Henry Rollins

Pred nastopom govorjene besede Henrya Rollinsa v Kinu Šiška vlečemo iz arhiva tiskane Muske daljši zapis o njem, ki ga je leta 2000 spisal KreG@ pred nastopom Rollins Banda na Rock Otočcu.

Henry Rollins

Sin sonca

Vir: tiskana Muska št. 6-7, letnik 2000 (pred nastopom na Rock Otočcu julija 2000)

Pri skoraj štiridesetih ima Henry Rollins za sabo že dvajset let glasbene kariere. V osemdesetih je preporodil ameriški punk kot pevec legendarne skupine Black Flag, v devetdesetih pa je z Rollins Bandom postavljal merila za koncertne nastope.

Velja za enega večjih psihopatov v glasbenem svetu. Podobno kot notorični G. G. Allin tudi Henry požiga mostove za sabo, le da v nasprotju s pokojnim G. G.-jem, ki se je utopil v alkoholu in mamilih, kljubuje življenju z neprestanim delom, redna vadba z utežmi pa mu nadomešča opojne snovi. Ne izgublja časa. Česar se loti, tudi izpelje. Je garač in poskrbi, da je vedno zaposlen, najsi bo s pisanjem, ustvarjanjem, izvajanjem, snemanjem in produciranjem muzike ali govorjene besede; sam skrbi tudi za promocijo – od pisanja gradiva do izbire fotografij, v lasti ima tudi več založb, ki izdajajo videe, knjige in plošče. Njegova ‘self made’ filozofija, ki jo je najprej uresničil v svoji glavi in stasu, mu služi tudi pri snovanju projektov. Leta 1984 ustanovljena založba 2.13.61 (njegov rojstni datum) je takoj izdala prvo knjigo, ki jo je ‘one man band’ Henry napisal kar z roko, fotokopiral in ročno spel. Najbrž je tudi edini rocker, ki izdaja plošče mladim, neuveljavljenim jazzovskim glasbenikom – in pri tem zavestno dela izgubo. Pri založbi Infinite Zero z Rickom Rubinom (še pomnite Def Jam in njegove črno-bele umetnike Slayer, Public Enemy itd.) ponovno izdajata pozabljene bisere iz rockovske zgodovine. Ne konzumira medijev in ne sprejema ideologij, ker bi ga to naredilo povprečnega, zato raje opazuje svet okoli sebe. Slovi po tem, da zapiše vse vtise in stvari, ki se mu dogodijo v življenju. Ta material potem usmerja v dvoje: v knjige in v govorjeno besedo, kjer na odru v pripovedi umetelno in z veliko mero cinizma spleta žalostne stvari z zabavnimi. Za nameček ga je moč opaziti tudi v kateri od manjših filmskih vlog; rad igra kontroverzne vloge butastih policajev, telesnih stražarjev, ki jih pretepe kakšen majhen tip ipd. V nadaljevanju bomo skušali osvetliti okoliščine, ki so vodile k nastanku tega mišičastega, tetoviranega manijaka, čigar prodorno rjovenje prihaja naravnost iz trebušne prepone, in rockovske ikone z reklamnim sloganom ‘pol žival pol stroj’.

Nekoč za sedmimi gorami in sedmimi …

V predmestnem Arlingtonu, le reko stran od Washingtona D. C., Henry Garfield z materjo preživlja otroške dni. Možatega očeta videva le ob vikendih, ko z redkimi obiski samosvoje – s pretepanjem – pomaga pri zdravljenju alkoholizma matere in utrjevanju osebnosti rahločutnega sina. Zardi s hiperaktivnostjo povezane agresivnosti ga v osnovni šoli ne marajo. Zamenja kar tri in pristane  v pretežno črnski šoli, kjer je  – eden redkih belcev – deležen pogostih napadov. Osamljen, mentalno in fizično izredno šibek otrok, brez podpore družine, le s težavo izdeluje šolo. Blesti le pri angleškem jeziku. Za poba, ki mora redno jemati pomirjevalo Ritalin, se zavzame vietnamski veteran in učitelj zgodovine Pepperman ter ga uvede v umetnost telovadbe z utežmi. A fant se po očetovem okusu ne razvija dovolj hitro v moža, zato ga po koncu šole pošlje k vojakom. Tam se kmalu znajde na psihiatričnem oddelku, sledi odpust.

Razočaran nad starši se odseli v Washington in spremeni priimek; še danes rad poudari, da ni hujšega, kot otroci, ki so kopije staršev. Preživlja se s prodajo sladoleda, čas pa krajša v bandu State of Alert. Z enim redkih prijateljev iz otroških dni, Ianom McKayem (nekoč Minor Threat, nato Fugazi), preživita ogromno časa na koncertih in ob poslušanju glasbe. Še posebej ju navduši plošča Nervous Breakdown (1980) pionirjev ameriškega punka Black Flag;sledita jim po ameriški turneji in se z njimi tudi spoznata. Black Flag imajo ves čas težave s pevci, ki jih neprestano zapuščajo. Leta 1981 se Henry na enem izmed newyorških koncertov zavihti na oder, pograbi mikrofon in odpoje Clocked In. Ker je takratni pevec odhajal, ga člani skupine povabijo za pevca. Henry nemudoma pusti službo, proda skoraj vse, kar premore, in naslednjih pet let preživi na turnejah. Še istega leta Black Flag izdajo prvi LP Damaged – in nikoli več ne zvenijo tako kot v preteklosti, saj nekoč oboževalec, zdaj član skupine z napadalnostjo in jezo predrugači zvok. Plošča dobi pri velikih distributerjih (MCA) oznako ‘protistarševska’, zato je nočejo distribuirati. Še danes mehkejši del publike, ki ji je bolj ustrezal prvinski stoogejevski zvok, obtožuje Henryja, d je uničil obetaven ansambel. A dejstvo ostaja, da so vsa zvočna inovacija in skoraj vsi diskografski izdelki nastali v Henryjevem času. Kitarist Greg Ginn začne igrati atonalne pasaže, Henry pa z vmesnimi izpadi bolečine kroji raztrgano dinamiko benda. Rollinsove družbenopolitične pridige in Ginnovi soli se sčasom daljšajo, tako da Black Flag izdajo tudi instrumentalno ploščo (Family Man) s pol strani Henryjevih pridig. Ljubezen do govorjene besede postane v kasnejših letih pomemben del njegovega delovanja. V naslednjih letih Black Flag kot obsedeni križarijo po Ameriki in Evropi. Nekoč celo v štiriindvajsetih urah nastopijo na treh festivalih v treh različnih državah. Leta 1986 se utrujeni Greg Ginn odloči, da se bo posvetil založbi SST in razpusti zasedbo.

Razpad Black Flag Rollinsa tako potre, da razmišlja o koncu glasbene kariere. Opomore si, ko obišče Anglijo in prijatelja Chrisa Hasketta. Tam se mu povrne želja po ustvarjanju; prične pisati, s Chrisom na kitari, Berniem Wandelom na basovski kitari in Mickom Greenom za bobni pa izdajo vinilni plošči, prvo, Hot Animal Machine, pod imenom Henry Rollinsin drugo, Drive by Shooting, kot Henrietta Collins and the Wife Beating Childhaters (feat. Henry Rollins). Prva postava leta 1987 ustanovljenega Rollins Banda takoj izda prvenec Lifetime v produkciji Iana McKaya. Plošča The End of Silence (1992) jih popelje na pot slave, a to Henryja ne ovira v želji, da bi spreminjal svet na bolje. Še vedno je rajši sam kot v gneči z dolgočasneži, zato pa se toliko bolj razdaja na odru, obožuje petje in performans, saj le tako lahko komunicira in deli najintimnejša občutja s tistimi ljudmi, ki ga razumejo. Soočanje z resnico ga navdaja z občutkom nedotakljivosti, neranljivosti, odkritost ga razbremenjuje senc preteklosti. Menjava basista pripelje v Rollins Band črnega jazz funk muzika Melvina Gibbsa. Njegov prihod se močno izrazi v bolj bluesovskem zvoku plošče Weight (1994), ki je nominirana za grammyja, singel Liar pa pogosto predvaja MTV. Na maratonskih turnejah tudi večkrat na leto obidejo svet, dokler zasedbi po plošči Come In and Burn (1997) in desetih letih skupnega igranja ne zmanjka ustvarjalne energije.

Z mislijo, da se je glasbena pot končala, se Henry posveti pisanju knjig in govorjeni besedi. Kot producent sodeluje pri plošči Deep (1998) mladega hardrockerskega tria Mother Superior; trio ga navduši s srčnostjo in smislom za igranje, saj večino gradiva posnamejo v prvo. Povabi jih na skupno vajo, rezultat ‘kemije’ med njimi so štirje komadi, nadaljevanje pa letos izdana plošča Get Some Go Again (DreamWorks/Multimedia). Z rifi hard rocka sedemdesetih in z ritmiko MC5 prinaša plošča svež hardrockerski zvok. Priredba komada Are You Ready Thin Lizzy, kjer prime za kitaro tudi sam avtor, Scott Gorham, in sodelovanje Wayna Kramerja v štirinajstminutni pridigi LA Money Train sta samo dodaten izraz duha plošče. Ta se bistveno razlikuje od Rollinsovega dosedanjega ustvarjalnega opusa, vrača se k zvokom, ki so mu bili ljubi v mladih letih, nova tematika – sovraštvo do glasbene industrije, ki v želji za čim večjim dobičkom onesnažuje medijski prostor – pa daje plošči dodaten naboj. Kot pravi Henry san: »To ni nobena vesoljska znanost. Je samo hard rock, ki ga igrajo ljudje, ki ga imajo radi in znajo igrati to zvrst glasbe. Po mojem mnenju in glede na to, kar slišim naokoli te dni, postaja pozabljena veščina.« Hardrockovska tematika pri Rollinsu ni nekaj popolnoma novega, saj se je že pred časom izkazal s priredbo pesmi Let There Be Rock skupine AC/DC. Pri poslušanju sem bil najprej razočaran, ker se mi je plošča zdela preveč umirjena, a nadaljnja obravnava in primerjava s prejšnjim izdelkom pokaže, da niti približno ni tako. Pesmi so primerno dolge in razen daljše pridige na koncu plošče ne vsebujejo črevastih ‘low self opinion’ patetik. Vsekakor ena Rollinsovih glasbeno in besedilno najbolj dovršenih in z žarom posnetih plošč.

Sveža kri v spremljevalnem ansamblu staremu mačku neizmerno godi, zato jo je po stari navadi takoj po končani plošči mahnil na potep. Sodeč po tem, kar sem zvedel od srečnikov, ki so ga gledali že pred meseci v obljubljeni deželi, Rollins Band že dolgo ni bil v tako dobri formi. Sedmega julija 2000 je na prvem večeru festivala Rock Otočec že četrtič nastopil v naših logih. Did It.

V sklopu turneje govorjene besede Good To See You 2023 se bo Henry Rollins v četrtek, 2. februarja 2023, ustavil tudi v Kinu Šiška, kjer bo pripovedoval o dogodkih iz svojega življenja v obdobju med zadnjo turnejo in pandemijo ter v zadnjih nekaj mesecih. Kot vedno ima na zalogi kar nekaj odličnih zgodb brez dlake na jeziku.

Share