Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 28. september 2023
Novo abonmajsko sezono Orkestra Slovenske filharmonije (OSF) 2023/24, ki tradicionalno že desetletja poteka predvsem v Cankarjevem domu, delno pa tudi v matični stavbi Slovenske filharmonije, so glasbeniki filharmoničnega orkestra in zbora tokrat uvedli v velikem slogu: z izvedbo monumentalne Simfonije št. 2 v c-molu Gustava Mahlerja s podnaslovom Vstajenje. Prelepo glasbeno mojstrovino avstrijsko-češkega romantičnega skladatelja in dirigenta, ki je kot mladenič sezono 1881–1882 preživel v Ljubljani, je OSF nazadnje izvedel julija 2019; tedaj je šlo za koncert v okviru Festivala Ljubljana, izvedena pa je bila reducirana verzija simfonije, ki jo je avstrijski skladatelj Erwin Stein priredil za manj številčno zasedbo, kot jo je skladatelj predpisal v izvirni partituri. Tokrat smo – razveseljivo – simfonijo poslušali táko in takó, kot jo je izvirno zapisal Mahler.
Koncert(a) naj bi sicer vodil Charles Dutoit, en bolj znamenitih dirigentov našega časa, ki pa je zaradi bolezni, kot smo bili obveščeni kakšen teden pred koncertoma, obveznost vihtenja taktirke zaradi bolezni moral predati svojemu asistentu, gruzijskemu dirigentu mlajše generacije Kahiju Solomnišviliju. Nad Dutoitom, sicer nesporno glasbeno legendo še posebej zaradi 25-letnega vodenja Montréalskega simfoničnega orkestra (legendarni posnetek Holstovih Planetov!), pa že skoraj šest let visi temna senca: obtožbe o spolnem nadlegovanju številnih glasbenic. Slovenske filharmonije ni to nikoli odvrnilo od vedno novih vabil, saj je švicarski maestro v zadnjih letih v Ljubljani gostoval skoraj vsako koncertno sezono. Več orkestrov svetovnega formata je Dutoitu ob izbruhu afere odpovedalo že dogovorjene angažmaje in mu odreklo vsako gostoljubje, z nekaj mest pa je dirigent odstopil sam; kakor koli že, obtožbe (ki jih Dutoit seveda vehementno zanika) do danes uradnega sodnega epiloga (še) niso dobile.
»Človek je sestreljen na tla, nato pa se na angelskih krilih dvigne v najvišje višave.« Ta Mahlerjev citat povzema transformativno potovanje, ki ga predstavlja Simfonija vstajenja, in simbolizira boj s smrtnostjo ter končno transcendenco v višje stanje obstoja. Odlična izvedba te skladbe je dejansko in resnično lahko transformativna izkušnja, po kateri poslušalec iz dvorane odide kot drug(ačen) človek, še posebej, če je živo izvedbo simfonije slišal in doživel prvič. Tokrat je imelo to priložnost na četrtkovem koncertu kar precej poslušalcev, saj je Gallusovo dvorano poleg redne publike zapolnila tudi precej številčna »delegacija« srednješolske mladine, ki je zasedla mesta na drugem balkonu in koncert spremljala v pohvalni tišini in miru.
Vse skupaj se je začelo s precej dolgim nagovorom direktorja SF (pred tem je v orkestru dolga leta odlično igral prvo oboo) Mateja Šarca, ki je izpostavil, kot se je izrazil, tri »klice v sili«, od katerih je dal en slutiti, da sta se vsaj dva abonmaja (pred)prodala zelo slabo, pozval pa je tudi k sodelovanju v dobrodelnem projektu SF in ZPMS ter pojasnil menjavo dirigenta. Nato je na oder naposled stopil Solomnišvili, zavihtel taktirko in začel se je prvi stavek, ki je že sam po sebi tako po dolžini kot strukturi pravzaprav samostojna simfonična pesnitev in bi ga lahko dejansko izvajali samostojno (kot je praksa z znamenitim Adagiettom iz 5. simfonije). Uvod v stavek s ponavljajočim se godalnim leitmotivom je bil res počasen in težak, a se je izvedba že po prvi znatnejši spremembi tempa razživela. Vloga trobil je bila sporadično preveč eksponirana, sploh v bolj komornih in ne-tutti odsekih, mladi dirigent pa je prikazoval navdušujočo stopnjo znatne dinamično-agogičnega nadzora velikega Mahlerjevega orkestra. Nekatere spremembe tempa je izpeljal precej radikalno, sicer pohvalno pripravljeni sekciji štirih trobent (in posledično celemu orkestru) pa bi se vsekakor veliko bolj od ameriških prilegel zvok nemških ventil trobent. V splošnem bi lahko rekli, da je izvedba uspešno zajela skladateljevo navodilo o »vseskozi resnem in svečanem izrazu«.
Isto glede spoštovanja tempa za »nikoli hiteti« drugega stavka sicer ne bi mogel trditi v celoti, je pa glasba tekla dovolj zložno, da ni bila poslušalska izkušnja nikoli zares motena. Petminutnega premora, ki ga je Mahler po koncu prvega stavka predpisal v partituri (»Sledi premor dolžine vsaj 5 minut« – ‘Hier folgt eine Pause von mindestens 5 Minuten’) in je bila namenjena temu, da bi lahko sleherni poslušalec premislil in ponotranjil ravnokar slišano, verjetno ne upošteva nobena sodobna izvedba (več); kvečjemu nekaj minut včasih zasede prihod zbora na oder, kar pa se tokrat ni zgodilo, saj so zboristi na odru presedeli celotno izvedbo. Drugi stavek je sicer dobrodošel kontrast prvemu (v osnovi kot Holstova Venera po Marsu), tokrat je bil spretno izveden in navdušujoč v smislu številnih prepletenih občutkov in epizod raznoterih doživljajskih drobcev. Podobno, le da še bolj razdelano glasbeno doživljanje je predstavil tretji stavek, kjer se simfonično tkivo prepleta od igrivega k dramatičnemu – glavna atrakcija so priljubljene Mahlerjeve epizode klezmer glasbe – in spet nazaj, svoje pa v tem, sredinskem stavku dodajajo tudi že motivični drobci velikega finala, ki je vse bližje.
Čudovit, ganljiv četrti stavek je zaznamovala dobro znana domača mezzosopranistka Nuška Drašček in navdušila z izjemno, brezhibno interpretacijo Praluči, ki si jo je Mahler izposodil iz lastnega cikla Pesmi iz dečkovega čudežnega roga. To je (bila) res glasba hrepenenja po odrešitvi od zemeljskih tegob, ki brez premora vodi v finale.
Zadnji stavek s povprečno dolžino več kot 30 minut preseže trajanje večine klasicističnih simfonij, začne pa ga zlovešči krik smrtne groze, tokrat zares presunljiv, da je zledenela kri v žilah. Nadvse fascinanten učinek dosežejo tudi nastopi glasbil izza odra; ti oddaljeni odmevi, izvedeni tehnično odlično in s pravim odmerkom strašljivosti, da se je lahko vsakdo spomnil lastne krhkosti in minljivosti, so se perfektno zlili z odrsko zasedbo. Če Mahlerjevo Drugo, kot sem zapisal, uvede samostojna simfonična pesnitev, pa je kolosalni zadnji stavek simfonija zase v vseh pomenih trditve: motivično, melodično, dramaturško, izvedbeno in interpretativno je ta simfonični finale v literaturi brez primere. Nekateri, predvsem trobilni, solistični nastopi se niso posrečili v celoti, pa tudi sicer se je tu nagrmadilo nekaj več spodrsljajev; nekateri od njih so bili iskreno rečeno zares nepotrebni.
Vstop velikega zbora (filharmoničnega so dopolnili še zboristi MePZ Glasbene matice), v partituri označen kot ppp, je bil preglasen vsaj za dve dinamični stopnji. A od te točke do konca simfonije smo doživeli tisto pravo čarovnijo, ki je večeru dokončno zagotovila pozitivno bilanco, ključni za ta uspeh pa so bili hrvaška sopranistka Darija Auguštan z nastopom brez pripombe, vsi člani ogromnega vokalno-inštrumentalnega korpusa na odru (ne pozabimo na organista) in za njim, dirigent in seveda Mahler, ki je za sam vrhunec simfonije (recimo zadnjih pet minut) slikovito dejal: »Stopnjujoča se napetost, ki pripelje do sklepnega vrhunca, je tako silna, da zdaj, ko je vsega konec, še sam ne vem, kako sem jo lahko zapisal.« Ob najbolj čustvenih taktih, ko zbor poje »z največjo silo« (‘mit höchster Kraft’) in orgle grmijo »s celim obsegom« (‘Volles Werk’) se je ob verzih Umrl bom, da bom živel!/ Vstalo boš, da, vstalo,/ moje srce, v hipu! v publiki utrnilo tudi nekaj solza, sledile pa so zaslužene stoječe ovacije.
Pred leti je ugledna angleška glasbena revija BBC Music Magazine, ki se, tako kot »sestrski« Gramophone, posveča klasični glasbi, anketirala 151 dirigentov širom sveta in pripravila lestvico dvajsetih največjih simfonij vseh časov. »Zmagala« je Beethovnova Eroica, Mahlerjeva Druga pa je pristala na petem mestu, takoj za Deveto simfonijo istega skladatelja. Tudi to priča o izjemni priljubljenosti Simfonije vstajenja. Sam skladatelj je o tej svoji glasbi izrazil misel, da delo zajema celotno človeško izkušnjo in spekter čustev ter se giblje od življenjskih bojev in obupa do končnega vstajenja in odrešitve; dodal je: »Celotno delo sem videl neposredno pred očmi in moral sem ga le zapisati, kot bi mi ga bili narekovali.« Izraz ‘simfonija’ je za Mahlerja po lastnih besedah pomenil »ustvarjanje sveta z vsemi razpoložljivimi tehničnimi sredstvi« – in zgovornejši dokaz od Druge simfonije v njegovem opusu težko najdemo.
