Little Annie je prav gotovo ena najbolj enigmatičnih in prezrtih žensk sodobne popularne glasbe. Kar je v bistvu niti ne moti, kajti v ospredju njene ustvarjalnosti je vedno kolaž umetniških nanosov, ki jih sprotno, po navdihu in skladno s trenutno razpoložljivimi, čisto materialnimi sredstvi, tudi uspešno realizira.
Little Annie aka Annie Anxiety aka Annie Bandes O’Connor je rojena Newyorčanka. V svojem več kot tri desetletja dolgem glasbenem popotovanju je sodelovala s številnimi znanimi glasbeniki in skupinami, kot so Current 93, Nurse With Wound, Coil, Larsen, pela je skupaj z Marcom Almondom, Baby Deejem, Antonyjem. Glasbena sodelovanja, ki so nastala na osnovi spoštovanja resnično unikatnega prispevka, ki ga Little Annie riše na zemljevidu popularne godbe. Pestrost sodelovanj in svoje glasbene poti enostavno zavrne rekoč, da moraš biti pač pošten v vsem, kar počneš.
Njen zadnji glasbeni izdelek je prekrasen album Genderful, ki ga podpisuje skupaj s Paulom Wallfischem, s katerim v zadnjih letih tudi sicer nastopa. Album prinaša enajst novih, avtorskih skladb. Lirika izpod peresa Little Annie je kot vedno metaforično nabita in prežeta s številnimi avtobiografskimi odbleski. Grenke naplavine življenja, izgube najdražjih in ljubih tekom let, obžalovanja in kančki upanja, pokrajine in mestni predeli, ki izgubljajo bitko s časom, barve, ki izginjajo … Album je žanrsko povsem neujemljiv glasbeni izdelek. Izstopa prezenca Little Annie, vokal, ki je z leti pridobil na moči, trenutno je gotovo kabarejska pevka par excellence. Little Annie nagovarja s prefinjeno mešanico artizma, poje pesmi o izgubljenem času, propadlih priložnostih, mrtvih sanjah, neizpolnjenih ljubeznih, vendar je tematika vseskozi prežeta z njenim žilavim in humorno dovtipnim podtonom. Kajti resnično mala Annie se ne prepusti letom, življenju, še več, zdi se, kot da jo vsa grenkoba in tesnoba sveta dela še močnejšo, trdnejšo. Privlačnost skladb dodatno podkrepijo klavirski vložki Paula Wallfischa, njegovi back vokali, skratka uigran in dovršen glasbeni dvojec, ki bi si ga na vsak način želela videti tudi v živo.
Z Little Annie sva ob njenem albumu malce pokramljali tudi po elektronski pošti. Berete lahko najin zapis, ki je nastal letos marca.
Najnovejši glasbeni izdelek Genderful uvaja skladba Tomorrow Will Be, ki popelje poslušalce v različne zvočne pokrajine; način interpretacije pa dopušča tako pesimističen kot tudi optimističen pogled, kakšno je tvoje osebno stališče, tvoj pogled na svet?
Sem večna optimistka, kar nikakor ne pomeni, da smo odporni na bolečino, toda na koncu vedno verjamem, da je človeštvu dana priložnost, da naredi pravo stvar.
V pesmih večkrat omeniš mamo, pa me zato zanima, kakšen je bil vajin odnos. In kako se je vajino razmerje z leti spreminjalo, recimo, ko si bila najstnica, in zdajle, ko si starejša in bolj izkušena?
Do staršev čutim brezmejno in brezpogojno ljubezen. Kot najstnik postaneš seveda pošast, mladost misli, da zna in obvlada vse, ta faza uporništva se pač mora zgoditi. Nedvomno se morajo otroci iz lastnih napak naučiti neodvisnosti in samostojnosti. Pred kratkim sem izgubila očeta, čeprav vem, da se bova spet srečala v nebesih; to je podobno kot amputacija, velika izguba …
Kakšno je bilo tvoje otroštvo? In kdo te je na tvoji umetniški poti najbolj podpiral?
Moje otroštvo? Pa, ne vem, v retrospektivi se zdi vse srečno, blaženo, na nekaterih nivojih smo bili pravi outsiderji. Kjer sem odraščala, je bilo veliko rasizma in netolerantnosti do vsakogar, ki je bil nekoliko drugačen. Toda čas obrusi robove in moji starši so nam vcepili v glavo, da smo po svoje sposobni vsega, toda ne na slab način. Do mojega dela so bili vedno pošteno kritični, nič nam ni bilo prihranjeno. Naučili so me, da sledim lastni resnici in da je najbolj pomembno dejstvo, da si to kar si in ne to, kar počneš.
Na tvoji umetniški poti se lucidno prepletajo slikarstvo, igralstvo, pisanje in seveda glasba, pa me zanima, kateri zvrsti daješ prednost?
Vse so mi enako pomembne, v osnovi zaseda petje sicer častitljivo mesto, toda vse se pri meni medsebojno dopolnjujejo. Risanje je podobno molitvi, tudi zato samo sebe bolj vidim kot slikarko ikon. Glasba pa izhaja bolj iz mojih življenjskih izkušenj, opazovanj in čustev. Vse zvrsti prihajajo iz istega vira, toda navdihi so različni.
Kako je prišlo do sodelovanja s Paulom, s katerim se mi zdi, se odlično ujameta?
Hvala, resnično se mi zdi, da imava to sposobnost medsebojnega, vzajemnega glasbenega sodelovanja. Prvič sem ga srečala, ko je igral še pri Congo Norvell, skupini, kjer sta igrala Kid Congo in Sally Norvell. V kosteh sem začutila, da je to glasbenik, za katerega sem dobesedno molila, da bi ga srečala. Glasbeno sodelujeva že več kot desetletje.
Na glasbeni sceni se pojavljaš že od davnih osemdesetih let prejšnjega stoletja. Kako ocenjuješ spremembe, ki so se v desetletjih zgodile v sami glasbi?
V osemdesetih so ves glasbeni posel vodile glasbene založbe, v celoti so bila torej ta leta precej stisnjena skupaj. Brez založbe si bil praktično mrtev, neslišen. Toda internet je vse spremenil in nekako uravnovesil to igralno površino in danes je vse veliko lažje. Brez nepotrebnih posrednikov, seveda, če želiš, da deluješ v tej smeri in se tako približaš publiki.
Pred tremi desetletji je nate opozoril znani reggae producent Adrian Sherwood, kako si prišla v stik z njim?
Srečala sva se v prostorih založbe Southern preko Pennyja Rimbauda iz Crass. Mislim, da sva se kar hitro ujela, saj sva imela oba dokaj slične zvočne podobe.
Kakšne spomine imaš na tisto obdobje v Angliji, ki si ga preživela med umetniki in glasbeniki iz skupine Crass?
Sploh ne vem, kje bi začela odgovarjati na to vprašanje! Bilo je veliko življenja, in preprosto preveč spominov, ki bi bili vredni zapisa, format najinega pogovora nama tega danes ne dopušča. Za to bi potrebovala knjigo! Bili so skratka zelo dobri in disciplinirani ljudje, z veliko mero humorja, duhoviti. Sploh niso bili hipiji, s tem je začel neki novinar in ta oznaka se jih trdovratno drži od takrat …
Pesem Yesterday When I Was Young je nekakšen rekviem za izgubljenim časom; ali so v tvojem življenju stvari, dogodki, ki jih obžaluješ?
Veliko je takih stvari, saj veš, vsi tisti klici, ki jih nisem naredila, pisma, ki jih nisem poslala, ljubezni, ki jih nisem pokazala, pretepi, ki jih nisem ustavila. Skratka vseh tistih grdih stvari, ki se ti takrat ne zdijo nič posebnega, in ki z veliko mero grenkobe udarijo nazaj kasneje, kar takole, sredi noči.
Rada imam tvoje najnovejše stvaritve, ker so tako preklemansko osebne in resnične. Podobno kot življenje samo, kot smrt, kot ljubezen, kot ženska, kot moški; mimogrede, kako se počutiš v svoji koži?
Brez spola. Spol je človeški, ne božje proizveden koncept, ki nima v realnosti nobene osnove. In kako se počutim v lastni koži? Omejeno.
Ali mi lahko zaupaš, kako nastajajo tvoje pesmi? Od kod ideje, navdih, kako komponiraš?
Nenehno delam; mislim, tudi ko gledam TV, mi možgani nenehno meljejo; opazujejo, primerjajo. Večino tega, kar ustvarim, nikoli ne vidi luči dneva; preprosto zadeve uredim in pogosto tudi uničim. Tako da sem vedno, vedno v delovnem procesu. Na splošno se mi zdi, da sem zadnjih pet let končno ujela svoj trenutek, da sem pridobila vse tisto znanje, ki mi omogoča, da delam stvari, ki sem jih vedno hotela delati. No, izjema so le gospodinjska, hišna opravila, takrat pa, priznam moji možgani počivajo.
No, besede pridejo vedno prve, včasih zraven takoj slišim tudi melodijo. Potem s Paulom sedeva skupaj, in on potem doda svoj čudežni glasbeni dotik.
Naslov albuma Genderful podčrtuje to tvojo usmerjenost v brezspolnost. Na kaj si hotela še posebej opozoriti, smo vsi bolj ali manj nespolni? Morebitne reference na Orlanda Virginie Woolf, na primer?
Nikoli nisem brala Virginie Woolf in sram me je, ko ti to pravim. Šolo sem zapustila pri štirinajstih in veliko čtiva me tako še čaka, kajti moja ignoranca in neznanje sta enormna. Da, to je še ena izmed stvari, ki jih obžalujem v življenju, ta manko prepotrebnih znanj in izobraževanja.
Lullabuy je prekrasna uspavanka, ki si jo napisala za preminulega prijatelja, glasbenika is skupine Coil Johna Balancea. Zapisala si: Things happen years ago too; Is it true than the finest and deepest thing rised from so much pain and sorrow. Tvoj komentar?
Včasih, ni pa to vedno, ponavadi ne. Ponavadi potrebujem nekaj časa, da se zadeve umirijo, oddaljijo in dobijo določeno distanco, da potem lahko vse skupaj spravim v neko kohezivno vsebino. Zadeve, ki jih ustvarjam v povsem temni noči dušnega brezupa, so kot po pravilu polne praznega in samovšečnega neuma.
Kako živiš danes v svojem New Yorku? Kako občutiš vse spremembe trenutka?
To je dvorezen meč. V bistvu je mesto varnejše, toda izgubilo je svoje srce. Postalo je zelo generično, mlečno. New York je nekoč dajal občutek, da je bilo vse mogoče. Zdajle se zdi, da je to le faksimile za boljšo prodajo …
Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
V ospredju je seveda turneja, podobno kot je to sploh v zadnjih štirih letih. Rada bi tudi posnela stvari, ki sva jih naredila skupaj z Baby Dee, in končala album priredb z Martinom Watkinsom. V vmesnem času pa bomo videli, kaj bo prineslo življenje.
