Gallusova dvorana Cankarjevega doma, Ljubljana, 18. februar 2022
Sredi februarja leta 2022 se je v Ljubljani zgodil nemara najbolj izjemen in enkraten koncert do sedaj. Kar 122 let je namreč trajalo, da so na slovenskem odru ponovno nastopili Berlinski filharmoniki, v družbi z Dunajskimi in nizozemskim Kraljevim orkestrom Concertgebouw eden najodličnejših treh simfoničnih orkestrov na svetu. Kot je povedala generalna direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, so Berlinske filharmonike po dolgih letih prizadevanj, da bi jih gostili, vendarle lahko pozdravili v Gallusovi dvorani; predzadnji februarski petek leta 2022 je tako v kroniki Cankarjevega doma že zapisan z zlatimi črkami. Orkester je sicer na »mini evropski turneji« v Ljubljano pripotoval z Dunaja in dan pozneje nastopil še v Zagrebu.
Kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, orkester Berlinskih filharmonikov (BF) uživa dolgoletni ugled enega najboljših svetovnih sestavov in bo letos praznoval 140. obletnico delovanja. Skozi desetletja so ga vodila sama najbolj prestižna dirigentska imena, kot so Bülow, Furtwängler, Celibidache, Karajan, Abbado, Rattle in od avgusta 2019 dalje trenutni šef dirigent in umetniški vodja Kirill Petrenko, ki je orkestru dirigiral tudi v Ljubljani. Žal je tako, da so v zadnjem času iz znanih in zelo žalostnih razlogov imena (in nastopi) ruskih umetnikov po svetu nenadoma postala hudo notorična zadeva, a se je v nasprotju s kolegom Gergijevim, Putinovim podpornikom, ki mu orkestri po vsem svetu angažmaje odpovedujejo kot po tekočem traku, Petrenko nemudoma ostro opredelil proti ruski vojaški agresiji in invazijo Ukrajine poimenoval »nož v hrbet celotnemu mirnemu svetu« (k ukrajinski suverenosti je pozival že med krimsko krizo leta 2014).
Toda BF imajo v slovenskih srcih posebno mesto še iz enega razloga. Že več kot desetletje namreč z njimi igra naš hornist Andrej Žust, nekoč prvi hornist Orkestra Slovenske filharmonije (SF), ki sta se mu nedavno pridružila še klarinetista Matic Kuder in Andraž Golob (oba trenutno še v preizkusni dobi). Na ljubljanskem koncertu sta sicer zaigrala Kuder in Žust, ki je na novinarski konferenci pred koncertom povedal, da si članstvo v tem prestižnem sestavu šteje za velik privilegij. Preden je dobil mesto v orkestru, je bil že član orkestrske akademije, ki se je spominja kot ene najboljših šol med študijem, saj mu je že takrat omogočala sodelovanje z odličnimi dirigenti in solisti. Dodal je še, da se rad vrača domov ter se s koncerti predstavlja slovenskemu občinstvu. Tako bi se moral 3. in 4. marca kot solist predstaviti z bivšim matičnim Orkestrom SF, a je bilo njegovo sodelovanje iz neznanih razlogov (verjetno obveznosti v Berlinu) odpovedano. Žust se je sicer jeseni 2014 v abonmaju SF že predstavil kot solist, pred skoraj natanko šestimi leti pa kot član kvarteta rogov Berlinskih filharmonikov. Nedvomno je pripomogel tudi k temu, da sta v preteklih letih kot solista z Orkestrom SF zaigrala tudi njegova sodelavca flavtist Emmanuel Pahud in oboist Albrecht Mayer, oba dolgoletna redna člana in solista BF.
Kar se tiče slovenskih članov orkestra BF, pa še tole: škoda, da je to sploh treba posebej izpostavljati in poudarjati, a članstvo v takšnem orkestru (isto velja tudi za dunajska filharmonika Petro Kovačič in Iztoka Hrastnika) je na primer v tekmovalnem športu, katerega uspehe Slovenci tako zelo evforično ljubimo in slavimo, ekvivalentno zlati olimpijski kolajni in/ali zmagi na svetovnem prvenstvu. Seveda pa kljub temu naših glasbenikov svetovnega formata nihče ne malikuje, v medijih o njih beremo in slišimo bore malo, ob prihodu domov jim nihče ne priredi velikega sprejema v domačem kraju ali pa kar na Kongresnem trgu z živim televizijskim prenosom.
Na koncertu v Cankarjevem domu so sicer veljala zelo stroga pravila. Poleg epidemičnih ukrepov – obveznost izpolnjevanja pogoja PCT in njeno dosledno preverjanje sta bila ravno še v zadnjih zdihljajih – je bilo v dvorani strogo prepovedano vsakršno fotografiranje ali snemanje, tudi ob poklonu glasbenikov; tako se ni dalo oz. smelo narediti niti kakšne spominske fotografije. Poleg tega je hostesna služba vsem obiskovalcem, ki so med odmorom koncerta odšli iz dvorane, vstopnice ponovno pregledala. Te so bile sicer pregrešno drage; upal bi si reči, da v preteklih najmanj 25 letih v Cankarjevem domu še ni bilo tako drage prireditve, kar je povzročilo tudi precej negodovanja (potencialnih) obiskovalcev; ne pozabimo tudi, da je bila dvorana še vedno lahko napolnjena samo do polovice. Pohvalno je bil v koncertnem listu natisnjen tudi seznam vseh glasbenikov orkestra (tudi nenastopajočih), v slovenščino pa je bil preveden celo oglas za Digitalno koncertno dvorano BF, ki ljubiteljem orkestra in klasične glasbe na splošno (ob plačilu naročnine) že 13 let omogoča ogled vseh koncertov orkestra v živo ter uživanje v zdaj že res obsežnem video arhivu koncertov, dokumentarcev in predkoncertnih pogovorov z domačimi in tujimi – gostujočimi solisti in dirigenti.
Po krajšem čakanju so Berlinski filharmoniki s koncertnim mojstrom Noahom Bendixom-Balgleyjem vendarle zasedli oder Gallusove dvorane. Spored koncerta je obljubljal dela Zimmermanna, Lutosławskega in Brahmsa in tako se je večer začel s Fotoptozo, preludijem za veliki orkester Bernda Aloisa Zimmermanna. Skladbi, etimološko pojasnjeni in prevedeni kot »Pojavljanje svetlobe«, za katero je Zimmermana navdihnila monokromatska stenska poslikava Yvesa Kleina v Musikteatru v nemškem Gelsenkirchnu, vlada atonalen kolorit. Orkestralni timbri se pnejo preko zvočnih planjav, ki jih napaja ogromna zasedba ansambla (npr. klavir, čelesta, orgle, Wagnerjeva tuba in mnogi tolkalni učinki). Navdušujoče je bilo gledati in poslušati kar dve fagotistki ter timpanista, ki spominja na legendarnega, zdaj že upokojenega timpanista BF Rainerja Seegersa v mladih letih. Verjetno nihče od omenjenih treh glasbenikov še ni reden član orkestra.
Zimmermanova glasba kmalu doseže jezno planoto in na njej vztraja lep čas, dokler se odsekano ne prelevi v nenadoma idiličen, mestoma kar igriv odsek s hitrim drobcem Čajkovskega (motiv Plesa sladkorne vile iz baleta Hrestač); slišati je tudi citate Beethovna, Wagnerja in Skrjabina; vsi so v dirigentovi partituri tudi jasno označeni. Po kratkem povratku k uvodnemu vzdušju sledi nova razjarjena epizoda, tokrat z markantnim basovskim ostinatom in izjemno fascinantno, virtuozno kompozicijsko tehniko na eni in izvedbo na drugi strani. Kako je dirigentu in orkestru tudi v najbolj brutalno glasnih delih skladbe uspela odlična slišnost vseh sekcij, ostaja misterij.
V nadaljevanju koncerta smo poslušali kar dve simfoniji, najprej Simfonijo št. 1 enega pomembnejših skladateljev 20. stoletja, poljskega skladatelja Witolda Lutosławskega. Simfonija je, tako kot preostale tri skladateljeve simfonije, brez osrednje tonalitete in je nastajala v težkih letih druge svetovne vojne, ki je Poljsko seveda hudo prizadela. Krstna izvedba leta 1948 je požela velik uspeh – a le, dokler ni Lutosławski naletel na podoben odpor komunističnih oblasti, kot ga je bil pri svojih delih deležen denimo Šostakovič.
Prvi stavek je s svojim neizprosnim tempom prava (ritmična) vaja iz skupne igre, medsebojnega poslušanja in usklajenosti. Po pričakovanjih je orkester z njo opravil z najvišjo oceno, saj šibkih trenutkov preprosto ni bilo. V drugem stavku je dvorano v topel plašč ogrnil neverjetno bogat zven godalne sekcije – nemara še dediščina Karajana, ki je v orkestru znamenito uvedel prakso izvajanja godalnega vibrata (z levo roko), še preden se lok sploh dotakne strun. Takšnega zvoka nisem slišal niti na koncertu že omenjenega Kraljevega orkestra Concertgebouw, so mu pa bližje godalci Londonskega simfoničnega orkestra.
Oba stavka druge polovice simfonije sta – kot da je bilo treba! – še dodatno dokazala, da je nivo skupne igre tega simfoničnega korpusa resnično izjemen, saj »orkester solistov«, kot ga strokovna javnost tudi rada (in upravičeno!) poimenuje, ves čas igra kot en(o). Petrenko je bil in ostaja mag s taktirko, ki se v popolnosti zaveda vsake posamezne note v partu vsakega glasbila orkestra, njene vloge in pomena. Za orkester je v umetniškem smislu dar, kakršna sta bila pred njim na primer Karajan in Abbado, le da kakopak »daruje« na svoj način. Izkazuje genialen preplet kristalno jasne tehnike taktiranja in sugestivnosti ter neustrašnega odstiranja najintimnejših interpretativnih drobcev in globin glasbenega tkiva. Kombinacija omenjenih odlik in orkestra, ki ga ima čast voditi, Petrenku ob izraziti, a enigmatični karizmi, ki kar vre iz njega, omogoča doseči tako visoko stopnjo izvajalsko-interpretativne popolnosti, da bi bile lahko izvedbe že dolgočasne – če seveda ne bi bile v vsakem taktu tako edinstvene in neponovljive.
Druga simfonija večera je bila dejansko res Druga – Simfonija št. 2 v D-duru, op. 73 Johannesa Brahmsa. Njen začetek me je najprej spomnil na koncert taistega orkestra v domači dvorani v Berlinu pred devetimi leti, tedaj pod vodstvom sira Simona Rattla. Na sporedu je bila takrat sicer Brucknerjeva 7. simfonija, a neverjetno je dejstvo, da so BF v Gallusovi dvorani napravili popolnoma enak akustični vtis in splošno sliko, kot v sicer seveda neprimerljivi dvorani Berlinske filharmonije. Zares nepojmljivo!
Zasedba je bila tu ustrezno manj številčna, osrednje delo večera izpod peresa nemškega skladatelja pa v resničnem kontrastu z uvodno skladbo. Vedro in pozitivno vzdušje simfonije namreč pogosto primerjajo z Beethovnovo Šesto (‘Pastoralno’), čeprav je Brahms sam trdil, da »je tako melanholična, da je ni mogoče prenašati«. Po vseh že zapisanih superlativih bo morda zvenelo plehko, a s pričujočim Brahmsom smo imeli čast poslušati nemara najbolj vrhunsko glasbeno doživetje v 50-letni zgodovini Cankarjevega doma. Že samo izvedba drugega stavka bi bila dovolj zgovoren dokaz, da je na odru sedel en od najboljših simfoničnih orkestrov sveta, bleščeči in slavnostni akordični izbruhi D-dura v zadnjem stavku ter njegov finale – Brahms ni nikoli prej niti pozneje napisal tako navdušene in zmagoslavne glasbe – pa so to impresijo za vedno vtisnile v spomin.
Teden dni po ljubljanskem koncertu so BF v arhitekturno in akustično veličastni domači dvorani pod vodstvom Gustava Dudamela že odigrali Mahlerjevo 2., ‘vstajenjsko’ simfonijo. Izvedbo ter minuto molka pred njo so kajpada posvetili prizadetim zaradi brutalne in nesmiselne vojne vihre v Ukrajini. Največja in pravzaprav edina želja po ljubljanskem koncertu pa je, da naj do naslednjega orkestrovega obiska Ljubljane nikar ne mine novih 122 let.
