Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 25. maj 2022 in 2. junij 2022
V izteku koncertno-abonmajske sezone 2021/22 smo v Cankarjevem domu prisluhnili dvema od zadnjih koncertov letošnjih abonmajev Orkestra Slovenske filharmonije (SF). Pred kratkim je sicer izšla abonmajska knjižica za sezono 2022/23, ki ponovno obeta marsikaj zanimivega; ob (ne)posrečenih kraticah posameznih abonmajev, kot sta FKK in PVC se vračajo denimo tudi slavni dirigent Charles Dutoit, pa Marko Letonja in nenazadnje stalni gostujoči dirigent Philipp von Steinaecker, čigar sodelovanje z orkestrom se je do sedaj še vedno izkazalo za hvalevredno.
Tokratni zadnji, peti koncert abonmaja Sodobnih orkestrskih skladb je bil zastavljen zares avantgardno, začela pa ga je pohvalno skladba slovenskega skladatelja: Trans izpod peresa velikega Janeza Matičiča, »popolnega glasbenika, ki [z Varèsom in Boulezom, prav tako izvedenima na koncertu] deli resnično zanimanje za elektroakustiko in neskončne možnosti zvoka«. Lanska abonmajska knjižica je napovedovala še pokoncertno druženje s skladateljem ob čašah izbranih vin, a je Matičič pred dvema mesecema žal umrl, zato mu je SF v koncertnem listu spoštljivo poklonila in memoriam (G. Pompe).
V žal zelo prazni Gallusovi dvorani je na odru sedela ogromna zasedba orkestra z »milijon tolkali«, kot se je izrazil poslušalec iz ene od sosednjih vrst: denimo z dvema kompletoma timpanov in kopico gongov, pa tudi s tremi harfami. V »transu« Matičičevega zvočnega sveta se med veliko godalnimi glissandi fragmentarno prepletajo barviti tolkalni drobci in nekaj trobilnih solov (posebej trobente). Kljub odsotnosti znatne melodične kohezivnosti ali sistematike skladba pomembno predstavi in razvije tudi dva tematsko konkretnejša motiva, skoznjo pa se vleče očitna rdeča nit; njena nosilka je z nebroj instrumenti in njihovimi učinki (solo fleksaton za konec skladbe) predvsem sekcija tolkal. Orkester je vseskozi nadvse zanesljivo in suvereno vodil mladi argentinski dirigent Alejo Pérez; o dejstvu, da je bil še kako prava izbira za ta(k) koncert, priča drugo dejstvo: Pérez, sicer tudi sam skladatelj, se je podiplomsko izpopolnjeval pri nikomer drugem kot Pétru Eötvösu.
Za izvedbo petih Notacij (I–IV in VII) Pierra Bouleza se je zasedba iz ogromne povečala v gigantsko; tudi dirigentova partitura bi si zavoljo velikosti, kakršne menda še nisem videl v živo, zaslužila enak pridevnik. Poleg devetih tolkalcev je bilo v zasedbi na primer tudi šest rogov, po štiri flavte in fagoti, tri harfe ter klavir in celesta (vsak instrument s svojo glasbenico). Boulezove Notacije, ki jih je skladatelj za veliki orkester po klavirskem izvirniku priredil šele skoraj tri desetletja po nastanku, z njimi pa se je intenzivno ukvarjal še tako rekoč do smrti, so za orkester nedvomno zahteven tehnično-izvajalski, za publiko pa poslušalski izziv. Skladba je namreč osvobojena – kot bi verjetno dejal skladatelj – številnih konvencionalnih prvin, ki se jih je vajen oprijemati marsikateri poslušalec in v njih iskati varno ter dojemljivo doživetveno izkušnjo. Notacija III je izrazito ritmična in odsekana, IV pa karakterno velik kontrast, ki vendarle povrne tudi nekaj »izgubljene« konvencionalnosti. VII je pravi tour de force; neusmiljeno žgoča glasba je bila pričakovana za zadnjo Notacijo na sporedu pred premorom koncerta.
Kronski dragulj pa je čakal v drugem delu koncerta: izvedba simfonične pesnitve Amériques, prve dejansko ohranjene skladbe, ki jo je napisal francoski skladatelj Edgard Varèse; avditorij je lahko zelo kmalu temeljito spoznal, zakaj ga je Henry Miller oklical za »stratosferskega kolosa zvoka«. Varèse je imel za svoje čase (20. stoletje do leta 1965) izjemno napredne, pravzaprav vizionarske ideje o tendencah, razvoju in splošnem credu sodobne simfonične in simfonično-elektronske glasbe. Skladba Amériques, ki naj bi »odkri(va)la nove zvočne svetove«, prav to tudi počne in je v letu 2021 praznovala 100. rojstni dan. Ob tej priložnosti je bila v Sloveniji dejansko sploh prvič izvedena.
Za izvedbo Amériques, pisane za »izredno velik orkester«, se je na odru Gallusove dvorane zbrala res kolosalna količina ne samo glasbenikov, ampak tudi instrumentov. Topogledno najbolj zgovoren podatek je vsekakor 14 tolkalcev (od teh kar pet deklet, izjemno!) z izjemnim številom tolkal, ki jih je bilo iz dvorane nemogoče prešteti, zelo pomembno vlogo v večini skladbe pa je imelo zavijanje sirene. Tudi priložnosti, ko lahko v zasedbi orkestra vidimo osem rogov in dva kontrafagota, so zelo redke. V skladbi prevladujejo skrajne lege instrumentov, veliko kromatičnega pisanja in skrajno kompleksna orkestracija – ta pa prinaša fascinantne in za mnogoterega poslušalca verjetno še nikoli slišane timbre in zvočnosti (sploh ker je šlo za slovensko krstno izvedbo). Motiv osmih rogov v gigantskem orkestralnem tutti je spomnil na Dukasovega Čarovnikovega vajenca, zelo navdušujoče pa orkester kljub kolosalnim dinamičnim izbruhom in monumentalnim zavesam zvoka ni bil dejansko nikoli preglasen. Vse sekcije so ostajale jasno slišne, za kar je treba dirigentu ob dejstvu, kako redek pojav je to pri nas, izreči vse pohvale. Pozneje smo v skladbi slišali tudi precej ritmično-melodičnih ostinatov; njen dramaturški lok je bil kljub njeni do določene mere inherentni kaotičnosti kristalno jasen, kar nadalje priča o skladateljevi odličnosti in izvajalski uspešnosti.
Po prvih treh skladbah je bila tako Uspavanka – in to ne Stravinskega, pač pa Gershwina! – pravi »šok« in v tem smislu izjemno učinkovit, tako rekoč genialen, programski zaključek večera. Dušo in ušesa je pobožala zelo lepa, čutna in prikladno zasanjana izvedba tega (u)glasbenega nokturna za godalni orkester, v kateri so po dotedanjem garanju vidno uživali tudi sami godalci.
Teden dni pozneje se je na prvi junijski četrtek s šestim koncertom iztekel še abonma Samih mogočnih skladb. Zapis na prvi strani koncertnega lista je obveščal o spremembi, saj je zaradi spremembe sporeda solist namesto 3. klavirskega koncerta Rahmaninova izvedel Lisztova Mrtvaški ples ter 1. klavirski koncert. Dvorana je bila vsaj nekoliko bolj polna, kot na prejšnjem koncertu; v pretežni meri zaradi (očitno obvezne) prisotnosti razposajene srednješolske mladine – ki pa je med koncertom prav hvalevredno mirovala.
Še pred prvo skladbo uradnega dela je občinstvo na kratko nagovoril ruski dirigent Valentin Urjupin in napovedal izredno izvedbo stavka iz skladbe Stille Musik ukrajinskega skladatelja (imena žal nisem ujel). Dvorano je napolnila zelo tiha (nomen est omen!) in izjemno nežna glasba za mali godalni orkester z enim kontrabasom; po zvenu sodeč sem sklepal, da so vsi ves čas igrali z dušilci. V luči trenutne tragike smo doživeli nekaj zares ganljivih minut.
Takoj po tem evokativnem uvodu je nastopil ukrajinski pianist Stanislav Hristenko; na koncertu smo torej poslušali ruskega dirigenta in ukrajinskega solista. Kot omenjeno uvodoma, smo najprej prisluhnili Lisztovemu delu za klavir in orkester Mrtvaški ples, S. 126. Znameniti, zlovešči in vsepovsod (še posebej v filmski glasbi) uporabljeni srednjeveški motiv Dies irae (f-e-f-d) se pojavi že povsem na začetku in pozneje še po več sekcijah, z njim pa se občasno poigra tudi solist – celo v duru, kar je slišati še posebej zanimivo in nepričakovano. Izjemno muzikalen pianist me je očaral predvsem s pasažami, ki so terjale mehkobo – čeprav je bil še kako suveren tudi v virtuoznih, tehnično prav po lisztovsko peklenskih delih; zelo bi si ga želel slišati tudi na samostojnem recitalu. Dirigent je poskrbel za vzorno, predvsem osvežujoče energično spremljavo orkestra, ki je kulminirala v impresiven tutti.
Znani Lisztov Koncert za klavir in orkester št. 1 v Es-duru, S. 124, je doživel primerno čvrst uvod. Skladbo zaznamuje 7-tonski motiv, ki mu je Lisztov zet Hans von Bülow sarkastično podpisal besedilo ‘Das versteht ihr alle nicht, haha!’ (»Tega ne razumejo, haha!«) in postane nekakšen leitmotiv koncerta, ki je namesto pričakovanih treh zanimivo pisan v štirih stavkih. Hristenko je bil vseskozi povsem prepričljiv – zares gre za izjemnega glasbenika. Tako je eno najprijetnejših presenečenj iztekajoče se sezone prišlo povsem na njenem zaključku, saj sem nekaj živih izvedb tega koncerta že doživel, a nikoli nisem bil priča tako lepemu Quasi adagiu (2. stavek). Koncert je bil izveden tako rekoč brez pripomb, kar velja za vse udeležene: solista, dirigenta in orkester.
Kot zadnja skladba večera je zazvenela Simfonija št. 3 v c-molu, op. 43, ki jo je Aleksander Skrjabin podnaslovil »Božanska pesnitev« (Le Divin Poème). Skladatelj je v partituri med drugim predpisal tudi natančno število godal: po 16 prvih in drugih violin, po 12 viol in violončelov, ter osem kontrabasov. Zasedba je sicer tudi tu velika: poleg opisane godalne sekcije med drugim še osem rogov, kar pet trobent in tri harfe. Simfonija je v treh podnaslovljenih odsekih in teče neprekinjeno. V prvem – Boji – se ob pričakovano bojevitem, razrvanem in dramatičnem vzdušju pojavi tudi prav nepričakovano romantična pasaža. Tovrsten glasbeni izraz se je stopnjeval tudi v Užitkih, po koncertnem listu »poskusu ozvočenja neposredne senzualnosti« (I. Maričić). Skrjabin je bil v tem poskusu gotovo uspešen, sploh ob idiličnem koncu odseka. Finale ali Božanska igra prav zares izzveni kot »osvoboditev duha izpod jarma vseh višjih sil v čisto ekstazo enosti absoluta«. Tudi zelo sugestivni Urjupin (koncert je dirigiral brez taktirke) je, kot teden dni pred njim Pérez, orkester v kratkem času, ki ga imajo gostujoči dirigenti za to nalogo pač na voljo, orkester odlično pripravil, pričujočo simfonijo pa več kot očitno zelo dobro pozna in do glasbe goji veliko naklonjenost.
Koncert, ki je čudovito povezal ukrajinskega in ruskega umetnika, je samo še n-tič potrdil, da glasba kot umetnost daleč presega vse bariere – dejanske in namišljene, fizične in tiste nevarnejše ter trdovratnejše (v glavah ljudi), človeštvo pa združuje v enem najplemenitejših poslanstev in občutenj.
