Pustite jim igrati

oziroma Pustite ji, naj se “dere” do kosti

Tabu na Radio Si Main Stage; 27. januar 2022

Predzgodba: Tabu so vedno bili z eno nogo zvezdniško naravnani, z drugo pa so radi pluli po neznanem. Zavestno so sporočali, da je komercialna scena pri nas takšna kot pač je. Dvomilijonski narod, večinoma deželnega prebivalstva, lahko opravi izlete in lahko občuti mestni vrvež v štirih malo večjih urbanih soseskah, drugače smo pa bolj ali manj vezani na prečudovito slovensko pokrajino. V vseh teh letih so bili štirje jezdeci apokalipse oziroma slovenske scene Big Foot Mama, Siddharta, Dan D in Tabu. Priznam, da v vseh teh letih obstoja tega glasbenega kameleona, nisem šel na noben njihov koncert. Raje sem se gibal v podzemlju kot da bi občudoval pop-rock doživetja. Potem sem si pa ogledal dokumentarec Zgodba za jutri, ki prikaže tudi druge plati te zasedbe, ki ves čas vztraja pri pevki in previdno izbira, kdo se bo »drl«. In sem šel raziskovat nastop z zadnjo pevko Evo in njihov zadnji album Nabiralka zvezd.

Zgodba: v teh jebenih PCT časih sem si ogledal, najbrž prvič in zadnjič, koncert na sedežni in zgodaj zjutraj. Skratka na glavo obrnjen svet. A bilo je fino, ker sem si vmes lahko skuhal kavo, malo pomasiral svoje noge, pripravil sestavine za kosilo, se javil na kakšen telefon … malo za šalo, malo zares pa je bil nastop tako dobro ozvočen, da sem na zvočnikih kupljenih za male pare slišal vse instrumente zelo razločno. Kar meni kot glasbenemu wanna-be kritiku zelo ustreza. Na živih koncertih namreč včasih vse šumi, drugič kakšne prešvicane osebe napol nage in pijane motijo s svojimi glasnimi neumestnimi izjavami in  tako naprej… – saj me razumete, kam potem vodi vse skupaj. Seveda se bom potrudil, da jih bom videl v živo, ker po besedah Eve se nekaj posebnega zgodi na njihovih nastopih.

Nastop: odigrali so večinoma vse hite, ki so po toliko letih še poslušljivi in celo zimzeleni. Na trenutke, čeprav akustična izvedba vleče malce proti latinu, se opazi, da jih razganja, in občutek, da morajo sedeti za inštrumenti, je podoben tistemu, ko ližeš sladoled skozi steklo. Ni to to, kajne? Ni izmenjave energije med bendom in publiko, čeprav Eva vmes pozove, dajte šipe dol v avtu (če se slučajno kdo vozi) in pojte zraven. Vokalni razpon karizmatične vzhajajoče zvezde navduši tudi v studiu, poleg dveh kvalitetnih pevk v ozadju se pa čuti kvaliteta igranja v akustični izvedbi, kjer ravno v potihem igranju pride kakovost v ospredje. Tu se loči zrno od plevela. Odigrajo tudi Zmaje, nov singl prihajajočega albuma, in meni se kosilo že prekuha, ker pozabim, da delam za jesti. Zelo na nivoju – mislim na glasbo, ne na moje kosilo.

Album: ta zadnji, z Evo, črnim angelom. Čar dobre glasbe je, da te pritegne na prvo žogo, a ti pusti globoke vtise. Nabiralka zvezd je ravno to. Tu so hiti Do kosti, Nabiralka zvezd, Prvi zadnji in Greva dol. Hitro postaneš potešen. Lahko si zavrtiš stare hite, lahko si pa spustiš glasbo do kosti, si zamisliš, da nabiraš zvezde, se spomniš, kako je biti prvi zadnji, greš dol v globine in spoznaš cel album. Tu se pa zgodi preklop. Nekaj mističnega je, nekaj, kar manjka v tem svetu, ki ponuja vse na hitro. Instant hrano, užitke, potrebe… najbrž, ker je svet naredil vse na en-dva-tri. Vokalna sposobnost nove ženske sile in prijetna melodija nudi posvečenemu poslušalcu/poslušalki ponovno in ponovno poslušanje albuma. Čeprav sem šel že dostikrat na led, tokrat ne nasedem. Dete kot nedolžen otrok sporoča strah in hkrati tudi potovanje v druge svetove, kar v osnovi ta album je. Globoko potovanje. Album za druge čase? Ne vem, mogoče. Odkrijte sami preostanek albuma. Včasih je bolje biti tiho oziroma nič napisati. Všečno.

Prastari komad Divje je z Nabiralko zvezd zaoral v nova obzorja močnih besedil in Zmaji nakazujejo zanimiv nov album.

Share