V četrtek, 16. marca 2023, bo v Novi Gorici nastopila newyorška zasedba Oneida in za ogrevanje pred koncertom na Mostovni vlečemo na dan iz arhiva tiskane Muske članek o teh soničnih psihedelikih in intervju s temi jeznimi hipiji.
Sonični psihedeliki
objavljeno v Muski št. 11-12 letnik 2002
avtorica: Viva
Oneida je ime nekega indijanskega plemena, v prevodu pa pomeni kameni ljudje, angleško “people of the rock” …
Ko srečujem prijatelje, s katerimi smo še včeraj noreli na Butthole Surfers, Big Black, NoMeansNo in podobne “odbluske”, se ponavadi od nekod prikrade vprašanje, kaj je pa kaj dandanes v naših zvočnikih. Kar se mene tiče, že približno dve leti v tovrstnih pogovorih vedno najprej omenim Oneido. Bend iz New Yorka, ki se je iz ZDA premaknil enkrat samkrat, ko so jih, mislim, da lani, 2001, povabili na neki dogodek v londonski klub Garage. Na spletni strani redno objavljajo dnevnike s turnej, in ker sem stran obiskala, vem, da bo naslednja priložnost za ogled benda v Evropi verjetno prišla ob Sv. Nikoli. To je prava katastrofa, popolnoma navdušena nad njihovimi ploščami namreč povsod berem, da je v bistvu njihova največja kvaliteta koncertni nastop.
Pripadajo novi generaciji newyorških skupin, od katerih pa se razlikujejo po dveh plateh: glasbeni mediji jim pri predstavljanju sodobnega dogajanja na newyorški rockovski sceni ne posvečajo veliko pozornosti, in to zato, ker se ne spogledujejo s prerodi, ampak delajo svojo, za hitro in nezahtevno poslušanje verjetno kar težko prebavljivo godbo.
Bend Oneida je nastal pred petimi leti v nekem opuščenem skladišču na ulici Fulton v Brooklynu. Najprej sta hrupne zvoke producirala samo PCRZ (tudi Papa Crazee) s kitaro in Kid Millions z bobni. Začetne vaje iz leta 1997 sta praktično takoj (le nekaj mesecev po začetku igranja) izdala pri Turnbuckle Records, kmalu za tem pa sta se jima pridružila še orglar Fat Bobby in basistka Hanoi Baby Jane. Čeprav so izdajali hitro in se radi pošalijo, da jim je nekaj do tega, da porušijo rekorde Jamesa Browna v tovrstnem početju s konca šestdesetih let, jim slabe plošče še ni uspelo spraviti na internet; distribucije pri nas seveda ni, tako da je pod člankom sekcija “izbrana diskografija” samo zato, ker omenjanega prvenca, ki nosi naslov A Place Called El Ahaddai’s, nisem imela priložnosti slišati, založba Turnbuckle pa je kmalu po izdaji drugega albuma Enemy Hogs leta 1999 propadla. Da za nesrečno okoliščino niso krivi Oneida, je očitno, saj založba Jagjaguwar, pri kateri vse odtlej izdajajo plošče (leta 2001 je ponovno izdala tudi album Enemy Hogs, ki se sicer ne bi dal več dobiti), pridno dela, člani skupine pa so se celo znebili rednih služb in so zdaj tudi poklicno le še rockerji.
Po izidu albuma Anthem of the Moon je Oneido zapustil PCRZ, z namenom, da se s svojo dotlej stransko skupino Crazee and Heaven dokončno ustoliči v hillbilly sceni, tako da je njegov zadnji prispevek v bendu slišen na že lani posneti, a letos izdani dvojni plošči Each One Teach One (na vinilu je za Version City v omejeni nakladi 500 izvodov izšla maja, CD verzija je pri matični založbi dostopna od oktobra). Ta sklepna, lahko ji rečemo kar epska plošča s Papom Crazeejem na kitarah, se zaradi začarane repeticije, lagodnih potovanj in nenadnih zvočnih premetavanj, shizofrenosti in frenetičnosti brez težav uvrsti na spisek najbolj skrajnih rockerskih plošč.
Kaj se nam od Oneide obeta v prihodnje, ni lahko napovedati. Brez glavnega kitarista (kitaro kdaj pa kdaj vzame v roke tudi basistka) so se, sodeč po informacijah na spletni strani, lotili naprave za ritem in se odločili, da bodo pod imenom One-step na trg poslali nov glasbeni odklon, s katerim bodo zasloveli in prišli daleč, daleč, vse do naslovnice v reviji Wire. Če bi bila jaz urednica tega glasbenega časopisa, bi jih dala tja že zdavnaj, tudi brez tega (ne nujno) prihajajočega koraka (one-step). Čeprav so čistokrvni rockerji, so namreč tako avantgardni, da njihov koktejl rockovske zgodovine riše podobo za nove čase.
Kaj konkretnega še povedati o glasbi, ki jo delajo Oneida? Čisto vse, kar objavijo, je prežeto s psihedelijo, ampak ne v tistem utrujajočem in dolgočasnem kozmičnem pomenu. Pri njih morate biti pripravljeni na piskanje, vriskanje, obračanje ritmov, ekshibicije z orglami, glasen kaos, pravzaprav. Čeprav so eden tistih bendov, pri katerih takoj veste, da slišite njih, boste v njihovi glasbi slišali tudi Suicide, Sonic Youth, MC5, Stooges, Contortions, Grand Funk Railroad …, pravzaprav je diapazon vplivov tako širok, da je samo od vašega poznavanja glasbe odvisno, kaj vse boste v Oneidi slišali. Poudarjam: nikakor ne gre za to, da bi se Oneida glasbene zgodovine lotevala na tak način kot Interpol in množice drugih sodobnih bendov, ki nam prodajajo svoje verzije vrhuncev iz glasbene zapuščine. Če smo že pri verzijah, so Oneida bolj mojstri v tem, da nam lastne komade na različnih albumih ponujajo v različnih interpretacijah. Brez težav se lotijo tudi kakšne priredbe in sodelovanj z drugimi glasbeniki, ki število njihovih izdaj še močno povečajo. Vsega pa je toliko, da za podrobnejše informacije o bendu, njegovem delu in nekaj malega muzike pojdite kar na Oneidino spletno stran www.enemyhogs.com.
Izbrana diskografija:
Jezni hipiji
objavljeno v Muski št. 9-10 letnik 2003
Zlati časi hipijev so minili, minili so zlati časi punkerjev. Sledove enih in drugih še vedno zaznavamo, a jih žal mnogi bendi tako plehko posnemajo, da imamo občutek, da ne živijo v našem času. Prav zato so newyorški, na videz neopazni mladeniči Oneida pravi biser: razumejo obe omenjeni generaciji, od njiju jemljejo najboljše in na ploščah ter v živo puščajo samosvoj, prepoznaven glasbeni pečat. Z njimi sta se pogovarjala Viva in BIGor pred koncertom v Mestrah maja 2003.
Kako se vam zdi, prvič čisto zares po Evropi?
Baby Jane (basist): Super, veliko bolje, kot smo si mislili, da bo. Treba je povedati, da smo bili optimisti.
Ali ste evropsko turnejo organizirali kar iz ZDA?
Baby Jane: Ne, v Berlinu imamo agenta. Ko je bil na obisku v ZDA, nas je videl igrati, in takrat smo se dogovorili, da bomo sodelovali. V Italiji je našel nekoga, ki je poskrbel za italijanski del turneje, on je organiziral nastope po Nemčiji in Nizozemskem.
Ali se strinjate, da se je po poslovni fazi delovanja spet začela ustvarjati mreža med resničnimi akterji scene?
Baby Jane: Koncertne agencije so se tako okrepile, da so izsiljevale klube in jim grozile, govorim hipotetično: »Če tokrat ne organizirate koncerta majhne skupine, kot je Oneida, prihodnjič Sonic Youth ne bodo prišli igrat k vam.« Druga plat novih razmer je ta, da je zdaj manj profesionalizma, naša turneja po Italiji cikcaka po poti Rim-Napoli-Mestre-Massa … A vendar – raje uživam v kaosu, kot se dolgočasim v popolni organizaciji.
ZDA so tako velike in tako kapitalistične, da neodvisne glasbene scene delujejo kot majhne skupnosti, ki zelo dobro vedo, kaj se dogaja po vsej državi, sodelujejo, si pomagajo. Kdo sestavlja vašo skupnost, kateri bendi, kateri ljudje?
Fat Bobby (klaviaturist): Veliko jih je. Nekateri bendi, s katerimi že dolgo delamo in igramo, ravno zdaj postajajo znani in popularni. Na primer Yeah Yeah Yeahs in Liars. Ta benda sta, tako kot mi, igrala po skladiščih in garažah, sta del naše scene. Bendov je ogromno, takih kot smo mi ali še manjših, a jih skoraj nihče ne pozna.
Baby Jane: Zavest o obstoju skupnosti je bistvena za zabavo, druženje, predvsem pa za veselje in napore, vložene v delo. Čeprav dejavnosti niso donosne, nam daje skupnost občutek podpore, čustveno in zagonsko moč.
Ali lahko govorimo o novi generaciji newyorških bendov? Še pred petimi leti se iz New Yorka ni slišalo o nobeni sceni ali bendih, če govorimo o rockovski glasbi.
Fat Bobby: Pet, šest let nazaj se je v povezavi z New Yorkom govorilo predvsem o didžejih, elektronski glasbi. New York je pač dovzeten za modo, takrat rock ni bil v modi. Kot bend smo lahko srečni, da smo se igranja rocka lotili v času, ko ga ni nihče jemal resno.
Baby Jane: Tudi občutek je bil tak, da nihče ne igra rocka in da so zanimivi bendi zelo zelo redki.
Fat Bobby: Zdaj je ogromno zanimivih bendov.
Baby Jane: V petih letih spet ne bo rockerskih bendov, kraljevali bodo didžeji in elektroniki. Mi pa bomo še vedno delali to, kar počnemo danes.
V Brooklynu, kjer živite, se zdaj menda dogaja bolj ali manj vse.
Baby Jane: Da in ne. Gre za del New Yorka, ki v preteklosti ni bil popularen, imeli so ga za nevarnega. Zdaj velja za prostor, iz katerega prihajata newyorška glasba in umetnost sploh. Zadnjih 10 let je Manhattan tako drag, da bendi tam ne morejo živeti in delati. Mi v živimo v Brooklynu, delamo podnevi in igramo ponoči, da preživimo. Zdaj je zelo drago že tam, Manhattan pa je za bogataše.
Fat Bobby: Kot so The Strokes. (smeh)
Torej se ne ukvarjate z muziko profesionalno, kot trdite na spletni strani?
Baby Jane: Kje pa. To je šala, stara leto.
Fat Bobby: Če izjavimo, da smo rockerji s polnim delovnim časom, to pomeni samo, da smo brez služb. (smeh)
Ime vašega benda ima gotovo pomen.
Baby Jane: Izvirno je Oneida ime plemena severnoameriških Indijancev iz severovzhodnega dela celine.
Kako to, da ste se odločili zanj?
Baby Jane: V državi New York obstaja mesto, ki se tudi imenuje Oneida, po omenjenih Indijancih. Tja se je pred nekaj več kot 150 leti zatekel nori misijonar, ki je ustanovil komuno z imenom Oneida Community. Šlo je za eksperiment, ki je temeljil na načelih svobodne ljubezni, skupinskega vzgajanja otrok, brez porok in sklepanja drugih trajnih vezi. 150 let nazaj so bile te ideje skrajno radikalne. Komuna je obstajala desetletja, to je bil eden od najbolj uspešnih ameriških kulturnih eksperimentov in eno od bolj zanimivih poglavij naše zgodovine. Ni pa splošno znano.
Kaj se je zgodilo s komuno?
Kid Millions: Vodja jim je pobegnil.
Baby Jane: Končalo se je tako, da so jo po 40 letih razpustili. Preživljali so se z izdelovanjem kovinskih predmetov, jedilnega pribora in tako naprej, skupni prihodek so enakovredno delili med člane skupnosti. Tako je nastala zadruga, ki še vedno obratuje kot dobro podjetje in prinaša dobiček. V ZDA je verjetno še vedno najpogostejša znamka za pribor. Če obrneš žlico, vilico ali nož, bo zadaj skoraj gotovo pisalo Oneida.
Šlo je torej za predhipijevsko pleme, vas pa lahko označimo za posthipije.
Baby Jane: Seveda. Mi smo jezni hipiji.
Tako pravite na spletni strani, in dam vam prav. Ste energični psihedeliki.
Baby Jane: Zavzemamo se za mir, droge in take reči, smo pa tudi jezni. Radi ustvarjamo hrup in ga ponujamo v poslušanje.
Ali res snemate v divjini?
Kid Millions: Seveda, ne sicer dobesedno v divjini, ampak povsod, kjer se lahko posnamemo, ob vsaki priložnosti. Na tej turneji posnamemo vsak koncert. Naši zadnji albumi so delno nastajali med turnejami. Tudi če smo se posneli slabo, smo vsak posnetek poslušali, zanimive in uporabne razrezali. Iz ostankov gradimo nove pesmi. Velikokrat se torej zgodi, da osnova nastane nekje drugje, nato jo dodatno spremenimo.
Baby Jane: Veliko delamo v svojem studiu in hkrati vadbenem prostoru, ki smo ga opremili v nekdanjem pristaniškem skladišču, v kontejnerju. Stropi so zelo visoki (25 čevljev), akustika dobra, imamo snemalno tehniko. Velikokrat kar igramo in se snemamo, zgodi se, da se posnetkov dotaknemo šele leto kasneje in jih začnemo zbirati, delati z njimi. Imamo same police, police, police posnetkov.
Fat Bobby: V vsakem trenutku imamo pripravljenega vsaj za dva albuma, največ za štiri albume gradiva, ki ga je treba še dodelati, dokončati.
Ali jih pustite stati z namenom?
Baby Jane: Včasih se jih lotimo takoj, včasih ne. Zadnjič smo našli precej dolg trak, ki je poln odličnega gradiva. Pa nimamo pojma, kdaj smo ga posneli.
Ali ste prepričani, da je vaše?
Baby Jane: Fat Bobby se megleno spominja, da smo to igrali, jaz pa nimam pojma, kdaj bi lahko nastalo. Vsekakor bomo kmalu izdali nov album!
Fat Bobby: Izdali ga bomo, pa čeprav morda na teh posnetkih sploh ne igramo mi. (smeh)
