Simfonični orkester RTV Slovenija

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 5. december 2024

Za Simfonični orkester RTV Slovenija se je »Kromatična« koncertna sezona 2024/25, ki je zdaj sicer že v polnem zagonu, začela z dvema radikalnima spremembama. Orkester sta namreč (prvič) zapustila kar dva koncertna mojstra, dolgoletni glavni koncertni mojster, avstrijski violinist Benjamin Ziervogel (ki se je v kakšnih 20 letih na položaju tako kolegom v orkestru kot tudi (najmanj) rednim poslušalcem in spremljevalcem ansambla močno priljubil), poleg njega pa še (nekoliko manj dolgoletna) koncertna mojstrica Kana Matsui. Od trojice na stolu prvega violinista orkestra Ziervogel – Matsui – Provotorov je tako o(b)stal le še ruski violinist, ki pa sedaj družbo dela novi koncertni mojstrici Jerici Kozole, ki nas po mladosti in izvajalskem briu gotovo spomni na Ano Dolžan, neposredno na »koncertnomojstrsko« kolegico iz Orkestra Slovenske filharmonije.

Nov obraz (drugič) pa je v orkestru tudi Lio Kuokman, novi šef dirigent simfonikov, s katerimi je, kot smo lahko prebrali v koncertnem listu, »[z orkestrom] v ciklu Kromatika že predstavil številne izjemne interpretacije slogovno raznovrstnih del«. Še mladi dirigent se sicer že ponaša z dolgim in bleščečim CV-jem, v katerem je najti denimo rezidenčni dirigentski položaj v Hongkonškem filharmoničnem orkestru, študij na Julliardu ter Dunajske simfonike.

Tako osvežen (če že ne prerojen) ansambel se je predstavil tudi na tretjem abonmajskem večeru lastne Kromatike na prvi četrtek zadnjega meseca leta. Koncertni spored je bil – kar v naših glasbenih abonmajih, da ne bo pomote, nikakor ni pravilo ali samoumevno – tokrat videti zares uravnoteženo in zanimivo, zato so bila pričakovanja še nekolikanj večja. Večer se je začel s slavno Finlandio, op. 26 Jeana Sibeliusa, »mini simfonično pesnitvijo« z gotovo najbolj znano melodijo finske klasične glasbe. Kljub kratkosti – ali pa prav zaradi nje (povprečna dolžina skladbe je okrog osem minut) – Finlandio običajno opišemo kot mojstrovino, ki nadvse spretno prepleta čustva narodnega ponosa, liričnosti in dramatične intenzivnosti.

Trobilni nastavek prvega tona je definicijo idealnega konkretno zgrešil, a ob slabem začetku radi računamo na dober konec. Uvodno vzdušje skladbe je bilo primerno »severnjaško« in temačno, priznati pa je treba, da ob Sibeliusovi odlični orkestraciji tega ni prav težko doseči. V že sicer dokaj kratkem glasbenem delu se je ob (pre)hitrem tempu zdelo, da se Kuokmanu nekam mudi; Mahler je že vedel, zakaj je v svoje partiture občasno rad zapisal tudi navodilo »nie eilen« (prev. »brez hitenja«). Glasba se je vendarle umirila šele v znamenitem himničnem delu, a se je takoj po njem hiter tempo vrnil in tudi sklenil skladbo. Ne vem, če sem kdaj v živo že slišal tako kratko izvedbo Finlandie; občutek in vtis sta se zato še najbolj namignila na precej bazično branje partiture. Škoda; poleg tega je opisani dirigentov pristop simfonični pesnitvi delno odvzel tudi dramaturški lok, ki se od temačnosti in nemira povzpne do upanja in zmagovitosti.

Dejan Lazić, foto: Lin Gothoni

Dejan Lazić je že lep čas svetovno znano in uveljavljeno pianistično ime; glasbenika k snemanjem in sodelovanjem vabijo najbolj prestižna imena klasične glasbe – od dirigentov in orkestrov do založb in snemalnih studiev. Je pa Lazić (podobno smo nekoč, še v nekem drugem svetu, s kancem ponosa radi zapisali za Valerija Gergijeva) tudi že stari znanec odra Gallusove dvorane in velik prijatelj, če že ne ljubljenec naših orkestrov in avditorijev. Ljubljano je tokrat obiskal ob priložnosti izvedbe Koncerta za klavir in orkester št. 2 v f-molu, op. 21 Frédérica Chopina.

Hrvaški pianist, ki med igranjem rad hipoma »podirigira« z levico kot kak Fazıl Say, je bil ta večer vsekakor razpoložen – lahkoten, liričen in dramatičen; če je bilo treba, tudi v treh zaporednih taktih, če je tako pač narekoval Chopinov solistični part. Tudi Kuokman se je tu bolj angažiral in segel dlje od naloge golega taktiranja, saj je orkester skupaj s solistom kar nekajkrat prepletel v prav prijetno homogeno celoto. Počasni stavek je ob bohotni romantični liriki še posebej chopinovski in na trenutke zveni kot kateri od skladateljevih znamenitih nokturnov – konec koncev več citatov koncerta najdemo v znamenitem Nokturnu v cis-molu, op. posth. (Lento con gran espressione) –, le da s spremljavo orkestra in s ščepcem rahmaninovske akordike. Lazić – pa tudi Kuokman – je dal Larghettu prav(šnj)o noto patetike, sploh če drži teorija, zapisana v koncertnem listu, namreč da naj bi počasni stavek »izhajal iz skladateljeve ljubezni do sopranistke Konstancje Gładkowske«. V zadnjem stavku je bilo prijetno slišati dokaj avtentično ritmizacijo druge in tretje dobe ritmičnega vzorca dunajskega valčka, manj pa razmazano (ne)skupno col legno igro godalcev. Če sklenemo, kljub zapisanemu niso umanjkali niti izvedbeni niti interpretativni vidiki klavirskega koncerta, zato smo lahko upravičeno zaploskali uspešni predstavitvi te klavirske »klasike«. Pred dodatkoma je Lazić omenil 233. obletnico Mozartove smrti (natanko na dan koncerta) in bližajočo se 50. obletnico smrti Šostakoviča ter zaigral (izvrstno, kakopak) še po eno skladbo vsakega od obeh skladateljev.

Izvedba Mendelssohnove Simfonije št. 5 v D-duru, op. 107, »Reformacijske«, je bila celovito gledano dobra, čeprav ni dosegla veličine, ki bi jo morda pričakovali od dela, ki vsaj v finalu poseže tudi po monumentalnosti. V prvem stavku je ansambelskemu korpusu (vštet je tudi dirigent) uspelo izpostaviti odločnost in strast, ki ju skladba sugerira že glede na svoj naslov. Z energičnim in polnim zvokom je orkester zlahka vstopal v dramatične odseke, iz katerih veje zgodovinski pomen te simfonije. Kljub temu bi lahko še nekoliko bolj poudarili napetost v nekaterih delih, da bi bila dramatičnost še bolj izrazita. Osrednja stavka smo si zapomnili po prelestni godalni igri in prav prijetni lahkotnosti ter sproščenosti, ko je orkester kljub svetlemu tonu ohranil dovolj globoko izraznost, zadnji stavek pa kljub solidni izvedbi ni dosegel stopnje znatnejšega presežka. Pod črto se je koncert v primerjavi z začetno Finlandio zagotovo končal občutno uspešneje in bolj zmagovito; zelo verjetno se Kuokman orkestra še privaja (in seveda obratno) in če se lahko nadejamo partnerstva, kakršno je z glasbeniki užival in predstavljal En Shao, je prihodnost brez sence dvoma svetl(ejš)a.

Share