Objavljeno v tiskani Muski št. 10 leta 2002

Richard Hell in/vs Tom Verlaine

 Zgodba o Theresi Stern

Nasprotja se privlačijo, pravijo. A če imamo opraviti z izrazitimi avtorskimi osebnostmi, te na dolgi rok težko sodelujejo na enakopravni ravni. Tom Verlaine in Richard Hell sta odličen primer za to trditev, njuna pota so se zbliževala in razdruževala, in namen tega zapisa je ravno izpostavljanje njunih stičnih točk in prav tako pomembnih točk razhajanja.

Naša protagonista sta si tudi generacijsko zelo blizu, loči ju le nekaj mesecev, oba sta namreč rojena konec leta 1949. Ravno prav, da sta za rep ujela idealistična šestdeseta leta, le da se vanje nista vključila kot glasbenika, temveč le opazovalca, spremljevalca. Res se je Tom Miller v mladih letih učil igrati klavir in saksofon, to mu je kasneje pomagalo k malce drugačnemu pristopu do igranja kitare, a prva oblika umetniškega izražanja pri obeh je bilo pesništvo. Miller je celo spremenil priimek v Verlaine, po francoskem simbolistu iz 19. stoletja, medtem ko je Richard Meyers izbral psevdonim Hell, s katerim je poudaril svoj mladostniški upor; večino te, resda primerno “dozorele” drže, je ohranil do danes.

Pri šestnajstih letih je Richard bežal od doma, z avtostopom je prepotoval jug Združenih držav, s Kerouacovim romanom On The Road v žepu. Policija ga je kmalu našla in vrnila domov v Kentucky, a Richard je prepričal domače, da nima smisla, da ga še naprej zadržujejo, njegov življenjski cilj je bila selitev v New York. Vmesna postaja je bil Delaware, kjer je nekaj časa študiral, a za nas je pomembnejše tamkajšnje srečanje s Tomom Verlainom. Družilo ju je zanimanje za beatniško literaturo in rock’n’roll: Arthur Rimbaud, William Burroughs, Velvet Underground, Stooges, New York Dolls in pripadajoči življenjski slog. “Enotna” sta bila v pesništvu, skupaj sta objavila pesniško zbirko Wanna Go Out? pod izmišljenim imenom Theresa Stern. Šla sta tako daleč, da sta zraven pritaknila celo “njeno” sliko, ki je bila v bistvu sestavljenka njunih obrazov z dodano lasuljo …

Prva leta v New Yorku sta se kalila v underground pesniških krogih in se navzela DIY (do-it-yourself) delovnih navad; skratka, ti pesniki se niso udinjali pri založnikih, ampak so delali svoje stvari, jih sami ciklostirali in čakali, da jih založniki najdejo. Prav tako so kasneje Television, Patti Smith in Richard Hell And The Voidoids sami založili prve single in “počakali”, da jih gramofonske založbe poiščejo in ponudijo snemalno pogodbo. Še prej, leta 1971, se zgodijo Neon Boys, prva resnejša glasbena skupina Richarda Hella in Toma Verlaina, ki se jima pridruži bobnar Billy Ficca.

Morda so preprosto prehiteli čas, dlje od poskusnih posnetkov in nekaj klubskih nastopov v tistem času niso prišli, šele mnogo kasneje, leta 1980, je pri založbi Shake izšel singel s tremi pesmimi. Obenem je Ficca za nekaj časa odšel v Boston, Verlaine pa je želel v zasedbi še enega kitarista. Ko je našel somišljenika v Richardu Lloydu in se je vrnil tudi Ficca, so leta 1973 nastali Television, tedaj še vedno edina kratkolasa rockovska zasedba v New Yorku.

V zgodnji fazi delovanja sta si avtorski delež enakopravno razdelila Richard Hell in Tom Verlaine, tako je bilo še na snemanju poskusnih posnetkov pod producentskim nadzorom Briana Ena. Med šestimi pesmimi so se znašle tudi Hellove Love Comes In Spurts (sumljivo spominja na Anarhista naših Pankrtov), Blank Generation, Fuck Rock’n’roll … Prva trenja so nastala, ko Verlaine v živo, razen Blank Generation, ni želel izvajati Hellovih pesmi. Obenem ga je motilo Hellovo odrsko obnašanje, namesto da bi se posvetil igranju basovske kitare, je ponorelo skakal … Na videz nepomembne razlike so kmalu pokazale na nepremostljive razlike v glasbenem pristopu.

Vprašanje je, če bi Television prišli v zgodovino, če se Tom Verlaine in Richard Lloyd na enem od nočnih pohajkovanj po južnem Manhattnu ne bi ustavila v klubu CBGB (Country, Blue Grass, Blues) in vprašala lastnico, če bi s skupino lahko tam kdaj nastopila. Morala sta se le sprenevedati, da res igrajo “CBGB”. Njihovi redni nastopi ob nedeljskih večerih so kmalu utrli pot drugim novorockovskim skupinam, ki niso imele možnosti nastopanja, ne da bi imele nujno dosti skupnega. Zgodnje dogajanje v CBGB še vedno velja za eno najvitalnejših rockovskih “scen”, in mnoge skupine se še danes rade pohvalijo, da so nastopile tam.

Edina plošča skupine Television z Richardom Hellom v zasedbi je prvi singel Little Johnny Jewel, zatem so se razlike v pogledih na glasbeni razvoj povečale v tolikšni meri – dodati gre še običajno težavno usklajevanje dveh močnih avtorjev -, da je eden moral oditi. No, Richard Hell se ni dolgo žalostil, že čez nekaj dni ga je poklical Johnny Thunders, ki je z njim želel ustanoviti novo skupino, potem ko so se ravno tedaj razšli New York Dolls. Tudi s Heartbreakers Richard Hell ni ostal dolgo, za seboj je pustil nekaj poskusnih posnetkov in kasneje izdanih koncertnih plošč. V tistem času je dokončal pesem Chinese Rocks, ki mu jo je prinesel v pregled Dee Dee Ramone; The Ramones je tako ali tako niso želeli izvajati, ker je bilo v njej preveč poudarjeno poveličevanje heroina. Richard je pesem hitro vzel za svojo(!), dodal še nekaj verzov in jo s Heartbreakers tudi posnel. Kasneje Chinese Rocks postane ena najbolj popularnih pesmi The Ramones, prepesnil (in podpisal kot svojo) pa jo je tudi Valter Kocjančić in jo s Paraf objavil na mali plošči Rijeka.

Do albuma je Richard Hell prišel šele s skupino The Voidoids (ime se nanaša na pogovorne navade uslužbencev v lokalni restavraciji, ki so vsakemu osebnemu imenu dodali “oid”); sestavljali so jo še kitarista Ivan Julian in Robert Quine ter bobnar Marc Bell (kasneje Marky Ramone). Quine je izjemen kitarist, osnovno znanje je pridobil s preigravanjem skladb Linka Wraya in Duana Eddyja, a šele Velvet Underground so ga usmerili v širše izrazne možnosti. Ko so Velvet Underground nekajkrat nastopili na Zahodni obali ZDA, Robert Quine pa je v San Franciscu prav takrat študiral, je obiskal prav vsak njihov koncert in jih snemal na kasetofon. Šele lani je izbor teh posnetkov izšel na trojni CD plošči Velvet Underground Bootleg Series Volume One (Polydor, 2001). Posnetki tehniško res niso na višini današnjih standardov, a kažejo na neverjetno sposobnost takratne Reedove skupine v preoblikovanju znanih pesmi s plošč v koncertno izvedbo. Koliko “nove” glasbe se je spet razkrilo s koncertnimi izvedbami znanih pesmi!

Velvet Underground so Robertu Quinu odprli oči, pokazali možnosti, ki jih ponuja osnova rock’n’rolla, še vedno v polju dobrega okusa – prava kombinacija z neposrednim, tudi pregrešnim Richardom Hellom. Znani rockovski kritik Lester Bangs je ob izdaji albuma Blank Generation (Sire, 1977) zapisal: “Richard Hell se ne identificira z nobenim gibanjem, morda z nekaj posamezniki. Pod zvočnim plazom je slišati glasbo o osamljenosti starega, odtujenega sindroma negativnega junaka, a predvsem je Richard Hell rocker. Glasba na tem albumu je najbolj nenavaden in pravi rock’n’roll, kar sem ga slišal v zadnjih letih.” Končno je Richard Hell lahko posnel pesmi tako, kakor je sam želel. Le da so mnogi nekatere njegove izjave in verze napačno interpretirali, sam pa je še dodatno zapletal razumevanje. Recimo, da mu je bilo še najmanj do tega, da bi ga enopomensko opredelili.

Že pesem Blank Generation je dober primer. Ne govori o neki (čeprav prazni) generaciji, pač pa pušča prostor za poimenovanje, torej gre prej za katerokoli generacijo (I belong to the _____ generation, but I can take it or leave it each time). Potencial pesmi je takoj zaznal Malcolm McLaren, menedžer Sex Pistols, in svojim fantom priporočil, da napišejo nekaj v tem slogu. Nastala je himna brezdelja Pretty Vacant. Dodajmo še Hellovo pozo – razmršeni lasje, lastnoročno popisana majica in ignorantski odnos do občinstva -, in že vsi govorijo o The Voidoids kot o predhodnikih punk rocka. A Richard Hell je na nastopu v Londonu zbrani punkrockovski publiki z velikim veseljem odigral dve priredbi tedaj osovraženih Rolling Stones. Veliki show biznis ga je kmalu začel dušiti in omejevati, saj je predenj “postavljal” zahteve in pravila, ki ga niti najmanj niso zanimali. In kakor da bi s prvim albumom zadovoljil vsa glasbena prizadevanja, se je v prihodnje komaj še ukvarjal z glasbo.

Na drugi strani so Television – sedaj brez Hella, zato pa z basistom Fredom Smithom (prej v Blondie, ne smemo ga zamenjati s Fredom “Sonicom” Smithom iz MC5) – skoraj istočasno objavili album Marquee Moon (Elektra, 1977). Težko, praktično nemogoče in nepošteno je primerjati prvenca The Voidoids in Television. Marquee Moon je zagotovo bolj rafiniran izdelek, trdneje naslonjen na “stari” rock, a še vedno narejen z zavestjo o nujnih razlikah. Kitarski dialogi Toma Verlaina in Richarda Lloyda so trdno vpeti v strukturo pesmi, in ni povsem jasno, kdo ali kaj pravzaprav izpeljuje številne prehode. Če je sama glasba še dovolj “živa”, je Verlaine kot pevec zadržan, kakor da bi se bal, da bi njegove intimne izpovedi jasneje odzvanjale v ušesih poslušalca. Tudi zasebno se Verlaine ne želi izpostavljati, to je verjetno vzrok za manj medijske pozornosti. Verlaine še pred nekaj leti, na primer, sploh ni imel telefona, izogiba se množici, v intervjujih je redkobeseden.

Television so prvi album posneli po štirih letih delovanja. Gradivo se je dodobra utrdilo, preverilo na koncertnih odrih, skupina je bila na vrhuncu ustvarjalnosti. Komaj se je končala promocijska turneja ob izdaji prvenca, so se Television ponovno podali v studio. Naslov drugega albuma je dovolj zgovoren: Adventure (Elektra, 1978). Res so zanj večinoma uporabili starejše pesmi, ki se iz kakršnegakoli razloga niso znašle na prvencu, a predvsem Verlaine je želel razširiti zvočne rešitve. Kar nekaj pesmi je napisal ob pomoči klaviatur, v The Fire je zaradi čudaškega zvena uporabil klaviaturo ondioline, v Dream’s Dream kontrabas. Zanimivo, da je naslovna pesem kasneje sploh izpadla, trajala je (za čas vinilnih plošč) neprimernih 30 minut, pesem Ain’t That Nothing so s težkim srcem skrajšali za polovico. Ob izdaji albuma so se nujno dogajale primerjave s prvencem, vrstila so se razočaranja. Brez neposrednih primerjav (recimo, da bi ga poslušal kdo, ki ne pozna Marquee Moon) Adventure še vedno izstopa. Ni ne na eni ne na drugi strani. Še najbolj na svoji …

Še preden so se Television spravili k snemanju tretjega albuma, je prišlo do razhajanja med Verlainom in Lloydom. Oba sta se s precej manjšim uspehom (takim in drugačnim) lotila samostojne kariere. Trajalo je celih 14 let, da sta ponovno združila moči.

Na drugi strani je Richard Hell potreboval pet let, da je z Robertom Quinom (ki je medtem postal ugleden kitarist, čigar sodelovanja segajo od Toma Waitsa, Louja Reeda in Lydije Lunch do Johna Zorna) sestavil nove The Voidoids. V skupini je bil bobnar Fred Maher, ki si je utrdil ime kot studijski glasbenik, in prav tak je tudi album Destiny Street (Red Star, 1982). Slišno je pomanjkanje žive, koncertne izkušnje, izgubil se je prvotni vzgib, utrip. Mestoma še zažarijo, Quinovo igranje je v The Kid With Replaceable Head hrupnejše kot kdaj prej, prevečkrat pa zaidejo v skoraj plesno, posiljeno novovalovsko veseljačenje. Kmalu po objavi plošče se skupina razide.

Le nekaj kasneje Hell v New Orleansu, kjer preživlja pesniške počitnice, sestavi povsem nove The Voidoids, a vse skupaj traja le toliko, kot njegovo tamkajšnje načrtovano bivanje. Za nadaljnjih deset let se Hell umakne iz glasbe.

Nekje v prvi polovici osemdesetih let se brez posebnih najav spet delovno povežeta Tom Verlaine in Richard Hell – tokrat v filmskem projektu Theresa Stern Story. Osnova zgodbe je njuna zbirka pesmi Wanna Go Out?, Hell je spisal scenarij in naj bi igral glavno vlogo, Verlaine je prispeval glasbo. Od vsega je ostalo za 20 minut poskusnih posnetkov, oba sta spoznala, da snemanje filma zahteva popoln angažma, ki si ga nista mogla niti želela privoščiti. Kasneje je Hell igral v nekaj filmih, a avtorski celovečerec je še vedno na spisku neizpolnjenih želja. Prav tako glasbeni album, s katerim bi bil v popolnosti zadovoljen.

Golo naključje je hotelo, da leta 1992 tako Television kot Richard Hell objavijo nove plošče. Hell se odzove ponudbi Thurstona Moora, da z njim posname singel, potem ko so Sonic Youth iz pozabe potegnili Hellov komad še iz časa Neon Boys, That’s All I Know (Right Now). Zamisel je prerasla v skupino Dim Stars, v kateri sta bila še Steve Shelley in Dave Gumball. Časovna stiska je narekovala peklenski tempo (vsi razen Hella so igrali v drugih skupinah, Sonic Youth prav tedaj na vrhuncu uspešnosti), Richard Hell je imel na voljo vsega en dan, da spiše besedila za ves album, drugi so prav tako na hitro zložili vso glasbo. Glede na okoliščine je album dovolj prepričljiv, spontanosti mu ne manjka, kvečjemu pesmi, ki bi si jih poslušalec še kdaj priklical v spomin.

Television so tudi leta 1992 ostali v zasedbi, ki je posnela prva dva albuma. Tretji nima posebnega naslova (Elektra, 1992), s tem skupina napeljuje na ponovno rojstvo. Spor med Tomom Verlainom in Richardom Lloydom je bil za nekaj časa pozabljen, verjetno je bila edina možnost njunega ponovnega sodelovanja tihi dogovor, da Verlaine napiše vsa besedila, jih odpoje, le glasbo prispevajo vsi člani Television. Rezultat je album, ki je presegel vsa pričakovanja. Le kdo bi si mislil, da lahko skupina, ki 14 let ni igrala skupaj, posname album, ki se zlahka kosa z njihovimi najboljšimi trenutki. V ospredju so spet kitarski dialogi – prehajajo od prefinjenega tipanja in uglajene izmenjave vlog v prid pesmi do nevrotičnega, že kar kdo-bo-koga spopada osebnosti. Nikoli pa zares ne izbruhnejo, so zadržani, držijo se zase …

Podobno velja za koncertne nastope. Da, Television se brez nove plošče spet potikajo po odrih, a so pri tem previdni, lokacije so skrbno izbrane, le tam, kjer jih poslušalci pridejo predvsem poslušat. Kaj drugega jim (poslušalcem namreč) niti ne ostane, Television so na odru samozadostni (prav gotovo pa ne prevzetni), komaj privoščijo besedo pozdrava, ali drugače, gre za posebej pošteno držo v stilu “poslušaj ali odidi”. Mestoma se le zdi, da poskušajo preveč. Da gredo v vajah iz spontanosti predaleč, da se kitarski izleti že sprevržejo v samozadovoljna tripanja brez zavesti, da vsi igrajo za vse. Glede na to, da smo bili na londonskem koncertu junija letos deležni dveh povsem novih pesmi, se lahko nadejamo tudi studijskih novosti. Na teh so Television vedno znali brzdati ego posameznikov …

Podobno po svojih načelih in odmaknjeno deluje Richard Hell. Letos je v knjigi Hot And Cold (Powerhouse Books) zbral besedila vseh pesmi, kratke zgodbe in spomine (“First thing I noticed was that it smelled like dogshit,” pravi o klubu CBGB). Še prej, leta 1996, je objavil roman Go Now in brane odlomke ponudil še na plošči ob kitarski spremljavi Roberta Quina. Leta 2000 se celo zberejo izvirni Voidoids, na pobudo revije Blitz posnamejo pesem Oh, in se spet razidejo.

Brez konkretnejših najav novih glasbenih podvigov pride prav dvojna zbirka preteklih dosežkov Richarda Hella – dvojni album Time (Matador). Prinaša poskusne posnetke iz praktično celotne glasbene kariere ter v dodatku še dva koncerta iz let 1977 in 1978. Sam Hell trdi, da prav ta zbirka najbolje zajema njegove težnje, namreč, da se vse pesmi karseda razlikujejo med seboj. In vse so prepoznavno njegove!

DISKOGRAFIJA SAMOSTOJNIH ALBUMOV TOMA VERLAINEA