Kühlschrank, Cukrarna bar, Ljubljana, 23. september 2022
Ni se zgodilo v maju, ko bila sva v raju, ker že dolgo nismo v ekološko čisti družbi. Zelo poseben vokal, zapomniš si ga tudi v sanjah. Konec nekega obdobja – in upajmo, da bo šlo na bolje – se je zgodil po desetletnem ustvarjanju z začetkom Skrivnostnega neba, ko je Simon Fugina, bivši kitarist predzgodaj preminule kultne zasedbe Gutti, ugotovil, da je že prestar in prelen, da bi skupaj zbobnal bend, pa je zato postal en in edini član benda. Kar sploh ni napačno, glede na to, da potrebuješ samozavest in pogum za predstavitev solo plate in biti solo na odru. Nase je opozoril že s primerno videoprodukcijo komadov, vmes je minilo kar nekaj časa in zgodil se je koncert.
Živimo in obstajamo v modernih časih, ki nam velikokrat nudijo prej gledanje kot poslušanje glasbe. To je paradoks, vendar Ali se svet vrti za naju, se sprašuje Kühlschrank? Po slovensko Hladilnik je poskrbel za lično dovršeno spletno stran, zanimivo barvno ekološko usmerjeno video produkcijo in s posebnim mrčendajzom (lepa nova slovenska beseda, kajne?), kjer izstopa knjigica s poezijo in bralnim lističem, ki ga zatakneš, ko nehaš brati. Kühlschrank poje in piše v slovenščini, v tipičnem melanholičnem vzdušju, ponuja pikico upanja ali dve, ki sta prisotni v nemškem imenu za hladilnik. Vse skupaj je prijetno ohlajeno, resnično in ob koncu koncerta in nekega obdobja sem se počutil umirjeno in z upanjem, da obstaja luč na koncu predora, da te tam mogoče čaka ohlajeno pivo ali več njih.
Pri komadu Magnolija, ki je bizarno drugačen in po mojem skromnem mnenju ruši koncept plate, sem si zatisnil ušesa in pogled na video, ker »francoski film« britpop naravnanega glasbenika, ki velikokrat pokaže, da je nabiral vplive pri alternativni britanski glasbeni sceni, od Manic Street Preachers do Stone Roses in vse naokrog, ni ravno primeren. Produkcijsko je plata Konec nekega obdobja popolna. Za kar gre zasluga ekipi, ki je stala za njim v glasbeni produkciji, Petru Penku, ki je imel prste vmes že pri Gutti, Torulssonu in Damjanu Lebeničniku.
Živi nastop je bil razmeram prilagojen. Cukrarna bar ni ravno prostor za koncerte, a je tonski mojster Peter Dimnik iztisnil kar je bilo mogoče od ambienta. Tonski mojster zasedbe Pavlov in drugih zanimivih in obetavnih bendov je bil pomemben člen v nastopu, kjer se je poznalo, da se je Simon F. trudil na vse kriplje. Če je kdaj pogled ušel na veliki zaslon, je bil samo plus, ker video prikaz je bil popolno dopolnilo glasbenemu delu, kjer je na trenutke umanjkal bend, ki bi popestril dogajanje na odru. Na dva komada je dobesedno uletel Tomaž Štular, zdaj Bordo, prej v The Tide, ki se je s Kühlschrankom spoznal ravno v času Gutti. Tomaž je omenil, da v svoji dolgoletni karieri ni še spoznal takšnega ustvarjalca, ki piše tako iskreno in kvalitetno; bilo mu je v čast, da je prvič nastopil kot stranski vokal.
Kühlschrank nam skozi otožno predstavo samo postavi ogledalo. Hej, pač ne gre nam okej na tem svetu, v človeških odnosih in tudi v razmerju s planetom Zemlja. To v glasbi in poeziji prikaže tako iskreno, da si je redkokdo pripravljen priznati, da je pač tako. Hkrati pa mistična poezija nudi skrivanje pred resnicami življenja. Občinstvo je podalo gromki aplavz in one-man-band je bil prijetno presenečen nad odzivom. Vmes je odreagiral s svojim tipičnim črnim humorjem v smislu »saj bo kmalu vsega konec«. Kako se bomo odločili v prihodnje, bomo pa morali počakati na drugo obdobje in na izdelek številka dve. Upam, da kmalu. Komaj čakam!
Naj tri + dodatek: V maju, Samo še to noč in Hladna soba ter dodatek: prijetna glasba in slovenska poezija (slovenski jezik je popoln za pesnikovanje).
