Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Četrtič.
Bogdana Herman že več kot tri desetletja je in ostaja prvi glas sodobne slovenske ljudske muzike. V nasprotju z mnogimi njenimi sodobniki, ki so se v turbulentnih 60. letih 20. stoletja uglasili z avantgardnim umetniškim gibanjem in odcveteli v sfero udobne kultnosti, Bogdana še danes prestavlja meje in začrtuje nove smernice ljudski glasbi. Balade, ki jih je prepevala v triu Terlep ter kasneje kot solistična izvajalka in poustvarjalka, so v novem tisočletju popularizirale tudi mlajše generacije novoljudskih muzičistov in postale nepogrešljiv del njihovega repertoarja. Bogdanin gibki, kristalni glas, ki smo ga vajeni poslušati v solističnih interpretacijah, pa se je v zadnjih letih pobratil s tako raznoliko pahljačo zvokov kot so cimbale Andija Sobočana, harmonika Jureta Torija, kitara Tomaža Pengova in digitalni impulzi računalnika Boruta Savskega. V vseh konstelacijah zveni enako prepričljivo, subtilno, doživeto in sveže. Njene ljudskopesemske celice so namreč živ organizem, ki s prerojevanjem materiala in stilskimi levitvami nikoli ni imel posebnih težav, prej nasprotno!
ENA Od kod izvira Bogdanina fascinacija nad ljudskimi pesmimi, ki traja in vztraja že več kot tri desetletja? Ali bolj drži, da so ljudske pesmi spremljale in predvsem spreminjale Bogdano, ali ona njih?
BOGDANA HERMAN 1 Utrinki iz otroštva: moja primorska babica, ki z lepim, nežnim sopranom poje ljudske in narodne; pri vsaki ponarodeli pove, kdo jo je bil napisal: Gregorčič, Jenko … Vedno pojeva dvoglasno, najprej midve z babico, nato midve s sestro. Besedila v knjižnem jeziku izgovarja spoštljivo, kot da bi bilo še zmeraj treba braniti vsako slovensko besedo posebej pred uradnim izobčenjem fašistične države, ki ji je Primorska pripadala skoraj do mojega rojstva. In ta država je segala daleč na vzhod, do Hotedršice – takorekoč streljaj od Logatca! Kdo to danes še ve, koga to danes sploh še zanima? Gotovo ne tistih še ne dovolj premožnih, ki so si bili po slovenski sprostitvi prometa z nepremičninami znotraj Evropske unije meli roke, rekoč: na prodajo svojih hiš in zemlje tujim državljanom bomo počakali, dokler cena še malo ne zraste! In zdaj ga imajo, denar od prodaje.
Utrinki iz mladosti: Radovan, moj judovski prijatelj iz Zagreba, me med študentskim potovanjem v Prago uči njihovih pesmi. Zvenijo mi lepo, kakor se mi zdi lepa poletna Praga tik pred padcem Dubčkove vlade, tik pred novim zastojem v razvoju neke države. To je čas, ko ob kitari pojem Dylanove pesmi in pesmi Joan Baez, ko se učim ljudskih, delavskih in protestniških pesmi italijanskega Juga, ko na študentskih zabavah pojem ruske in slovenske ljudske in partizanske pesmi. Čas, ko postanem prva kulturniška deklica za vse na Radiu Študent: napovedujem muziko, vodim pogovore, prevajam in berem Ahmatovo, pojem – v živo, seveda.
Slovenske ljudske pesmi so mi bile od nekdaj nekaj najljubšega. Ko pa me je s tistimi najstarejšimi, ki jih nisem še nikoli slišala, seznanil Marko Terseglav, moj starejši študijski kolega iz ljubljanske slavistike, sem se jim za zmeraj zavezala. Herderjeva nagrajenka dr. Zmaga Kumer, ki ji je bil po volji le malokateri poustvarjalec slovenskih ljudskih pesmi, mi je dala jasno vedeti, da mi bo pomagala pri izbiri pesmi za koncerte zato, ker ljudskim pesmim ne delam sile s popevkarsko ali kako drugače izumetničeno interpretacijo, in zato, ker nimam šolanega glasu.
DVE Ko se pogovarjamo o ljudskih pesmih, ne moremo preko debat o njihovi univerzalnosti in partikularnosti, o njihovi subverzivnosti in kontinuiteti, o starem in novem. Kaj nam torej ljudske pesmi povedo o času, ki ga živimo, o prostoru, v katerem se nahajamo, o okoliščinah, v katerih smo se znašli? V kolikšni meri so še relevantne za današnjega človeka tukaj in zdaj, kaj nam sporočajo?
BOGDANA HERMAN 2 Mogoče pa je zame bolj zanimivo vprašanje, katera sodobna glasba nam govori o sedanjem času. In kaj si bom odgovorila? Komaj katera! Mediji oglašujejo in predvajajo predvsem tisto AV produkcijo, pri kateri so sodelovali in/ali od katere si obetajo dobiček. Ta glasba pa je vsebinsko, žanrsko in izvajalsko komaj kdaj kos takoimenovanim aktualnim vprašanjem družbenega, ekonomskega, političnega in kulturnega vsakdana leta 2011. Ah, mogoče pa je problem v tem, da smo družbeno angažirano glasbo poslušali in izvajali v časih socializma, torej naj je zdaj ne bi. Ampak saj sem že prej govorila o tem, kako močna je bila ta glasba tudi v kapitalističnih državah, na primer v Ameriki in Italiji. Zdaj pa še B, če sem rekla A: tudi stara slovenska ljudska pesem je bila še kako družbeno angažirana! Govorila je o nastanku sveta, o razrednih odnosih, o ponižanih in razžaljenih, o izseljenstvu, o vezeh med naravo in človekom, o praznikih, o srečnih in nesrečnih ljubeznih – ampak še zdaleč ne tako površinsko kot sodobna razvedrilna glasba. Premalo! Naše potrebe so danes večje! In mogoče nam tudi zato, ker niso potešene, pesmi, stare sto, dvesto in tudi mnogo več let, še zmeraj veliko povedo. Drugi razlog za današnjo moč stare ljudske glasbe je v melodiki. V njenih glasbenih obrazcih podzavestno razpoznavamo pravzorce prapesmi praprebivalcev Zemlje; morda tudi katere izmed propadlih civilizacij. Kolektivno nezavedno … Tretji razlog naj bi bil morda v funkciji vzdrževanja atributov naroda in nacionalne države. Pri tem moram reči, da smo glede ljudske pesmi nenavadno demokratični, saj minuli vplivi italijanske, avstrijske, madžarske in hrvaške melodike in motivike na slovensko ljudsko pesem nikogar posebej ne motijo. Hvala bogu, da je tako. Žal mi je pa, da Slovenci premalo vemo tudi o tem, kako je bila slovenska ljudska pesem kdaj vplivna in razpoznavna tudi v sosednjih kulturah. Ampak ali to koga zanima?
TRI Tvoja ustvarjalna pot te je vodila od petja protestniških pesmi in ameriških balad v 60. letih, preko eksperimentiranja z zvočnostjo v skupini Salamander v 70. letih, do intenzivnejšega stika z ljudskimi pesmimi v triu Terlep v zgodnjih 80.letih, do sodelovanja s precej raznoliko druščino glasbenikov (Tomaž Pengov, Tomaž Rauch, Marko banda, ljudski pevci in pevke – predvsem Rezijanke, Jure Tori, Borut Savski itn.) in samostojnega raziskovanja ter petja starih pesmi.
Vprašanj je preveč, pa vseeno tako, na kratko – kaj so te naučili zgoraj omenjeni, kakšne izkušnje ti je prineslo muziciranje z njimi?
BOGDANA HERMAN 3 Salamandri (Milan Dekleva, Tomaž Pengov, Jerko Novak, Metka Zupančič, Meta Stare in drugi) smo se povezali v intenzivnem doživljanju lastnih ustvarjalnih zmožnosti in v premikanju meja v glavah, kar zadeva ustvarjanje glasbe in poezije. Še danes smo najtesneje povezani, čeprav se komaj kdaj slišimo in vidimo.
Z Miro Omerzel in Matijem Terlepom me je povezal Marko Terseglav. Občudovala sem njuno zbirko meni do tedaj neznanih ljudskih inštrumentov, pa tudi njuno sposobnost skupnega nastopanja, ki se je bila najbrž razvila že v času njunega folklornega udejstvovanja. Doživeli smo nepozabne trenutke med našimi izseljenci po vsej Evropi, pa tudi na mednarodnih folk festivalih, kamor nas je vodil Drago Vovk.
Z Marko bando smo se seznanili, ko smo ustanavljali društvo Folk Slovenija. Takoj smo vedeli, da sodimo skupaj. Še posebej sva to vedela s cimbalistom Andijem Sobočanom. In še danes se najde kdo, ki zaradi mojih prekmurskih misli, da sem Prekmurka. Tudi prav! Kakšen razkošen koncert smo naredili ob njihovi dvajsetletnici!
Posebno poglavje v mojem življenju je odprla Rezija, ko sem tam pred skoraj dvajsetimi leti snemala TV dokumentarec. Rezijo sem doživela že prej, a tokrat na poseben način: prvič sem se od Rezijank učila rezijanske slovenščine.
V svojem pevskem življenju sem doživela tri velike počastitve: pela sem na Sodišču evropskih skupnosti v Luksemburgu, pela sem Odboru za kulturo na njihovem neformalnem srečanju na Bledu, ko je Republika Slovenija predsedovala Uniji, na konferenci PEN na Bledu pa sem ob štirih najpomembnejših osebnostih Rezije pela rezijanske ljudske pesmi. S pesnico SIlvano Paletti iz Ravance me je povezalo prav petje teh pesmi. Še vedno me uči in bodri.
Zdaj bom izrekla nekaj, kar bom glasno povedala šele drugič v življenju, dolgem skoraj 63 let. Ko pojem slovenske ljudske pesmi sama, brez inštrumentalne spremljave, se počutim kot njihova varuhinja. Ne edina, seveda, ampak kot varuhinja. Najbrž se sliši patetično, jaz pa se pri tem prav dobro in odgovorno počutim. Kadar pojem sama, se vame seli topot konjskih kopit, škripanje kolovrata ali vrat grajske ječe, občutek, da mi bo od žalosti počilo srce ali da me bo sreča dvignila od tal …
Obstajajo pa tudi druge poti mojega poustvarjanja slovenskih ljudskih pesmi. Na teh poteh se moj občutek, da sem varuhinja, umika občutku, da starim pesmim predstavljam nove svetove, v katerih lahko na novo živijo svoje večno življenje. To sem počela in še počnem z imenitnimi ljudmi, kot so Lado Jakša, Jure Tori in Borut Savski. Jure in harmonika, Borut in računalniki. Moj glas dobiva v vsaki izmed teh kombinacij nove naloge, nove odtenke, nove moči. Ljudska pesem v vsaki izmed njih dokazuje, da je univerzalna. Na pomolu pa so še nove povezave, novi ljudje, nove vsebine. Ena sama radost!
ŠTIRI Poleg mnogoterih vlog, ki si jih igrala in jih igraš “tukaj in zdaj” (od pevke, poustvarjalke ljudskopesemske dediščine, slavistke, učiteljice veščin komuniciranja), je ena najbolj nenavadnih, da ne rečem intrigantnih, tudi svečeniška – si namreč svečenica Državice Ptičjestrašilne in zaslužna Državičina umetnica. Pa nam, prosim, povej nekaj več o tem zagonetnem svečeništvu in tej zagonetni državi.
BOGDANA HERMAN 4 Državica Ptičjestrašilna se je bila iz najmanjše državice na svetu v velikosti vrtne gredice na vrtu Vile Katarine v Ljubljani preobrazila v tako snov, iz kakršne so sanje. Njena specifična teža pa se kljub temu povečuje. Trenutno se državica usmerja v odstranjevanje odvečnega. Bo to naredilo prostor za nujno, za dragoceno, za potrebno, za smiselno v našem sodobnem življenju? Milena Kosec je s tem svojim dolgoletnim projektom, pri katerem sem sodelovala večkrat in na različne načine, duhovito, bridko in radikalno spraševala in še sprašuje sodelujoče in obiskovalce, ali se dovolj trudimo za svojo lastno avtentično in etično navzočnost v svetu in kako sploh vplivamo na njegovo podobo. Si jo poslušala v radijskem Razkošju v glavi?
Še v materialni obliki je imela Državica Ptičjestrašilna svoje praznike, svoj časopis, svoje spomenike in celo svojo vojsko, izdajala je svoje dokumente in imela svoje državne umetnike. Zelo sem ponosna na naziv Zaslužna umetnica Državice Ptičjestrašilne.
PET Ko smo že pri ptičjestrašilnih državah, ali meniš da ta, v kateri živimo, torej slovenska, naredi dovolj za ohranjanje, promocijo in tudi razvoj novih oblik ljudske glasbe? Slednje se, konec koncev, drži status “narodove svetinje”. Se z njo tako tudi ravna? Kakšno je (po tvoje) stanje folk revivala, sodobne ljudske glasbe pri nas danes? Se počutiš kot del tega dogajanja?
Se mi zdi, kot da skozi svoje dolgoletno popotovanje po muziki vseskozi nakazuješ, da je bistvo ljudske glasbe v današnjem (ali sploh katerem koli) času to, da ji je treba venomer premikati meje (s tem pa tudi sebi) zato, da ostane živa, živahna?
BOGDANA HERMAN 5 Samo zdi se nam, da ima ljudska glasba status svetinje. Za obe svoji cedejki s slovenskimi ljudskimi pesmimi sem se morala zelo potruditi. Prva je izšla pri nacionalni založbi, a sem morala sama, torej osebno, zbrati zanjo ves denar v obliki sponzorstev. No, ta izkušnja mi je dala vsaj občutek, da zmorem. Za drugo pa sem dala 2500 evrov svojih prihrankov, sicer tudi ta ne bi izšla. Seveda mi tudi za ta podvig ni žal.
Zanimivo: borili smo se za samostojno nacionalno državo, zdaj pa le malokdo med prazniki obeša zastavo, odrasli Slovenci se ne izpopolnjujejo v slovenščini, ljudske pesm, še posebej nabožne, pa tudi še vedno nimajo nevtralnega statusa enega izmed glasbenih oziroma literarnih žanrov; ali veljajo za manjvredno blago ali pa za blago, ki naj se ga posvetni izobraženci čim manj dotikamo, saj je slovenski narod vendar Marijino ljudstvo …. In vendar stvar ni bila, ni in na srečo nikoli ne bo tako črnobela, kot je včasih videti. Že omenjena dr. Zmaga Kumer je leta 1994 pri Mohorjevi družbi izdala pesmarico nabožnih ljudskih pripovednih pesmi z naslovom Čez polje pa svetinja gre. Povabila me je, da bi ob predstavitvi na Teološki fakulteti v Ljubljani zapela tri pesmi iz te knjižice. Z veseljem sem se odzvala.
Aha, folk revival! Ta je že tretji v mojem življenju. Zdi se mi, da prihaja do tega približno vsakih dvajset let, zagotovo pa vedno takrat, ko prihaja do tektonskih trkov; trkov med svobodo in nesvobodo, med demokracijo in nedemokracijo, med novim in starim, med prebogatimi in prerevnimi, med oklicanimi in samooklicanimi, med človekoljubi in ljudomrzniki, med izkoriščevalci in varuhi narave, med častilci in zanikovalci vrednot in vrlin … Ob teh trkih se sprošča velikanska energija, mnogo večja, kot je videti. Ta nas sili k iskanju novega, drugačnega, po možnosti boljšega. Človek, ki se nagonsko boji sprememb, si jih takrat zaželi in išče poti do njih. Kreativci na polju ljudske kulturne dediščine jih vedno znova ubiramo. Poglej Kataleno, Brino, Alda Kumarja, glej slikarje, oblikovalce, gibalce, performerje … In za vse je dovolj prostora, hura!
ŠEST No, v Državici Ptičjestrašilni si sobivala in soustvarjala tudi z zvočnim eksperimentatorjem Borutom Savskim, s katerim v zadnjem času intenzivneje sodelujeta. Spomnim se, kako si pred dvema, tremi leti na Sajeti ljudske prepevala med razprtimi ekrani lap topov in mikrofoni, ki so lovili brbotanje Tolminke. Kaj imata skupnega ljudska pesem in računalnik? Kako najdeta skupen jezik stroj in človeški glas?
BOGDANA HERMAN 6 Etno banda Državice Ptičjestrašilne je pred letom, dvema, uprizorila nekaj zame zelo zanimivih zvočno/mobilnih predstav v Ljubljani, Mariboru in Grazu. K temu delu sta me bila povabila Milena Kosec in Stefan Doepner. To je bil trenutek, v katerem me je začel po dolgih letih spet zanimati moj glas, moja lastna zvočna podoba, moje glasovne zmožnosti zunaj besedilne opore. Zdi se mi, da se bom o tem spraševala še nekaj naslednjih let.
V tej sestavi sem spoznala tudi Boruta Savskega in takoj zaslutila vsebino njegovega odnosa do računalniških vezij. Zdaj včasih rečem, da sva par – ne midva z Borutom, ampak računalnik in moje glasilke. Midva z Borutom pa morava seveda kar precej razmišljati in se truditi, da najini zmeraj bolj samostojni orodji potem lahko delata celo tisto, k čemur jih niti nisva spodbudila. Zato je za oba izjemno zanimivo poslušanje posnetkov teh izvedb. Zdi se mi, da je na njih moj glas močan in sposoben velikih transformacij. Zdaj sva v fazi, ko se improvizacija spreminja v ogrodje, v model, model pa v polje, ki omogoča najsubtilnejše svobodne asociacije. Obdelujeva pet ljudskih pesmi in šopek izštevank.
SEDEM Zadnja leta pa tvoj glas še posebej zvonko zazveni takrat, ko ga objame meh subtilnega harmonikaša Jureta Torija. Ob poslušanju čisto nove in sveže zgoščenke z naslovom Čas je, na kateri se lahkotno sprehajata ne samo po repertoarju svetovne pesemske tradicije, ampak pohajkujeta tudi s Tomom Waitsom, Shanom McGowanom, Vladom Kreslinom in še kom, slišim, da njegov meh in tvoj glas dihata eno sapo. Jasno je, da je na delu močna kemija, medsebojno spoštovanje, pa tudi obilo humorja. Kako je prišlo do tega sodelovanja, do tega “poklopa” (izhajata namreč iz različnih generacij, različnih okolij, različnih žanrskih in stilskih kontekstov…), po kakšnem ključu sta izbrala in izbirata komade, kaj še pripravljata? In kaj novega pripravljaš sama?
BOGDANA HERMAN 7 Jure Tori je pri štirinajstih skupaj z Vladom Poredošem ustanovil takorekoč vsem znano skupino Orlek. Tu igra klaviaturo in harmoniko. Manj se je vedelo, da je imeniten skladatelj za ta inštrument. Sestavila sva se, ko sem za svoje praznovanje 60-letnice osvoboditve, pred šestimi leti torej, iskala nekoga, ki bi spremljal partizanske s harmoniko. Tega Jure do takrat ni igral. Beseda je dala besedo, glas je dal ton, moj pristop je naletel na njegovo zanimanje in obratno. Ko sva od partizanskih prešla k slovenskim ljudskim, od teh k svetovnim ljudskim in od teh k avtorskim baladam, je Jure rekel, da je zdaj pa že čas, da kaj posnameva. Za nama je vrsta zelo lepo sprejetih koncertov doma in po svetu. V Salzburgu sva že kot doma – Jure posebej, saj v Avstriji večkrat igra z znamenitim kontrabasistom Ewaldom Oberleitnerjem in perkusionistom Ganešem Anandanom iz Indije.
Res je, med nama je trideset let starostne razlike. A če kdo, potem bi midva na delavnicah lahko govorila o medgeneracijskem sodelovanju, ki se zdi, kdo ve zakaj, nekaj tako nemogočega, da dajejo evropske država celo denar za take komunikacijske projekte. Najino sodelovanje je, prvič, spontano, drugič, spoštljivo, tretjič pa obema zelo veliko daje. Poslušava se, si izmenjujeva različna mnenja, vaje pa so nama v enako veselje kot nastopi. Oba imava rada tišine, natančno delo, minimalizem – in smeh, veliko smeha! Jaz razumem njegove skrbi zaradi težkega onesnaževanja Revirjev, on mojo nejevoljo, ker smo v dvajsetih letih zapravili pol tega, kar smo imeli v šestdesetih. Oba pa imava pogum za nove korake v muziki.
Moj glas zveni v vsaki inštrumentalni kombinaciji drugače. Obarva se z inštrumenti, ki niso podrejeni mojemu petju, ampak so v paru z njim, kakor sem tudi jaz v paru z njimi. Obarva pa se tudi z ljudmi, ki igrajo nanje, z njihovimi osebnostnimi potezami, minulimi doživetji in občutji, ki jih vnašajo v muziko, v naju. Zato ne morem sodelovati z vsakim človekom. In to dejstvo sem sprejela šele zdaj, na pragu starosti.
* * *
Premierni koncert ob izidu nove plošče Bogdane Herman in Jureta Torija Čas je (www.klopotec.si) se bo zgodil v Kinu Šiška, 9. maja ob 21h.
Bogdana pa letos na Ljubljanskem gradu pripravlja cikel petih koncertov (http://www.ljubljanskigrad.si/dogodki/bogdana-herman-slovenske-ljudske-pesmi/). 20. maja bo pela stare slovenske balade v Kapeli sv. Jurija, 14. junija bo nastopila z Juretom Torijem v Stanovski dvorani, 16. septembra z Borutom Savskim v Kazematah, 28. oktobra bodo z Marko bando preselili v Palacij celo Prekmurje, 13. decembra pa bo imela baladni večer s Tomažem Pengovom.
Spraševala in fotografirala – Katarina J.