Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Sedmič in zadnjič.
Glas ima več teles, telo pa ima več glasov. Tako nikoli ne zmanjkata drug drugemu, je ob neki priliki zapisala Irena Tomažin. Čeprav so iz Ireninega umetniškega portfolia izrasle (danes že zrele) plesalka, pevka in performerka, ima njeno poigravanje v polju umetnosti nedvomno več obrazov in nians, več glasov in več gibov. To je nazadnje dokazala tudi z albumom Crying Games, v katerem se razgalja v kompleksih, nenavadnih in (za koga morda celo) provokativnih muzično-diktafonskih dialogih s svojimi personami, emocijami, glasovi. Irena Tomažin je z omenjeno ploščo znova pokazala, kako domišljeno in suvereno obvladuje nepregledno množico organskih in analognih, človeških in “mašinskih” zvokov, s katerimi je moč izpovedati neizpovedljivo in obenem uglasiti krik tišine na vse frekvence med ljubečim in bolečim. Tišina je tisti prostor, v katerem nastaja melodija. V katerem nastaja pesem. V katerem nastaja zvočna igra. Nenazadnje so iz tega prostora vzniknile tudi Irenine Crying Games. Zato sem jo povabila, da jih zapiše še v zadnjo SEDEM-ko.
ENA Prav lahko si predstavljam malo Ireno, ki se namesto igranja s punčkami na vrhu kakega hriba “pogovarja” s svojm odmevom. Kdaj si se začela zavedati moči glasu? Kdaj te je zares povleklo v raziskovanje giba, telesa, glasu in zakaj te ne bo (glej, oprosti, tu si upam kar predvidevati) nikoli zares izpustilo?
IRENA TOMAŽIN 1 Glede na to, da sta bila igra in ples vpisana v sam začetek mojega odrskega izražanja, je sam glas prišel relativno pozno – zavedanje glasu in njegove moči je prišlo preko giba in telesa. Glas sam je nastopil kot del telesa, kot nekaj fizičnega in ne kot nekaj zvočnega in glasbenega – vsaj sprva ne. Če sedaj pogledam nazaj, se mi pa zdi, da je bil glas vendarle že prej prisoten – pela sem vedno rada. Bil pa je prisoten tudi preko nekakšne molčečnosti. Če sta se, vsaj pri meni, ples in gib dogajala znotraj neke tišine in molka, je bil glas vedno že prisoten kot njun skriti udeleženec v dialogu – včasih si kratke koreografije in sledenje korakov nisem mogla drugače zapomniti, kot da sem si v mislih zapela določeno melodijo po spominu – te povezave me je naučila Ann Poupolis, ki je takrat, ko so se moji plesni začetki tudi na odru že konkretizirali, učila v Plesenem teatru in je med plesom velikokrat tudi pela. Potem so se zgodila “usodna naključja”, ko sem znotraj odrskih in plesnih delavnic srečala ljudi, ki so se intenzivno ukvarjali z glasom. Ta srečanja so me zaznamovala z intenzivnostjo glasu, ki je pri sebi nisem mogla več preslišati. Preko tega sem srečala svoj glas, ki me ni več izpustil – začela sem samo poslušati.
Kar me vedno znova vabi k prisluškovanju glasu – svojega ali pa od koga drugega – je njegova neulovljivost. Glas je nekaj konkretnega, pa vseeno izmuzljivega ter prehaja med smislom, nesmislom, zvočnostjo, melodijo, besedo, blebetanjem, emocijo, jih vse naenkrat spaja ali pa razdvaja. Toliko nekih prostorov je znotraj glasu in meni se še vedno počasi dajejo v sluh.
Od samih začetkov mojega glasu kot nekaj fizičnega ali pa kot geste na odru, je počasi s sodelovanjem in srečavanjem različnih glasbenikov zopet (pre)stopil na meni takrat neznano področje – od glasu kot nekega karakterja, emocije ali stanja telesa do glasu kot inštrumenta, od smisla k zvočnosti. Od nečesa, kar je človeškega do nečesa, kar bi težko pripisali “normalnemu” človeškemu glasu, od pesmi k šumu in hrupu znotraj samega glasu. Od iskanja in iznajdevanja različnih glasov do pripoznanja starih glasov, od iskanja sebe do iznajdenja drugega-sebe, do kreiranja (ne-)sebe skozi ustvarjanje glasov.
Skozi svoje predstave pa navkljub ljubezni do same zvočnosti in glasbe v glasu, ne morem mimo njegove fizične prisotnosti v prostoru. Torej navkljub temu, da glas več ali manj samo poslušamo, se mi zdi nujno opazovati njegovo fizično prisotnost v telesu. Glas na poseben način oblikuje in se naseli v telo, včasih ga prevzame, včasih ga hipno preplavi kot določene vrste napad. Če povzamem besede Blaža Lukana v eni izmed kritik predstave “kot kaplja dežja v usta molka” – telo kot kipar glasu.
DVE “Ni dolgo, ko sem sama sebi na pol obljubila, da ne bom nikoli več govorila o svojem delu. To pa zato, ker sem se vsakič spravila v slabo voljo, ko sem slišala lastne izjave o tem, kar mislim, da počnem. Nikoli nisem povedala tistega, kar sem mislila in hotela, in vedno se je izreklo nekaj, kar nisem hotela, in za kar nisem vedela, da mislim”, si nekoč zapisala. Kaj zgubita glas in gib z “ubeseditvijo neubesedljivega”, z refleksijo, kritiko, interpretacijo? Kdaj oziroma ali je po tvojem mnenju (včasih) potrebno samo molčati in pustiti, da telo samo pleše in vibrira, poje, kriči, mrmra, hrope, joče? Se kdaj sprašuješ, kako v razlomljenem, instantnem, osiromašenem in hkrati hiperproduktivnem času ostati cel in celovit, brezkompromisen, sam svoj in “neprodan”? Verjetno ni tako preprosto, kot se sliši? Ali pač?
IRENA TOMAŽIN 2 Spomnim se obdobja, ko so se mi pisale zgoraj zapisane misli. Še vedno se mi zgodi, da sem kdaj pa kdaj nejasna sama sebi, še vedno se kdaj pa kdaj kaj izmakne, potuhne ali pa da se že čez dve uri ne strinjam več s tem, kar sem izrekla, zapisala (smeh).
Mislim da glas in gib s samo ubeseditvijo, refleksijo, kritiko ne zgubita nič – bolj kot da bi kaj izgubila, bi rekla, da pridobita obstoj v drugačni “govorici” – govorici besed. Zame sta glas in telo vedno že neka določena govorica in če je gledalec/poslušalec pripravljen “brati” to govorico, lahko nanjo odgovori ali z govorico giba in glasu ter se na nek način pridruži dogajanju – zakaj pa ne?! Ali pa nadaljuje misel skozi besede in kritiko oziroma interpretacijo – isto se dogaja plesalcu, pevcu ob refleksiji lastnega početja. Včasih to nič ne pomaga h razrešitvi ali pa nadaljevanju zastavljenega dela, včasih pa.
Pustiti molčati, plesati ali pa na kakršen koli način govoriti je po moje potrebno takrat, ko pride navdih in nuja za to. Ni važno, v kateri govorici se izpoveduje – skozi petje, ples ali besede refleksije. Gre verjetno tudi za pogum vzdržati in vztrajati v “tišini”, da pač samo pustiš, da nekaj nastane.
(P)ostati “cel” je zame nemogoče. So trenutki nadvse “sladke zamaknjenosti in samopozabe”, rečeno malce romantično. Mogoče se zato skupaj sestavljam in razstavljam preko fragmentov glasu, petja, telesa, plesa, igre. In vsakič je, pogojno rečena, celost vedno tudi drugačna in nepredvidljiva.
Če odgovorim še zadnje vprašanje – ja, se sprašujem in odgovore vsakič nekako znova poskušam iznajdevati, čeprav me iznajdevanje odgovorov ne zapeljuje/napeljuje k delu – prej me vprašanja. Meni se prej zdi težavno slišati in poslušati “sebe” ter slišati tudi tisto, kar ni “naše” in govori namesto nas – del dela pri ustvarjanju je sigurno tudi to, da se človek ali znebi “navlak” ali pa da reflektirajoče dela z njimi.
TRI Po številnih plesno-gledaliških projektih, izobraževanjih, predstavah, iskanjih, je prišel diktafon. In glas. In iT. Iz kakšnih vzgibov je nastal, kako in kam se je razvijal, da te je naposled pripeljal do Iger solza? So Crying Games še doslej neizkoriščeni drobci preteklih projektov, upete podobe fragmentarnega, razkoščičenega sveta v tebi in zunaj tebe, igre raznoglasnih, osebnih emocij, različni načini komuniciranja z ženskami v tebi, ali čisto nekaj tretjega?
IRENA TOMAŽIN 3 Diktafoni in projekt “iT” je nastal iz enega od tistih usodnih naključij, ko sem samo snemala fragmente, ki so nastajali znotraj takratnega procesa solo plesne predstave, pa je skozi njo glas preglasil ples. Igre solz so bili pomožni materiali, nekakšni “odpadni materiali” posneti na diktafone, s katerimi na samem začetku nisem vedela ne kako ne kaj. Poleg tega so služili kot pripomoček k obujanju spomina – da ne bi pozabila kar sem naredila. Na začetku je bilo zame nepojmljivo kako nastane melodija in če že je nastala, kako naj si jo zapomnim – zato sem začela snemati in ponavljati in snemati ponavljanja in spominjanja in nasnemavati, kar se mi je zdelo, da se je zboljšalo itd… Kasneje so ti isti materiali postali nekaj, kar me ni spustilo in sem se k njim vedno pogosteje vračala. Prek poslušanja materialov je nastal dialog z njimi in nastajati so začela nova besedila, melodije in pesmi. Sam “odpadni material” je postal navdihujoč in želja po nadaljevanju.
Crying games so ime nekega obdobja in določenega dela z glasom. So tudi nekakšen zaključek tega obdobja zadnjih petih, šestih let, ko sem nastopala in improvizirala s temi materiali in z zgoščenko je to obdobje dobilo konkretnejšo sled. Zaključek ne v smislu, da bom nehala peti in delati z glasom, ampak v smislu, da bom te pesmi, tekste, fragmente in te like, vloge in karakterje pustila tako kot so se sedaj oblikovali. Želim si nadaljevati s temi, ki trenutno nastajajo. Ne vem še kam, če kam, bom z njimi (od) – (pri) – šla. Želim samo pri sebi spremeniti “pravila igre” zato, da se igra lahko nadaljuje…če bom lahko.
ŠTIRI Kasetni diktafon je analogna napravica z omejeno frekvenco in kvaliteto posnetkov, ki je danes (vsaj v našem prostoru) že napol pozabljena, pa vendar omogoča svojevrstne tehnične načine manipulacije posnetega gradiva. Nam lahko zaupaš, zakaj si se odločila prav za diktafone? Kako narekujejo oziroma determinirajo tvojo muziko, ki se zdi z diktafonsko manipulacijo glasu bolj eksperimentalna, distorzirana, oddaljena, po drugi strani pa celo bolj prezentna in otipljiva kot sicer?
IRENA TOMAŽIN 4 Odločitev za diktafon je izhajala iz tega, da je bil diktafon najbolj enostavna naprava za snemanje glasu, ki mi ni delala preglavic in ni zahtevala od mene več pozornosti kot pa samo delo z glasom. Gotovo je s svojo specifično zvočnostjo oblikoval način mojega petja, najsi sem se tega zavedala ali ne. Za nazaj lahko sedaj lažje in z večjo gotovostjo rečem, da mi v svojih nepredstavljivih začetkih ohranjanja spomina prek diktafonov na kraj pameti ni padlo, da se bo iz tega kdajkoli izcimilo kaj takega kot CD ali pa koncert. S svojo simpatično okornostjo in preprostostjo so bile kasete kot različni sogovorniki v enostavnih polifonijah, ki sem jih sestavljala ali v soobstoju večih tekstov ali pa melodij ali pa samo nekakšnih glasovnih šumih in neartikuliranih javkanj, blebetanj in jecljanj…
Na nek način so diktafoni in kasetarji res samo posneli glas. Razen funcije FFW in REW ter na sodobnejših diktafonih prisotnost okroglega gumba, da se je posnetek vrtel hitreje oziroma počasneje, se na glasu ni dalo narediti nobenega drugega efekta. Diktafon je specifično obarval glas – kot pač stare kasete in to mi je bilo všeč. Vse druge efekte, manipulacije in ponavljanja je moral narediti glas sam. Pri drugih napravah lahko narediš iz glasu nekaj, kar ni več prepoznavno – jaz sem si to želela naresti iz samega glasu in ne s pomočjo česarkoli drugega. Na začetku so se diktafoni zdeli kot najbolj nevsiljive priče mojega početja. Samo snemali so. Kasneje so dobili funkcijo nekakšnih sogovornikov, s katerimi se je dalo naprej peti in ustvarjati.
PET Kako je potekalo snemanje albuma – verjetno je ne bi bilo (vsaj ne takšne, kot je) brez producenta Alda Ivančića, oblikovalke Fine Mine in še koga? Kaj sta doprinesla k plošči in tvojemu razumevanju muzike kot subjekta in objekta? Vsak detalj albuma (tako po zvočni kot oblikovni podobi) se zdi skrbno premišljen in ljubeče dodelan.
IRENA TOMAŽIN 5 Vesela sem, da sem album lahko snemala z Aldom, s katerim se poznava iz časov njegovega kolektiva Bast. K sodelovanju z Bast me je povabil po ogledu ene od predstav, v kateri sem prvič res uporabila glas kot gesto na odru. Moj glas danes verjetno tudi ne bi bil takšen, kot je, če ga ne bi v srečanjih in improvizacijah kolektiva Bast vsakič izzivala. Delati z Aldom je bil tudi svojevrsten izziv – kljub njegovim inovativnim in zapeljivim idejam sem si želela narediti plato čim bližje temu, kar so diktafoni, kasetniki in glas v vsej svoji “skromnosti” do trenutka odločitve snemanja plate bili, izhajajoč iz žive izkušnje nastopov in improvizacij. Plošča je bila v tem smislu še na drugačen način svojevrsten izziv – kako nekaj, kar je bilo doslej vedno prepuščeno tudi improvizaciji in kar je bila vedno porajajoča se izkušnja, na nek način ujeti na CD? Najprej sva vse posnetke, ki so se dobro slišali, iz diktafonov prenesla na računalnik. Marsikateri material je bil zaradi stare in že izrabljene kasete neposlušljiv. Potem sva vse organizirala po nekakšnih skicah in nato sva pričela s selekcijo materialov. Aldova ušesa so mi pomagala slišati lastne materiale na novo oziroma drugače. Plošči sem dodala tudi nov material.
Z Mino nama je šlo res zlahka, gladko in po intuiciji. V bistvu se nisva veliko pogovarjali – poslušala je demo posnetke, prišla k meni na čaj, posnela par fotk in po parih “brainstorm” sešnih je zasnovala in naredila zame najlepšo Pandorino škatlico glasov in fotk. Priznam, lepše oblikovanega CD-ja si ne znam predstavljati. Kar diktafoni na ravni zvočnega naredijo s pesmimi in glasovi – jim dajo pridih nečesa oddaljenega, starega in nostalgičnega – je Mina naredila v podobi in oblikovanju CD-ja.
ŠEST “Nekaj naravnega je, da glas vsakič znova izzveni z izdihom…da zgine…nekaj naravnega je, da glas prehaja v tišino in iz nje, da se drži, združi in razdruži s svojim nasprotjem, da s svojim nasprotjem obstaja…/…/ glas se stiska s tišino…njegov čas je čas vdiha in izdiha…vmes se pretrga, prekine, zlomi…”, s starikavim glasom pripoveduješ v komadu Nekaj v tebi. Se mi zdi, da si s tem na nek način upesnila svoj credo. Glas in tišina ne kot diametralni “glasbeni” nasprotji, ampak kot del celovitosti glasbenega procesa. Ni tišine brez glasbe in ni glasbe brez tišine. Nekaj filozofskega je v tem, da ne rečem ontološkega. Kakšne so relacije med filozofijo in glasbo v tvojem početju, med tvojo filozofinjo in tvojo plesalko/pevko/glasbenico/performerko?
IRENA TOMAŽIN 6 Uf, hmm, ja… moj večni “vozel”. Ne vem prav zares, nekako se prepletata, ampak nikoli na silo. Ne da bi ju zavestno spajala skupaj, se kar nekako že spontano izmuzneta ena v drugo. Obstajata vsaka zase, se pa nekako vedno križata. Nikoli nisem hotela “na odru” početi tega, kar naj bi prebrala v filozofiji – tega niti ne znam, niti nočem, filozofija ima zame že svojo prakso in ni neka posebna realizacija na odru, vsaj ne potrebuje ga na ta način. In ustvarjeno se ne rabi legitimirati skozi podporo argumentov in misli. Verjetno imata bolj razvejan in ljubeč odnos skozi to zoperstavljanje druga drugi, samo zato, da “pogovor” med njima lahko teče. Podobno kot zapisano zgoraj, se mi zdi, da so le različni načini, kako neka “misel” obstaja – ali skozi besede ali pa kot nekaj “konkretno fizičnega” skozi gib ali glas. Gotovo je filozofija velikokrat bila in še vedno je lahko tudi navdih ali pa da se skozi tekste, ko hočem kaj opisati, misel oblikuje kot nekaj, kar bi lahko postalo tudi nekakšen filozofski problem. In potem me spontano in vsakič znova izgubljeno in najdeno nese od ene k drugi in spet nazaj in tako naprej in nazaj vsakič znova.
SEDEM Kako oziroma na kakšne načine nastaja pesem v tebi? Od kot (pri)vre ta nenavadna, ozkemu ušesu morda celo malce neprijetna artikulacija norosti, histerije, žalobnosti, ranjenosti, ironije, nenadne menjave kaotičnih glasov in sladkobnega petja? Kaj boš z njo počela v prihodnje?
IRENA TOMAŽIN 7 Pesem v meni nastane nakako v tišini in nepredvidljivo, po koščkih. Kot na primer Apple tree – njen prvi del je nastal v hipu, nadaljevanje je dobila šele po kakšnem letu. Celo leto se je po prvem navdihu sestavljala skupaj in kasneje dobila še svojo dvojnico v Jablani. Kako jezik oblikuje in zaznamuje glas in pesem pa je prav tako zopet eno veliko poglavje. Včasih se kakšen fragment že skorajda nadležno ponavlja v glavi in takrat je treba peti, da se izpoje do konca. Zadnje čase pesem večkrat lahko prikličem v smislu, da rečem “ok, zdaj bi pa pela”, “nekaj bi naredila”. In včasih se zgodi, da celo kaj nastane, ali skozi improvizacijo glasu ali samo z igranjem s tekstom.
Skoraj vedno se mi pa zdi, da so vsi glasovi in petje na nek način le spominjanje, preko tega pa nekakšno oživljanje. Na drug način pa gre le za oblikovanje in u-glaševanje različnih tišin in zamolčanosti. Včasih resda privre ali pa izbruhne, drugič pa si rečem, naj bom končno malo tiho in skozi to tišino si kdaj pa kdaj dopustim nekaj drugega. In vsa zgoraj omenjena stanja, emocije ali pa govorice se na nek zelo preprost način dogajajo kar same od sebe. Glasovi so kot nekakšne slišne misli. V prihodnje si samo želim, da bi imela odprta ušesa, glas vedno nekako že pride … upam.
Spraševala in fotkala je Katarina J.
