V spomin na Glenna Michaela Locketta (1951 – 2023), bolj znanega po nadimku SPOT, podpisanega pod produkcijo plošč Black Flag, Descendents, Minutemen, Saccharine Trust, Big Boys, Meat Puppets, Hüsker Dü, Saint Vitus, objavljamo intervju z njim, ki sta ga naredila Viva in BIGor spomladi leta 2000 med obiskom Austina. Intervju je bil objavljen v Muski št. 8/9 leta 2000.
Častitljivi Spot
Topel teksaški dom. Z najinima gostiteljema – Timom Kerrom, ki ga ima punkrockovska zgodovina zapisanega kot kitarista Big Boys, Poison 13, Bad Mutha Goose and Brothers Grimm, Monkeywrench, Jack O’Fire, Lord High Fixers in projekta King Sound Quartet, in njegovo ženo Beth – smo nekako uspeli privabiti možaka po imenu SPOT, ki je podobno kot Tim tudi del ameriške punkovske zgodovine.
Samo prelistajte albume Meat Puppets, Black Flag, Descendents, Minutemen in druge izdaje založbe SST, in že vam bo jasno, da smo imeli priložnost srkati čaj s človekom, ki je kot producent pomembno sooblikoval ameriški punkovski bum v prvi polovici osemdesetih let. Na snemanje pogovora z njim je pristal le pod pogojem, da ga ne smemo spraševati o založbi SST in skupini Black Flag, saj o minulih zaslugah in peripetijah načeloma ne govori za javnost. Kljub zoprni težavi smo z veliko vztrajnosti in skupnega pritiska v dveh urah iz njega le izcuzali nekaj zanimivih spominov (ki jih je nenazadnje veselo obujal tudi Tim). Na koncu pogovora nama je Spot sicer očital: “Nista me prav veliko spraševala o moji glasbi, zaradi katere sem sploh pristal na ta intervju!” Kako naj ga sprašujeva veliko o tem, če pa se je v drugi polovici osemdesetih let za njim izgubila vsaka sled? Iz Kalifornije se je namreč umaknil v Austin, kjer je obrnil še eno stran svojega življenja in se posvetil igranju keltske tradicionalne godbe.
Koliko časa že deluje tvoj projekt Spot?
SPOT: Lani decembra (1999, op. BIGor) je izšla druga plošča Unhalfbaking.
Toda kako dolgo se ukvarjaš z njim?
SPOT: Naj pomislim. Tim, kdaj si mi posodil Tascam P38?
Tim Kerr: Pojma nimam.
SPOT: Mislim, da je bilo leta 1991. Takrat sem začel snemati. Čez nekaj časa se je že nabralo ogromno posnetega materiala. Poklicali so me fantje iz Kolorada in me vprašali, ali hočem pri njih izdati ploščo. Dejal sem, da ja. Drugo je zgodovina.
Kdaj je torej izšla prva plošča, Removals… other isms?
SPOT: Ojoj. (se skuša spomniti)
Kdaj pa si stopil v stik s fanti iz Kolorada glede tvoje druge plošče?
SPOT: Nekaj več kot dve leti nazaj. Joe Carducci je klical.
Oho. (vsesplošen smeh)
SPOT: Torej vesta za Carduccija?
Seveda. V Ljubljani imamo Marjana Ogrinca, ki je rockovski kritik, in knjiga The Rock and Pop Narcotic je njegova biblija. Carducci torej zopet dela pri založbi?
SPOT: Takole gre to: Sta že kdaj slišala za Descendents ali All?
Seveda.
SPOT: Za te fante gre. Pred leti so razmišljali o tem, da bi ustanovili založbo. Oni in Carducci. Vendar pa niso bili čisto resni vse, dokler niso pred tremi leti sestavili mozaik in ugotovili, da bi založbo res lahko ustanovili, da so pripravljeni na ta korak.
Je bila tvoja plošča prva, ki so jo izdali?
SPOT: Ne, izdajali so že prej. Ime založbe je O and O (Owned and Operated Records). Izdajajo večinoma punk rock, so pa zagnali tudi založbo Upland, da bi izdajali drugačne reči. Moja plošča je torej prva za Upland. Gre pa za isto reč, O and O in Upland, le da je ločena po zvrsteh glasbe. Ena izdaja dobre bende, druga pa slabe in z njimi služi (za vse).
Katera torej služi denar?
SPOT: Po moje se še ne ve. (smeh)
Ti pri ustvarjanju glasbe še kdo pomaga ali jo ustvarjaš sam?
SPOT: Pri plošči sodeluje še nekaj ljudi, večinoma pa sem sam.
Si glasbo sam ustvarjal že prej?
SPOT: Oh, seveda. Že od vekomaj.
Je kaj od tega tudi izšlo?
SPOT: Večina posnetkov ni nikoli izšla. Ko so posnetki nastajali, so mi vsi ti “neumni” bendi s svojimi majhnimi “neumnimi” neodvisnimi založbami govorili: “To ni bend, tega ne moremo izdati!”
In potem se je zgodil hip hop. (smeh)
SPOT: Ja, ja! Daleč pred časom bi bili, če bi me le poslušali.
Zakaj te je Carducci klical, da bi objavili tvoje posnetke? Kaj mu je bilo pri tvojem delu všeč?
SPOT: No, to je pa dobro vprašanje. Po “vsem tistem” (misli na čas z SST, op. a.) sva z Joejem ostala v stikih. Še vedno sem prijateljeval z Descendents. Mislim, da se je začelo tam. Verjetno jim je bila glasba preprosto všeč. Redno sem jim pošiljal trakove z glasbo, ki sem jo ustvarjal. Jih pozival, naj jih poslušajo. (smeh)
Joe Carducci je izdal omenjeno knjigo. Prebral sem jo, zato vem, da je v njej opisal, kaj je rock’n’roll in kaj ni. Glede na to, da sem slišal tvojo prvo ploščo, lahko trdim, da tvoja glasba ni rockerska. Bolj se mi zdi folk.
SPOT: Verjetno imaš prav. Over the Waterfall je tradicionalna fiddle pesem, April je komad, ki je nastal kot hommage bluegrassu – tega sicer zadnje čase sovražim. No, ne vem. Ta plošča je v resnici cel kup posnetkov, ki jih z bendom, ki sem ga imel takrat, nismo hoteli izdati. (smeh)
No, zdaj pa je tule tvoj drugi CD z glasbo, ki si si jo želel izdati.
SPOT: Tako je, JAZ sem jo hotel objaviti.
Torej je med ploščama velika razlika?
SPOT: Ja, seveda. Razlog, da sem drugo ploščo sploh izdal, je preprost: neke noči sem se igral z računalnikom in naredil naslovnico. Boginja krompirja v modrem je nekaj najbolj slastnega. Vse na plošči je vsaj toliko slastno, kot je ona – nenazadnje je ona tista, ki je naredila ta CD. Navdušen sem bil nad sliko in si mislil, kako lepa naslovnica za album da je to! Potem sem se šele domislil, da lahko naredim tudi glasbo. Samo zaradi tega je nastala plošča.
Kaj je z glasbo iz starih časov, ki si jo naredil, pa nikoli izdal. Zanimivo bi bilo slišati tudi to glasbo, predvidevam, da je nastala v osemdesetih letih.
SPOT: Ja, pa tudi v sedemdesetih. Ne vem. Razmišljal sem o tem. Mogoče. Vem, da je nekaj reči, ki bi jih rad objavil. Sprašujem se, zakaj jih nisem. Nekaj te glasbe imam rad, druga je zanič in je verjetno bolje, da je ne objavim.
Kako je ta glasba zvenela?
SPOT: Usedel sem se za snemalec in ustvarjal hrup. Imam škatle, polne posnetkov, ki so nastali z mano pred snemalcem, ko sem igral vse, kar mi je prišlo pod roke.
Na katera glasbila si igral?
SPOT: Na kar koli. Ponavadi je bila kitara, obenem pa tudi vsi drugi instrumenti, ki so bili blizu.
Kdaj si ujel čas za snemanje? Med snemanji, ki si jih opravljal z drugimi, doma, v studiu?
SPOT: Vse, kar si naštela. Pogovarjamo se o snemanjih pred skoraj 30 leti.
Ki nikoli niso bila objavljena.
SPOT: Ne, večina so le ideje, ki jih nikoli nisem razvil. Sčasoma je bilo zamisli vedno več in več, starih nikoli nisem poslušal, hkrati pa jih nisem niti metal proč. Zdaj pa nimam več strojev, na katerih bi lahko zavrtel te posnetke.
Torej nisi imel časa, energije, da bi se prej ukvarjal s temi posnetki?
SPOT: Ne, časa nisem imel. Vsi ti prekleti bendi so hoteli, da bi jih snemal. Nisem imel časa za svojo glasbo!
Kako si sploh začel delati v studiu? Poznamo te le pod imenom, ki je natisnjeno na ovitku plošč: SPOT.
SPOT: Začelo se je tako, da sem snemal sebe in prijatelje. Potem sem srečal ljudi, ki so na noge postavljali studio, pomagal sem jim. Hotel sem le snemati sebe, dobil pa sem službo! Kot ko si želiš ostati doma in ustvarjati, v resnici pa moraš v službo in se ukvarjati s tujo umetnostjo.
To se je začelo v Kaliforniji v sedemdesetih letih?
SPOT: Ja, v Jermosa Beach.
V prvi ali drugi polovici sedemdesetih?
SPOT: Verjetno nekje na sredini.
O katerem studiu si govoril, ko si rekel, da si ga pomagal postaviti na noge?
SPOT: Šlo je za Media Art.
Mi te poznamo s plošč z začetka osemdesetih. Težko bi bilo torej reči, da si bil v osemdesetih letih na sceni nekaj novega?
SPOT: Ja, bil sem že na njej. Po studiu sem se začel potikati že v začetku sedemdesetih let, vendar pa sem se šele leta 1975 ali 1976 začel s tem poklicno ukvarjati. Takrat so moje delo začeli plačevati.
Katere bende si snemal takrat?
SPOT: Ne morem ti niti povedati. Bil sem inženir v studiu, snemal sem vsakogar, ki je v studio prišel z denarjem.
Nikogar dobrega se ne moreš spomniti?
SPOT: To je bilo pred tistim, ko so se zgodile vse dobre reči. Bendi so hoteli zveneti kot Eagels in Elton John. To je bila doba diska. Vsi so hodili v studio snemat grozne disko in “light” rockerske komade, takrat ni bilo veliko dobrega. Vsake toliko časa pa so prišli na snemanje jazzovski glasbeniki. Dobili so se, vadili in nas nato poklicali. Velikokrat sem jih šel snemat ob dveh, treh ponoči. Na teh sessionih je bilo res zabavno.
Potem je prišel punk rock.
SPOT: Punk rock me je osvobodil vse te GROZNE glasbe. Takrat skoraj ni bilo rock’n’rolla. Nihče ni hotel samo igrati in pozabiti na to, ali je naredil kako napako ali ne. Ko je prišel punk rock, je bila energija v glasbi, podobno kot jazz sessioni, o katerih sem govoril. Bili so nabiti z energijo; prišli so, odšli so, navdušeni so bili nad tem, kar so delali. Vsi drugi – disko in “light” rock – so tavali okrog in bilo je tako dolgočasno!
Kateri je bil prvi punk rock bend, ki si ga posnel?
SPOT: Uh! Dobro vprašanje. Verjetno je bil to eden od bendov založbe Posh Boy. Mika me, da bi rekel, da so bili Simpletones. Takrat – treba je vedeti, da sem bil studijski inženir – so vsi prihajali v studio in nekateri punk rock bendi, na primer zgodnji bendi z založbe Dangerhouse, so prihajali pozno ponoči, jaz pa sem moral biti tam. Oni so sicer imeli svojega inženirja, ponavadi je bil to Geza X, jaz pa sem moral biti tam in pomagati, če bi kaj potrebovali, če bi se kaj pokvarilo. Vsake toliko si je moral odpočiti in takrat sem vskočil jaz; poskrbel sem za nasnemavanja, kaj posnel, kaj pripravil. Ne bi pa mogel reči, kdo vse so bili ti bendi. Vse se je dogajalo ob treh zjutraj.
Tim Kerr: Kateri je prvi, ki se ga spominjaš? Tak, ki je nate naredil vtis.
SPOT: Ne morem reči. Če bi me vprašal pred desetimi leti, bi ti verjetno znal odgovoriti. Zdaj pa nimam odgovora na to vprašanje.
Tim Kerr: So Black Randy and the Metro Squad snemali tam?
SPOT: So. Oni so bili tam, The Eyes, The Bags, The Plugz so snemali, nisem pa prepričan, ali so reč izdali pri Dangerhouse ali pri kateri drugi založbi … Oh! Obstaja bend, ki sem ga zadnjič slišal po radiu … (se skuša spomniti, pa ne gre) Za ta bend sem nekaj delal in nekaj glasbe je bilo objavljene na kompilaciji. Ne vem, mogoče je to bend, ki se mu je reklo Shock?
So bili znani?
SPOT: To je bil bend, za katerega gotovo niste mogli slišati. Ko so jih vrteli po radiu, mi je bilo v njihovi glasbi nekaj znanega, tako da sem takoj poklical na postajo in jih vprašal, kaj mi lahko povedo o njih. Voditelj mi je povedal, da so bili iz Kalifornije in iz sedemdesetih let. Malo je nerodno, ker bi moral jaz vedeti več o tem bendu kot kdor koli drug. Ne gre sicer za to, da bi ta bend strašno odstopal od drugih tistega časa, le spomnil sem se ga zaradi radia. Nenazadnje je skozi studio šlo ogromno bendov – bili smo poceni!
Tim Kerr: Treba se je tudi zavedati, da se je v tistem času – celo tu, pri nas (v Austinu, op. BIGor) – vse zgodilo zelo na hitro. Kar naenkrat so bili bendi vsepovsod, vsi so nekaj delali.
SPOT: Mislim, da je bilo to neizbežno. Od začetka sedemdesetih let do sredine je bilo nekaj dobrih bendov, le da se o njih ni dalo slišati, nihče jih ni promoviral. Nekaj se je moralo zgoditi, da je vse streslo. Po mojem so bili to Sex Pistols.
Tudi Švedi, ki so imeli močno sceno, omenjajo Sex Pistols kot bend, ki je stvari na sceni premaknil naprej. Vsi so zagrabili za kitaro, bobne in začeli igrati iz nič.
Tim Kerr: Sex Pistols so bili bend, ki je spodbudil celotno punkovsko gibanje, ki se je zgodilo tukaj. Generation X in Sex Pistols sta bila benda, o katerih se je bralo in se ju je poslušalo. To sta bila prva punkovska benda, za katera si slišal, zato se ju toliko omenja. Poleg tega so Sex Pistols celo prišli sem, medtem ko veliko drugih bendov ni bilo.
Kaj pa pravite na newyorško sceno iz zgodnjih sedemdesetih let? Mednje nenazadnje sodijo tudi Ramones.
Tim Kerr: Zgodba pravi, da je scena iz New Yorka šla v Anglijo, kjer so jih – Ramones in druge bende – Sex Pistols videli. Angleži so zadeve ponesli še za stopničko višje, in ko so prišli sem, se je zgodilo.
SPOT: Mogoče bo zvenelo preveč preprosto, ampak zdi se mi, da so angleški bendi vse skupaj naredili glamurozno, da so v stvar vtaknili šov biznis. Mi imamo na eni strani Iggyja Popa, ki je bil sicer rahlo povezan s celotno glam sceno, vendar sploh ni bil glamurozen. Skorajda butelj, ki pride na oder in je enostavno nor.
Govorili smo o prvi generaciji iz Kalifornije. Bolj pomembna je vsekakor scena z začetka osemdesetih let, hard core. Več ljudi ve za bende, kot so Descendents in Black Flag, kot za Geza X ali Bags in druge. Vsaj v Sloveniji je tako.
SPOT: Ja, vendar ne vem, kaj naj o tem povem.
Nekje sem bral, da so Germs bend, ki povezuje prvo in drugo generacijo kalifornijskega punka.
SPOT: No ja.
Njihovi nastopi naj bi bili grozni, zato takrat niso bili vplivni, za take jih imamo danes.
SPOT: Germs so bili kot otroci, ki se podelajo v plenice, ljudje okrog njih pa zavohajo smrad. (smeh)
Ali so zate res tisti povezovalni člen med prvo in drugo generacijo, med punkom in hard corom?
SPOT: Kaj je zate prva generacija?
Bendi, kot so … Bags in taki. Druga generacija so zame Black Flag in drugi.
SPOT: Ne vem, če je šlo toliko za generacijsko reč. Po mojem je bilo vse skupaj definirano predvsem geografsko. Najprej se je vse zgodilo v Hollywoodu. Govorili so o tej punk rock sceni, in če se jim je kdo hotel priključiti, so ga gledali postrani. V eni od zadnjih številk fanzina Flipsidea so o tem zelo dobro pisali. Ne vem, ali je pametno govoriti o generacijah, mislim, da je šlo bolj za prekrivanje slogov; Hollywood je imel svoj slog, potem so začeli v South Bayu s svojo sceno in stilom, potem pa se je zgodila scena iz Huntington Beacha. In v nekem trenutku se je res zgodila druga generacija, le da jo jaz bolj vidim kot stilistično variacijo na isto stvar. Kar se tiče izraza hard core – lahko se pogovarjava o tem terminu, a kar se mene tiče, hard core ni obstajal pred sceno iz Huntington Beacha. Šele ta scena je glasbo pretvorila v slog, ko so bendi postajali hitrejši in bolj agresivni.
Kateri bendi?
SPOT: Naj pomislim. Kdo bi bil? Obstajal je bend China White, a so bili bolj metalski. Puščali so močan vtis. Mislim, da je bil prvi bend iz Huntington Beacha, za katerega sem tudi jaz slišal, verjetno The Crewd, ki so bili v prvi vrsti bend za zabave. Eden od bendov s te scene je tudi Middle Class. Potem je bil tu še bend, v katerem je igral Jack iz T.S.O.L.. Ne vem, ali je kdaj sploh kaj posnel. Zdi se, da so bendi imeli v sebi seme, ki je pognalo slog. Potem je tu še bend The Screws. Imel sem jih zelo rad, na žalost pa niso nikoli nič posneli.
Morda obstajajo živi posnetki?
SPOT: Morda res. Oh, spomnil sem se, da sem jih enkrat posnel na video, v Starwoodu. Bilo je divje. Kot tisti tip, ki je potem ustanovil Suicidal Tendencies, kako mu je že ime? Mike? Pel je Louie Louie, vsi so začeli pljuvati po njem. To je ena najbolj divjih kaset, kar sem jih videl. Vsi pa so obtoževali Black Flag za vse nasilje, ki se je dogajalo. Pa sploh niso bili oni. Njihovi koncerti so bili nori, ampak mislim, da je šlo za druge bende. V Orange County je bila scena, kjer so otroci hodili na koncerte, ko ni bilo več nobene zabave, ampak le to, da dokažeš, kako močan si.
Kako je bilo pri vas s skinheadi?
Tim Kerr: Takratni skinheadi niso imeli nič skupnega z današnjimi skinheadi ali z angleškimi skinheadi. Šlo je le za skupino, ki si je brila glavo. Nič ni bilo govora o rasah.
Na Punkfestu tule v Austinu sva videla celo črnske skinheade!
Tim Kerr: Točno o tem govorim. To so bili navijači (ameriških) nogometašev, ki so se pobrili in hodili na punkovske koncerte. Pojma niso imeli o britanskih skinheadih, nič jih ni brigalo razen tega, da so se tepli. To je bila za njih zabava. Ponavadi so zmagali.
SPOT: Ne bi se strinjal s tabo glede rasizma. Nekaj ga je bilo. Ni sicer šlo za politično gibanje, to se je zgodilo veliko kasneje.
Zanima me tudi kalifornijski sound – bendi, kot so Descendents, Black Flag in drugi. Za to sceno in njeno rast je bila pomembna infrastruktura. Ne le SST, tu je bilo še cel kup drugih založb, ki so v tistem času delale in izdajale plošče. Ti si delal v studiu, kjer si srečal ljudi, nato si začel delati z njimi.
SPOT: Zagotovo je na sceni v tistih časih obstajala ohlapna skupnost. SST se je po svoje dokazala kot založba, ki je definirala tisto obdobje, vendar pa med ljudmi ni imela prav nobenega ugleda.
Tim Kerr: Na začetku ga je imela.
SPOT: Ne čisto zares. Še vedno je hollywoodska scena ni sprejemala. Vse se je vrtelo okrog založb Slash in Frontier.
Tim Kerr: To že, a po državi je imela veliko odziva. Industrija sicer res sploh ni vedela, da obstaja. Po državi pa sta bili pojem SST in Dischord. Založbi sta bili znani, vsi so vedeli, da so njihove plošče v redu in da se z nakupom ne bodo zajebali.
SPOT: Poleg založb, ki sem jih že omenil, so takrat delale še Faulty, Enigma; vsi ti ljudje so bili podjetni kapitalisti tistega časa. Ustanovili so založbe, se pogodili z velikimi distribucijami, prisotni so bili, videti so bili kot velika korporacija; izdali so morda dve, tri dobre izdaje, potem pa so se pokvarili. Na primer Rough Trade. Kdo se jih sploh spomni danes? SST in Dischord se ljudje spomnijo. Na neki točki v tistem času so ljudje z različnih založb dojeli, da je treba tudi sodelovati. Precej pa jih je bilo preveč trdoglavih, da bi naredili kaj iz tega. Takih je veliko – Enigma, Imported Records, Green World in tako naprej.
Tim Kerr: Jaz pa mislim, da je hard core v začetku osemdesetih, ko so Black Flag začeli turati in tega takrat še nihče drug ni počel, sprožil skupnost, ki je delala skupaj, sodelovala v rečeh, organizirala turneje. Do takrat je imelo vsako mestece svojo sceno, vsi so postrani gledali druge scene in ljudi. Kar se je dogajalo v Hollywoodu, se je dogajalo tudi tukaj z bendi, kot je Original Hunts, v vsakem mestu je bilo tako. Ko se je začel hard core, pa je vse skupaj podivjalo.
SPOT: To je bila prava skupnost, ko so bendi začeli turati. Dotlej so delali mejo med Hollywoodom, South Bayem in Orange County. Jaz o tem razmišljam kot o “stilih igranja”, ob tem, da je način igranja odvisen od tega, s katerega hriba si. Gre za enako razpoloženje, le da ga vsak odigra in sliši nekoliko drugače.
Zakaj si se preselil v Teksas in kdaj?
SPOT: Preselil sem se leta 1986. Prvič pa sem bil tu leta 1977. Med letoma 1980 in 1986 sem prihajal neštetokrat. Tu so bili bendi, ki so mi preprečevali, da bi snemal svoje plošče, bendi, katerih imen se sploh ne spomnim več … (smeh), bendi, ki so me prosili, naj jim pridem pomagat.
Izbrane plošče,
pod katerimi se je podpisal SPOT kot producent in snemalec
