde) Musikverein in skupaj s premorom in tremi dodatki, od katerih sta dva stalna, traja natanko dve uri in pol. Koncert so vodila že mnoga največja dirigentska imena sodobnega časa, denimo Karajan, Kleiber, Maazel, Abbado, Mehta, Jansons, Muti, Harnoncourt, Barenboim in Dudamel, skoraj četrt stoletja (1955–1979) pa ga je vodil kar tedanji koncertni mojster orkestra Willi Boskovsky. Od leta 1987 se dirigenti menjajo vsako leto (čeprav nekateri dirigirajo tudi večkrat).
Dunajski novoletni koncert je brez dvoma najbolj znan in priljubljen, verjetno pa tudi najbolj prestižen koncert klasične glasbe na svetu. Vsako leto ga v živo v dvorani sliši okrog 6.000 ljudi, televizijski prenos pa spremlja krepko prek 50 milijonov gledalcev v okvirno 100 državah širom sveta. Redkokdo ve, da Dunajski filharmoniki vsako leto dejansko odigrajo tri popolnoma identične koncerte – prvega, ki mu pravijo »predogledni«, 30. decembra, drugega, silvestrskega, 31. decembra zvečer in novoletnega 1. januarja. Zelo dragih vstopnic ni mogoče kupiti v prosti prodaji, saj bi bil koncert glede na izjemno zanimanje razprodan za desetletja vnaprej, se je pa mogoče vsako leto cel februar prek spletne strani orkestra prijaviti v žreb (z zelo majhno možnostjo za dejansko izžrebanost, ki prinese možnost nakupa vstopnice). Kar nekaj sedežev v dvorani imajo zakupljene različne avstrijske rodbine in se njihova »last« kot družinska dediščina prenaša iz roda v rod.
Prav zato je (bila) možnost obiska tega koncerta v posebno čast in je vsekakor ponudila edinstveno glasbeno doživetje. Izvedba koncerta pred živim občinstvom je bila tokrat tako rekoč vse do zadnjega precej negotova, saj so se razmere in z njimi ukrepi spreminjali skorajda vsakodnevno. Le nekaj dni pred koncertom je prišlo obvestilo, da je ob že tako okrnjenem prostoru v dvorani zaradi novih, strožjih ukrepov, ki jih je tisti dan sprejela avstrijska vlada, brez možnosti udeležbe na koncertu ostalo še dodatnih 700 poslušalcev z že kupljenimi vstopnicami; ti bodo lahko prisluhnili naslednji izdaji koncerta ali pa kupnino dobili povrnjeno. V zlato dvorano je tako ob najstrožjih preventivnih pogojih smelo vstopiti samo tisoč poslušalcev, ki smo morali ves čas prisotnosti v stavbi Musikvereina seveda nositi tudi maske tipa FFP-2.
Po daljšem, a v tem primeru pač neizbežnem uvodu pa zdaj vendarle ad rem. Čast vodenja novoletnega koncerta Dunajskih filharmonikov z letnico 2022 in koncertnim mojstrom Rainerjem Honeckom je po osmih letih ponovno pripadla znamenitemu argentinsko-izraelsko-palestinsko-španskemu dirigentu Danielu Barenboimu; tokrat tretjič, saj je Barenboim, ki je tudi izvrsten pianist, poleg leta 2014 novoletni koncert prvič dirigiral leta 2009. Predsednik Dunajske filharmonične družbe in dolgoletni prvi violinist v orkestru Daniel Froschauer je ob tej priložnosti konec lanskega leta povedal, da v orkestru z Barenboimom »ne uživamo le v dolgoletnem in plodnem umetniškem partnerstvu, temveč tudi v sijajnem prijateljstvu. Hvaležni smo mu, da je junija 2020 v Musikvereinu dirigiral prvi koncert Dunajske filharmonije po koronskem zaprtju družbe. V letu 2022 bo praznoval tudi 80. rojstni dan. V znak te globoke umetniške vezi smo ga prosili, da bo 1. januarja 2022 še tretjič stopil na dirigentski podij novoletnega koncerta.«
V uradni napovedi koncerta smo lahko prebrali, da bo premiero na koncertu doživelo šest skladb, da se glasbeniki s sporedom »podajajo na popotovanje k nimfam in netopirjem«, sicer pa da »programsko jedro ostaja pri družini Strauss«. Orkester je sicer, kot to običajno stori, celoten spored skladb koncerta objavil že v začetku novembra. Umetniško Dunajski filharmoniki z Barenboimom nadvse uspešno sodelujejo že več kot tri desetletja, z orkestrom pa je prvič nastopil že mnogo prej – leta 1956 kot solist – pianist. Barenboim je ob bogatih življenjskih izkušnjah (sploh ob znani zgodovini Izraela in Palestine) tudi zelo zanimiv mislec, ki mu vselej velja prisluhniti. V izjemno zanimivi knjigi pogovorov, nastali v soavtorstvu z že pokojnim palestinskim akademikom Edwardom W. Saidom in naslovljeni Paralele in paradoksi*[Mr1] , ki je izšla pred 20 leti, je denimo dejal: »Če se želite naučiti življenja v demokratični družbi, je igranje v orkestru odlična izkušnja. Tam boste namreč dobro vedeli, kdaj voditi in kdaj slediti. Prostor puščate ostalim članom, obenem pa brez težav in slabe vesti zahtevate svojega. In kljub temu – ali pa morda ravno zaradi tega – je glasba najboljši način za pobeg od težav človeškega obstoja.«
Mitski uvod koncerta sta izpolnila Feniksova koračnica, op. 105 Josefa Straussa (prva izvedba na novoletnem koncertu) in valček Feniksove peruti, op. 125 Johanna Straussa ml., obe skladbi tematsko seveda o bajeslovni ptici, ki je po smrti bruhnila v ogenj in se znova rodila iz lastnega pepela. Prvič je bila odigrana tudi polka mazurka Sirena, op. 248 (J. Strauss). Skladatelja, ki ne prihajata iz rodbine Strauss in je orkester njuno glasbo izvedel na letošnjem koncertu, sta bila tokrat Josef Hellmesberger (galop Mali glasnik, op. 4 in baletna glasba Hišni škratelj) in Carl Michael Ziehrer (valček Ponočnjaki, op. 466). Oba omenjena (prav tako avstrijska) skladatelja sta bila sodobnika Straussovih in v tistem času do neke mere seveda tudi njihova konkurenta (tako kot na primer »Strauss s severa«, Danec Hans Christian Lumbye, znan po svojem izjemno slikovitem Galopu köbenhavnske parne železnice, pred desetletjem tudi že izvedenem na tem koncertu). Kot tokratna »glasbena šala«, ki si jih Dunajski filharmoniki na novoletnem koncertu vselej radi, čeprav vselej nadvse elegantno, privoščijo, so najprej z ubranim petjem in potem še žvižganjem orkestra (oboje kajpada večglasno) še posebej navdušili Ponočnjaki. Po silvestrski noči vsekakor primerna izbira skladbe oziroma njenega naslova! Po valčku Jutranjik, op. 279 (J. Strauss ml.) in hitri polki Mala kronika, op. 128 (Eduard Strauss; prva izvedba na koncertu) je bil čas za predah, med katerim gledalci koncerta pred televizorji vsako leto spremljajo poseben tematski film, posnet med preteklim letom v sožitju članov orkestra ter raznih avstrijskih znamenitosti in naravnih lepot.
Drugi del koncerta je otvorila znamenita in nadvse priljubljena Uvertura k opereti Netopir (J. Strauss ml.) ter požela veliko navdušenje – zdelo se je, kot da se je avditorij šele takrat v popolnosti zavedel, da nam je bila vendarle dana ta neskončno dragocena možnost koncertnega doživetja, ki je vse prisotne močno spomnila na nekdanje, »normalne« čase in kar nekaj je bilo priložnosti, da smo lahko vsi fizično prisotni, gotovo pa tudi marsikateri gledalec pred televizorjem ali poslušalec ob radijskem sprejemniku, pozabili na to, kakšen povratek v resničnost nas čaka že takoj po koncu koncerta. Zanimiv je morda podatek, da je treba kljub pregrešno dragim vstopnicam koncertni list kupiti posebej in zanj odšteti slabega desetaka; zaradi izjemne ličnosti in izčrpnosti (kar 72 strani) ter čudovitega slikovnega materiala je sicer vreden vsakega centa, pozneje pa lahko služi tudi kot zbirateljska posebnost in prijeten spomin na ekskluzivno novoletno koncertno doživetje.
Po izvedbah glasbene šale Šampanjska polka, op. 211 (tolkalista Oliver Madas in Klaus Zauner sta po koncu skladbe seveda odprla in nazdravila s pravo penino), Perzijske koračnice, op. 289 s fenomenalno zvenečim tamburinom – da, izbira pravilnega instrumenta je za učinkovitost in splošni zven skladbe izjemnega pomena! – in valčka Tisoč in ena noč, op. 346 (vse troje J. Strauss ml.), francoske polke Pozdrav v Prago, op. 144 E. Straussa, Hellmesbergerjeve baletne glasbe Hišni škratelj in francoske polke Nimfe, op. 50 Josefa Straussa je na vrsto naposled prišla zadnja skladba uradnega dela koncerta, čudoviti valček Glasba sfer (v pomenu nebesnih teles), op. 235 (prav tako Josef Strauss). Njegova izvedba je bila kajpada brezhibna; pravzaprav nisem v celotnem trajanju koncerta na za takšno priložnost še posebej priostrena ušesa ujel niti ene same napake. A še bolj fascinantno kot to je dejstvo, da se Dunajski filharmoniki »lahkotni«, za koga celo bagatelni, če ne kar frivolni glasbi novoletnega koncerta posvečajo s povsem enako stopnjo resnosti, predanosti in globine, kot na primer Mahlerjevim ali Brucknerjevim simfonijam. Konec koncev pa glasbe rodbine Strauss noben drug orkester, pa če bi to še tako želel, ne more izvajati natanko tako prepričljivo in galantno, kot to zmorejo Dunajski filharmoniki; gre namreč za tisti tako težko opisljivi ali izvedljivi Wiener Klangstil – dunajski zven, ki je vsota lastnega godalnega pristopa in mnogih akustično posebnih in unikatnih instrumentov, kot so na primer dunajska oboa, rog in timpani, pa tudi splošnega, samo temu orkestru lastnega načina razmišljanja o glasbi in njenem poustvarjanju. Že samo izvajanje ritmičnega vzorca valčka s kanček »prezgodnjo« drugo in kanček »prepozno« tretjo dobo – in kako to izvajanje do potankosti razume cel orkester od prvega do zadnjega glasbenika – je unikum v svetovnem merilu.
Zaključek dunajskega novoletnega koncerta vsako leto znova sledi strogi in nespremenljivi tradiciji, pravzaprav že kar ritualu: prvi dodatek je brez izjeme hitra polka, tokrat Na lovu, op. 373 (J. Strauss ml.), drugi brez izjeme verjetno najbolj slaven valček na svetu – Na lepi modri Donavi, op. 314 (isti skladatelj), katerega prve takte občinstvo brez izjeme tradicionalno prekine z aplavzom, ki mu sledi nagovor dirigenta (in vzklik orkestra: »Prosit Neujahr!«), in tretji brez izjeme Koračnica Radetzkega, op. 228 (J. Strauss st.). To nepreklicno zadnjo skladbo občinstvo brez izjeme spremlja z navdušenim ploskanjem, pri čemer bolj ali manj uspešno sledi dirigentovim usmeritvam, kdaj, kako glasno in ali sploh ploskati. Je že tako – tradicija je na Dunaju hudo resna zadeva in conditio sine qua non, ki se ga še kako dobro zavedajo tudi vsi udeleženci novoletnega koncerta – na odru in pod njim.
Od dveh Slovencev, ki sta trenutno člana orkestra (klarinetist Andraž Golob je »pobegnil« k Berlinskim filharmonikom), je tokrat na odru stal kontrabasist Iztok Hrastnik, pa še on je bil za koncert sprva samo v rezervi in nazadnje zasedbo dopolnil zaradi okužb v orkestru. Spomnimo, da ima Dunajska filharmonična družba okrog 150 glasbenikov, ki kolobarijo med orkestrom Dunajske državne opere in filharmoniki, zato je zasedba članov orkestra na novoletnem koncertu vsako leto nekoliko drugačna; violinistka Petra Kovačič je bila tako letos prosta novoletnega koncerta.
In za konec – zgolj nekaj minut po koncu letošnjega koncerta je, prav tako v skladu s tradicijo, orkester objavil, da bo novoletni koncert 1. januarja 2023 po natanko desetih letih ponovno vodil domači – avstrijski dirigent Franz Welser-Möst; tudi njemu bo ta čast pripadla že tretjič.
* Daniel Barenboim and Edward W. Said: Parallels and Paradoxes, Explorations in Music and Society. Edited and with a Preface by Ara Guzelimian. Bloomsbury, 2003/2004 (paperback ed.). Str. 173.
