Zlata dvorana koncertne hiše Musikverein, Dunaj, 12. marec 2022
Poleti 2021, dobro leto po svojem prvem gostovanju pri Dunajskih filharmonikih, je John Williams dejal: »V času, ki mi je še ostal, resnično upam, da se bom lahko še večkrat vrnil v Evropo. Želim si obiskati Leipzig, Hamburg, Berlin in ponovno tudi Dunaj.« To so besede zdaj že 90-letnega skladatelja filmske glasbe, verjetno največjega vseh časov, in po Morriconejevi smrti zadnjega še živečega velikega filmskega simfonika. Williams, ki se ponaša tudi z rekordom živečega človeka z največjim številom nominacij za oskarja (prejel jih je pet), je po mnenju urednikov ugledne angleške radijske postaje Classic FM »en največjih skladateljev klasične glasbe v zgodovini«.
Sicer že priletnemu, a še kako energičnemu skladatelju se je v smislu koncertiranja v Evropi zares »odprlo« šele s koncertom na Dunaju pred dobrima dvema letoma, ravno ob začetku globalne pandemične katastrofe. Toda Williams kot da ne pozna oddiha in/ali pandemije – tako rekoč brez predaha sklada, snema, potuje in koncertira. Zdi se, kot da si je pred smrtjo na stara leta nenadoma zaželel odkljukati svoj bucket list, saj je po evropskem debiju na Dunaju jeseni 2021 dirigiral še Berlinskim filharmonikom, letos pa se je po dobrih dveh letih že vrnil na Dunaj. Zanimivo je predvsem to, da je Williams zavoljo rednega snemanja filmske glasbe z Londonskim simfoničnim orkestrom, Evropo obiskoval več kot 30 let, a z britanskega otoka nikoli ni pripotoval v kontinentalno Evropo, od začetka leta 2020 pa se očitno trudi nadoknaditi zamujeno, saj ima po preteklih koncertih na novo že napovedano decembrsko gostovanje v Milanu.
Kot ob svojem prvem nastopu na Dunaju je imel Williams z Dunajskimi filharmoniki v Zlati dvorani znamenite koncertne hiše Musikverein, ki je kakopak tudi prizorišče vsakoletnega novoletnega koncerta, ponovno napovedana dva koncerta – sobotnega popoldanskega in nedeljskega dopoldanskega; podpisani sem se udeležil sobotnega. V primerjavi s koncertom januarja 2020 se je na srečo ponovila samo ena skladba, sicer pa je bil spored tokrat – kot je bilo tudi pričakovano – sestavljen povsem drugače. V primerjavi z novoletnim koncertom 2022, ki sem ga v isti dvorani poslušal dva meseca in pol pred pričujočim koncertom, so bili tudi preventivni koronavirusni ukrepi bistveno sproščeni: dvorano s(m)o poslušalci lahko zapolnili do zadnjega sedeža in stojišča, maske FFP-2 so bile sicer še vedno nujne, izpolnjevanje pogoja PCT pa ne več – torej nekako tako kot v času pisanja te kritike tudi pri nas.
Prvi del koncerta je – zanimivo – minil povsem v znamenju Williamsove nefilmske glasbe. Kratka, triminutna fanfarna skladba Sound the Bells! je nastala leta 1993, ko se je Williams s simfoničnim orkestrom Boston Pops, katerega šef dirigent je bil 13 let, podal na turnejo po Japonski. Ker pa sta se ravno v času omenjene turneje tam poročila princ Naruhito in princesa Masako, je Williams posebej za vse japonske koncerte in v obeležitev tega slavnostnga dogodka spisal to skladbo. Navdihnili so ga ogromno zvonovi v japonskih templjih; njihovega zvoka sicer v skladbi ne skuša posnemati, je pa izstopajoča uporaba tolkal tista, ki sugerira skladateljevo podstat. Prvi vtis, ki ga poslušalec kombinacije Dunajski filharmoniki + Zlata dvorana Musikvereina dobi, je vedno izjemna akustika, drugi pa brezhibna izvedba; tako je bilo tudi v tem primeru.
Samo še enkrat moram omeniti Williamsov prvi koncert na Dunaju januarja 2020 – tudi takrat se je namreč kot solistka predstavila izvrstna nemška violinistka Anne-Sophie Mutter. Williamsovo osebno znanstvo in prijateljevanje z njo traja že kakšnih 20 let in izhaja iz časa, ko je bila poročena z Williamsovim dobrim osebnim prijateljem, pred leti preminulim skladateljem in dirigentom Andréjem Previnom. (Ravno Previn je Williamsa prvič pripeljal v London in poskrbel za začetek njegovega že omenjenega dolgoletnega in nadvse uspešnega umetniškega – filmskoglasbenega partnerstva s tamkajšnjim glavnim simfoničnim orkestrom.)
Tokrat je Anne-Sophie Mutter skupaj z Williamsom in Dunajskimi filharmoniki predstavila skladateljev še svež Violinski koncert št. 2, ki je na koncertu doživel evropsko premiero, krstno pa je bil izveden 24. junija 2021 v Bostonu. Posebej za Mutterjevo napisana skladba traja dobre pol ure in je pisana v štirih stavkih, poleg običajne zasedbe simfoničnega koncerta pa terja še zares obsežno sekcijo tolkal, v katero je Williams poleg vseh običajnih koncertnih tolkal med drugim vključil še dva triangla, osem različnih činel, tri tam-tame, ragljo in japonski taiko. Ko so ga zaprosili, naj kot skladatelj zapiše nekaj besed o svoji novi skladbi, je Williams dejal, da naj bi bila »ta naloga zame vedno velik izziv, saj naj bi takšen opis odgovoril na vprašanje, »o čem pripoveduje glasba«. Resda ima glasba veliko namenov in funkcij, sam pa menim, da bi morala biti odprta za interpretacijo vsakega posameznika in njegovo doživljanje glede na njegovo osebno življenje, pretekle izkušnje in kulturno ozadje. Kar ima nek moški na primer za potopljeno katedralo, ima lahko neka ženska za meglice ob jutranjem svitu.« Sklenil je z besedami: »Zapišem lahko samo to, da ta skladba pravzaprav pripoveduje o Anne-Sophie Mutter in o violini kot glasbilu.« Mutterjeva je kot lastnica dveh Stradivarijevih violin in virtuozna glasbenica to laskavo posvetilo seveda lahko še kako dobro izkoristila; koncert ji je (bil) brez sence dvoma pisan povsem na kožo – no, na strune. Nujno je treba omeniti, da – čeprav to v partituri in koncertnih listih ni izrecno omenjeno – ima v skladbi zelo pomembno in zelo solistično vlogo tudi harfa, ki je med izvedbo prav tako postavljena na solistični položaj spredaj ob dirigentu.
Glasba Violinskega koncerta št. 2 pričakovano v ničemer ne spominja na Williamsov filmski opus – pravzaprav niti ne da(je) slutiti, da jo je napisal sicer največji filmski skladatelj sodobnega časa. In čeprav je Williams nenadkriljivi mojster pisanja lepih tém in melodij, ta koncert svoje glavne téme ali vsaj v stavkih ponavljajočega se leitmotiva sploh nima – no, to pa je vendarle bilo vsaj majhno presenečenje. Po eni strani je odločitev seveda popolnoma razumljiva, ker je Williams v osnovi vendarle šolan klasični skladatelj – ki si pri zapisovanju skladb ni nikoli v karieri pomagal z računalnikom, ampak to še vedno počne s svinčnikom in radirko. Po drugi strani pa je to samo še en dokaz, za kako zelo vsestranskega skladatelja gre; ne prestraši ali ustavi se ob nobenem skladateljskem izzivu – nasprotno, ti mu pomenijo samo še večjo motivacijo in priložnost za nov izviren umetniški izraz. V štirih stavkih koncerta – violina ima solistični kadenci v prvem in zadnjem – je mnogo lepih trenutkov, na primer uvodno valovanje pihal na začetku drugega in prominentna uporaba zvonov v zadnjem stavku. Slišimo lahko nekaj idiličnih, nežnih trenutkov, a še več razrvanosti; z zahtevnim partom za timpane, ki v tretjem stavku nastopijo tudi v »triu« s solistkama, je vrhunsko opravil Anton Mittermayr, le izbira palic bi se lahko nagnila k še tršim.
Splošen vtis Williamsovega Drugega violinskega koncerta je, da gre za – do neke mere verjetno tudi nezavedno – predvsem globoko osebno in izpovedno delo; Williams ga je konec koncev komponiral tudi v času stoletne pandemije in njenih tragičnih globalnih posledic. Solistična vloga harfe (Anneleen Lenaerts) je realizirana predvsem v obliki arpeggiirane akordike in občasnega, a pomembnega dialoga z violino. Mutterjeva je kajpada prikazala vso svojo virtuoznost in potrdila svoj ugled ene najvidnejših in najodličnejših violinistk sveta ta hip. Za dodatek smo slišali glasbo iz malo znanega Altmanovega filma The Long Goodbye, ki so jo po Williamsovih besedah »po snemanju pospravili in nanjo pozabili vse do sedaj«, zato smo bili očitno priča pravzaprav prvi ponovni izvedbi po skoraj 50 letih, odkar je bil posnet film. Šlo je torej za podobno glasbeno kurioziteto kot na prvem koncertu, ko smo v podobni vlogi slišali glasbo iz (prav tako malo znanega) filma Cinderella Liberty.
Iskreno moram zapisati še, da je bil kljub samim superlativom in magičnosti dogodka prvi del koncerta za marsikaterega poslušalca (vsaj delno) razočaranje, saj jih je na koncert mnogo od blizu in daleč pripotovalo predvsem z namenom slišati čim več Williamsove filmske glasbe. Zato so nekateri poslušalci, nevajeni pol ure in več dolgih koncertnih skladb, med izvedbo postali opazno nemirni in še sreča, da je skladbi, ki je sicer ravno tako doživela navdušen, a nekoliko bolj vljuden aplavz, sledil premor.
V drugem delu koncerta pa so na svoj račun vendarle prišli zares vsi poslušalci. Začel se je namreč v velikem slogu – z glavno témo iz filma Superman (1978). Ob poslušanju, kako herojska glasba znamenitega superjunaka grmi v izvedbi Dunajskih filharmonikov v vsem svojem sijaju, so se kljub manjšima spodrsljajema trobent in rogov ježili lasje in ščemela kurja polt. Sledile so tri skladbe iz prvih dveh filmov o Harryju Potterju. Ob brezhibnih izvedbah – z glasbo je poletel tudi Feniks Fawkes – sem opazil zgolj to, v koliko hitrejših tempih Williams večino svoje glasbe dirigira na koncertih, če izvedbe primerjamo z njihovimi dejanskimi filmskimi/soundtrack različicami. Verjetno si lahko toliko več umetniške svobode vzame tudi zaradi odsotnosti filma kot »motečega elementa« (kot skladatelj rad večkrat sam šaljivo poudari).
Od dveh skladb iz filmov o avanturističnem arheologu Indiani Jonesu je bilo razveseljivo slišati Scherzo za motorno kolo in orkester (»sans motorcycle«, kot je dodal Williams), nekaj manj navdušujoče pa Marionino témo, ki smo jo poslušali že v 2020. Pri kolosalnem obsegu skladateljevega filmskega opusa res ne bi treba ponavljati skladb, zato me je ta njegova odločitev začudila že takoj ob najavi koncertnega sporeda. Več sreče smo imeli pri zaključku koncerta in dodatkih. Za uradni konec smo poslušali tri skladbe iz kultne vesoljske sci-fi sage Vojna zvezd; najbolj je kajpada navdušila Prestolna dvorana in odjavna špica iz prvega posnetega filma (1977), neprijetno pa presenetila Téma princese Leie, v uvodu katere je imel solist na rogu hude težave. Dunajski rog je kot glasbilo notorično zahteven in nepredvidljiv za igranje, zato se lahko nanj resnično zanesejo le največji in najbolj prekaljeni mojstri, kot denimo na preteklem koncertu Ronald Janezic (rogist v orkestru je bil pred njim že njegov oče Willibald, kdo je bil tokratni nesrečni solist, pa s svojega sedeža v dvorani žal nisem mogel videti). Te in že prej pri Supermanu omenjene težave dokazujejo, kako zelo zahtevna za izvajanje je v resnici filmska glasba, sploh izpod Williamsovega peresa, saj lahko ob njej zdrsne tudi največjim svetovnim glasbenim imenom.
Prijetna presenečenja so prišla z dodatki: najprej Preko zvezd (film Napad klonov iz sage Vojna zvezd iz leta 2002) v aranžmaju za solo violino in orkester; še zadnjič je nastopila Anne-Sophie Mutter. Sledila je zares čudovita in nepozabna izvedba Téme letenja iz Spielbergove družinske znanstvenofantastične uspešnice E. T. vesoljček (1982) in povsem za konec, kot je bilo vendarle pričakovati, še Imperialna koračnica, znana tudi kot Téma Dartha Vaderja. Izvedbo januarja 2020 je Williams famozno označil za »najboljšo, kar jih je kdaj slišal« – na sporedu koncerta je tedaj ni bilo, filharmoniki so Williamsa zanjo poprosili sami in dodali argument oziroma kompliment, da gre za »Radetzkyjevo koračnico sodobnega časa«. Tokratna izvedba ni mogla biti in tudi ni bila tako prelomna niti v tehničnem (nekaj zgrešenih not činel in neoptimalen solo sekcije rogov) niti v interpretativnem smislu, a sta zvezdniška orkester in dirigent koncert kljub temu sklenila v velikem slogu in avditorij popeljala do stoječih ovacij (kot je bila sicer bolj ali manj stalnica celotno trajanje koncerta).
Tokratni koncert sicer žal ni bil video posnet, se pa bojda lahko nadejamo vsaj izdaje na avdio nosilcih. Glede na to, da je v živo posneta plošča prvega Williamsovega dunajskega koncerta po prodajanosti podrla vsa pričakovanja in rekorde ter se okitila z nazivom najbolj prodajanega klasičnega albuma leta 2020, vsekakor logična in pričakovana odločitev. Maestro Williams, ali se na Dunaju v dogledni prihodnosti vidimo še v tretje?
