Pred koncertom zasedbe Unsane v Channelu Zero v Ljubljani v sredo, 24. maja 2023, objavljamo intervju iz tiskane Muske št. 4 iz leta 1998, v njem se je Helena Marko pogovarjala z danes nekdanjim bobnarjem zasedbe Vinniejem Signorellijem. Danes je za bobni Unsane Jonathan Alan Syverson iz zasedb Daughters, As The Sun Sets in The Color of Violence, ob edinem ustanovnem članu Unsane kitaristu in pevcu Chrisu Spencerju je v aktualni zasedbi še basist Cooper, ki ga med drugim poznamo po igranju v Made Out Of Babies. Ker Unsane napovedujejo izvedbo zgodnejšega materiala je priložnost pravšnja, da poklikamo intervju izpred četrt stoletja.
Glasbeni psihotični morilci
(intervju iz leta 1998)
Newyorški trio Unsane je nastal leta 1988 in sodi v newyorško generacijo skupin, ki je v devetdesetih bistveno prispevala k ohranitvi vitalnosti te scene. Obenem pa je početje skupine, ki ga odlikujeta iskrena in brezkompromisna surovost in neverjetna silovitost, še kako vezano na močno “noise” sceno v prvi polovici devetdesetih, katere zaščitni znak je bila tudi založba Amphetamine Reptile Records. Ta surovost in silovitost te tričlanske skupine, ki ima za sabo pet studijskih albumov, izdajo kompilacije singlov in dva koncertna zapisa, pride do izraza še posebej na koncertih. Kitara in bas se zlivata v velikansko hrumečo pošast, skozi drobovje se prebija zmaličen živalski vokal. Besedila, premazana s distorzijo, so le raztrgani fragmenti skrajnosti, linearni in apokaliptični. Po takšnem koncertu v graškem Teatru smo se marca 1998 pogovarjali z bobnarjem skupine Vinnijem Signorellijem.
Na začetku ste bili v skupini štirje?
V bistvu ja, vendar nismo nikoli igrali kot štiričlanska skupina. Unsane so nastali z namenom, da bi ljudi spravljali ob živce, da bi videli, koliko hrupa lahko spravijo skupaj.
Da bi pregnali sosede?
Tudi to. Sčasoma so začeli igrati na vse več koncertih. Potem je pred šestimi leti (1992, op. ur.) umrl originalni bobnar, Charlie Ondras. Prosili so me, naj se jim pridružim, in od takrat sem redni član skupine. Basist Dave Curran je prišel pred kakšnimi štirimi leti. Naredili smo nekaj plošč in tukaj smo.
Igral si s Foetusom in Swans (leta 1991 je bil med njihovo turnejo tudi v Ljubljani, op. a.). Sodeluješ še s kakšno skupino ali so Unsane tvoj edini bend?
S Foetusom še vedno igram, sodeloval sem pri njegovi zadnji plošči, morda bom šel z njim tudi na turnejo. Pred letom ali dvema smo s Foetusom, Lydio Lunch in še nekaj glasbeniki posneli koncertni album Last Exit To Brooklyn. S Swans ostajam v stiku.
Kako bi opisal newyorško noise sceno? Pred leti je bila zelo močna. Meniš, da je ta scena malce razpadla?
Bili smo prijatelji, s Cop Shoot Cop in podobnimi skupinami smo skupaj igrali. Med sabo smo se podpirali, sposojali smo si instrumente. Potem smo vsi začeli množično hoditi na turneje, to zahteva ogromno energije. Sčasoma odnosi zbledijo, tako kot pri kakšnem razmerju. Večina skupin je podpisala pogodbe z velikimi založbami in ljudje so si mislili: Vau, pomembni smo! Velike založbe lahko popolnoma uničijo skupino. Scena je precej razpadla, pa tudi same skupine, Cop Shoot Cop, Helmet… Mislim pa, da je glasbena scena v New Yorku še vedno močna.
V nekem članku sem prebrala, da ste imeli kar nekaj problemov z izdajo prvega albuma, ki bi se moral imenovati Unsane For Tennis. Zaradi žaljive vsebine ste bili prisiljeni zamenjati naslovnico albuma.
To je popolna izmišljotina, albuma s tem naslovom sploh ni! Nekdo z založbe Matador si je izmislil to neumno zgodbo. Obstaja še ena divja zgodbica, po kateri naj bi bil pevec in kitarist Chris Spencer brat Jona Spencerja, to seveda ni res.
Veliko govoric kroži o ovitkih vaših albumov. Nekateri ljudje trdijo, da so fotografije resnične, vi pa ste izjavili, da ste preprosto kupili nekaj litrov kravje krvi in jo polivali vsevprek.
Res je, samo dve fotografiji sta pravi. Tista z obglavljenim moškim na železniških tirih s prvega albuma je iz policijskega arhiva, druga je na naslovnici albuma Scattered, Smothered and Covered, vidi se le roka mlade ženske ob kladivu na postelji.
So vam všeč »gore« filmi? Kateri ti je najljubši?
Ja, zelo so nam všeč. Najljubši mi je tisti, ki sem ga prvega videl in je tudi eden izmed prvih posnetih »gore« filmov – španski film z naslovom The Mark Of The Devil. Ob vstopu v dvorano so ti dali vrečko za bruhanje. Res me je šokiral. Takrat so bili ti filmi moderni. Potem sta tu The Night Of The Living Dead, krasen film, in Zombie. Še veliko drugih je. Naše ime je iz istoimenskega filma italijanskega režiserja Daria Argenta. Gre za zgodbo o psihotičnem morilcu.
Zdi se mi, da vaša glasba vsebuje esenco čistega besa, sovraštva in nasilja. Osebno mi pomaga, da se očistim jeze. Mislim, da je ta čistilni učinek eden izmed razlogov, zakaj imajo ljudje radi vašo glasbo. Ali ustvarjanje glasbe tudi nate tako učinkuje?
Ja, vendar ne bi rekel, da sem na splošno jezen človek. Včasih me kakšna stvar razjezi, npr. absurdnost vojne. Nesmiselno nasilje me najbolj spravi iz tira, vendar je glasba nekaj drugega, glasba se pač zgodi. Moje igranje ni posledica razmišljanja o teh stvareh.
Kakšna glasba te fascinira, kaj rad poslušaš? Pesem Alleged zveni zelo bluesovsko.
Poslušamo vse vrste glasbe, nimamo nobenih omejitev. Všeč nam je blues, swing, Frank Sinatra, Benny Goodman, Louis Armstrong, starejša country glasba, rock, trši rock. Rock glasbo igramo zato, ker jo kot glasbeniki pač najbolj obvladamo. V Milanu sem poslušal neki free jazz bend. Ta glasba me je zelo navdihnila, predvsem solo z bobni, ki je zvenel tako preprosto, zato sem danes v določenih delih pesmi sam poskušal tako igrati.
Na prejšnjem albumu, Scattered, Smothered and Covered, je opaziti nekakšen premik v produkciji, niha med klasično umazanim in čistejšim zvokom. Namenoma?
To je bilo čisto naključje. Nikoli si ne postavimo cilja, kako bo zvenel album, vedno pa hočemo narediti dobro, iskreno ploščo. Ne razmišljamo o tem, kako bo zvenela naša naslednja plošča, vseeno nam je. Če bom, denimo, hotel igrati s prsti po mizi, OK, bom to pač storil.
Zamenjali ste veliko založb, bili ste pri Matadorju, Sub Pop, Glitterhouse…
Matador smo zapustili sporazumno. Nismo bili zadovoljni z njimi, veliko bolj so se posvečali skupinam, kot so The Jon Spencer Blues Explosion, Liz Phair. Nekako razumem. Glasbeno smo se odmikali od tega, kar so Unsane igrali prej. Bolje je bilo, da smo odšli. Pretežki smo postali.
Ste zato izbrali založbo Relapse?
K njim smo šli, ker smo potrebovali spremembo. V Ameriki smo imeli vedno isto publiko, iste intervjuje. Želeli smo si novega. Naši prijatelji Neurosis so pri Relapse, in Today Is The Day tudi. Na Relapse so nas bili zelo veseli, zato smo rekli OK, bomo pri vas. Zelo sposobna založba so.
Do zdaj ste naredili en sam video, za pesem Scrape. Veliko so ga vrteli po MTV.
Ja, bil je zelo uspešen! Stal nas je le 300 dolarjev in nenadoma – bum! – na MTV. Uvrstili so ga celo na lestvico najbolj smešnih videov vseh časov. Pristal je na devetem mestu!
Misliš, da so ga toliko vrteli zaradi kosti lomečih padcev skaterjev?
Vrteli so ga le zaradi tega, sploh ne zaradi glasbe. Na Švedskem so ga prepovedali, ker so se bali reakcij ljudi. To, kar je Američanom smešno, bi lahko pokvarilo švedske otroke.
V Houstonu ste imeli težave s policijo, ker ste bili preglasni?
Ja, prisilili so nas, da smo nehali igrati. Nekajkrat so se ljudje pritoževali, zato smo v pogodbo dodali člen o glasnosti koncertov. Če nam organizator ne dovoli igrati koncerta s takšno glasnostjo, kot jo zahtevamo, koncerta ne odigramo oziroma ga prekinemo. Organizator nam mora vseeno plačati. Glasnost je sestavni del naših koncertov. Ljudje, ki pridejo poslušat koncert, sploh pa ljudje, ki ga organizirajo, morajo vedeti, kaj počnemo in kako glasni smo. Tako pač je, če vam ni všeč, nas pustite pri miru.
Sodelovali ste s kar nekaj skupinami. Izdali ste split singel s Hint, Copass Grinders in Slug ter prispevali pesmi k različnim kompilacijam. Imate podobne načrte tudi za prihodnost?
V bistvu ne. Te stvari se zgodijo kar same od sebe. To počnemo, ker je zabavno, pa še za bend je koristno, če se pojavi s kakšnim komadom, medtem ko snema nov album. Večinoma gre za usluge, ljudje z majhnih založb nas prosijo za sodelovanje, mi pa jim radi ustrežemo.
Tudi na turnejah ste igrali z različnimi skupinami, kako je bilo s Slayer?
V redu, le držali so se zase. Prijazni so bili, potovali so v svojem avtobusu, mi pa v kombiju. Vsak je pač odigral svoj del.
Kako je reagirala publika?
Presenetljivo dobro. Vedeli smo, kako jih prelisičiti. Na začetku koncerta smo rekli: »Mi smo Unsane, odigrali bomo nekaj pesmi, potem pa pridejo SLAAAYER!!!« Zadnja pesem, ki smo jo danes igrali, ima nekaj premorov in skupaj s publiko smo se drli: Slaaayer! Ljudje so se zelo zabavali, smejali so se samim sebi, videli so, da so všeč tudi nam. Nismo hoteli igrati rock zvezdnikov. Vsem sicer ni bilo všeč, fani Slayer so zelo problematični. Še Motorhead so izžvižgali z odra.
