Prav potihoma, brez velikih najav, je nedavno izšel novi album skupine The Walkabouts. Skupina je bila redna obiskovalka naših koncertnih odrov in tako bo tudi tokrat, v okviru promocijske turneje ob izidu plošče Travels In The Dustland.
16.januarja bodo v dvorani Kina Šiške ponovno nastopili Chris Eckman, Carla Torgerson, Terri Moeller, Michael Wells, Glenn Slater in novi član Paul Austen. In to sta ta hip samo dva razloga za pogovor s Chrisom Eckmanom, glavnim avtorjem glasbe in besedil skupine. Glede na to, da že vrsto let živi v Ljubljani, a deluje tudi mednarodno, se razlogi le še kopičijo…Toda tokrat le o naših skupnih popotovanjih…
Album Travels in the Dustland je konceptualna trilogija, kjer značilno zvočno pokrajino prevaja zapis subtilne gledališke igre ali domišljija potopisnega romana, denimo. Iskalci samote potopljeni v čarobnost zvokov in melodij. In če smo že pri literaturi, uvod si prepustil besedam Paula Bowlesa in njegovemu brezčasnemu Krstu Samote. Zato bi te najprej vprašala, kako se približaš pesmi? Kako nastane kompozicija in čemu daješ prednost, besedi ali glasbi?
Vedno glasbi. Besede pridejo na površje šele potem, ko si pred seboj zarišem nekaj akordov in melodije. To je v osnovi le grobi osnutek, sledi improvizacija osnovne ideje lirike, toda vedno sem z mislijo močno osredotočen, kako bodo besede zvenele in kakšne občutke bodo sprožale. Običajno si vse skupaj tudi posnamem in se k posnetku kasneje vračam, saj pogosto uporabim le fragmente teh improvizacij. Po tej grobi strukturi se resneje lotim dela in zapišem liriko, ki vse skupaj poveže v neko celoto. V ustvarjalnem procesu nastajanja glasbe in dodajanja vokalov, imam ob sebi zapiske; stvari, ki sem jih nekoč slišal, ali prebral, citate iz filmov, naslove, ki so mi bili všeč. Ne, to niso še besedila, ker nimajo nobene oblike. To so fragmenti, ideje, ki bodo prišle na vrsto kasneje. V tem smislu je tudi nastajanje albuma Travels in the Dustland konceptualno delo, saj je ujeto v točno začrtan okvir, ki sem ga raziskoval, včasih celo preveč globoko. Sam proces nastajanja je v bistvu precej kaotičen, saj se moraš na neki točki odločiti, da opustiš vse zunanje vire in začneš z avtorskim pisanjem.
Koliko avtobiografskih trenutkov uspeš ujeti v nastajajoče delo? Ali gre, kot si nekoč dejal, le za točno določen način avtorskega ustvarjanja?
Pišem o stvareh, ki me zanimajo, nikakor pa ni moj namen dokumentirati lastno vsakdanjost, rutino življenja. In če govorim o perspektivi v prvi osebi, gre skoraj po pravilu za označitev lika, značaja in ne mene samega. Rad imam ta odmik od realnosti, to distanco, ki mi omogoča, da pišem zgodbe, polne podrobnosti. Zanimivo, da so ljudje včasih nezaupljivi do tistih avtorjev, ki se ne razgaljajo; misleč, da je to neiskreno in neavtentično. Toda to me res ne zanima, veliko mi pomeni le zgodba in kaj ta zgodba razkriva. Saj tudi romanopisko ne skrbi, če ima v romanu njen lik slab značaj, gre le za lik, sredstvo, ki je tu zato, da zgodba steče. Takole si sam zamišljam pisanje pesmi, kjer subjekt nisem nujno jaz, temveč skušam priti do bolj univerzalnih in manj omejujočih stvari.
Vem, da rad poslušaš Neila Younga, znano mi je, da veliko bereš… Kaj te pri tvojem ustvarjalnem delu še navdihuje?
Zvok sam po sebi je zame najbolj navdihujoč. Sem odvisnik zvoka. Navdušujejo me pesmi, snemalna tehnologija, hrup na cesti, različni glasovi. Potem so tu ljudje, ki zvok bodisi proizvajajo, bodisi snemajo. Kot fantiča so me približno enako fascinirali tako The Beatles kot George Martin, ki je The Beatles posnel. Hotel sem biti kar oboje! Počutim se blaženega, ker imam veliko glasbenih prijateljev in tudi veliko čudovito nadarjenih studijskih sodelavcev, ki do potankosti razumejo skrivnosti snemanja. Ogromno sem se naučil od njih.
In navdihujejo me knjige, ki jih berem in glasba, ki jo poslušam. Doma trenutno poslušam številne zbirke zahodno afriškega Afrobeata iz 70-ih. Čudovit je ponovno izdan LP malijskega pevca Na Hawa Doumbia, zelo bogat je dubstep album dua Pinch & Shackelton. In potem sta tu dva zanimiva, novejša umetnika, rokerja iz Filadelfije, Kurt Vile in The War On Drugs. Kar se branja tiče, je tu britanski romanopisec Graham Green, pri njem v bistvu lovim zamujeno, še posebej njegove popotne knjige so zelo zanimive.
Kako drugačen je Chris, ko igra v skupini The Walkabouts, ali s fanti iz benda Hic et Nunc, ali v okviru izjemnih glasbenikov, ki slišijo na ime Dirtmusic… ali kot solist?
Glede na to, da nastopam v okviru vseh, je to izjemno težko vprašanje. Različni projekti naplavljajo iz tebe različne občutke, talente. In vendar bi rad izpostavil nekaj, kar se mi zdi, da vnašam v vse te projekte, in to je, da rad poslušam. Kar sploh ni samo po sebi umevno, kot se morda sliši. Preseneča me, koliko glasbenikov igra in v resnici ne prisluhne temu, kar počenjajo ostali. Kot glasbenik se nikoli ne silim v ospredje, nočem preglasiti ostalih, nisem egocentričen, srečen sem, da iz ozadja pustim nekomu drugemu napolniti prostor, kajti prebiti se mora najboljša ideja. Kot konceptualist pa seveda nisem tako velikodušen, saj poskušam razviti zelo močne ideje, vizijo, kako bodo stvari postavljene, in to oboje; zvok in sam proces nastajanja zvoka. Ta sodelovanja so pogosto uspešna in srečna, prepričan pa sem, da v skupni ostale s tem tudi utrujam. Demokracija ima kot političen sistem veliko vrednosti, toda v umetnosti se nikoli v popolnosti ne obnese. Potrebna je osrednja vizija, sicer končaš v zmedeni, kompromisni godlji, zmešnjavi. Seveda je lahko vizija plod skupine, pomembno je le, da je prisotna.
Mislim, da se vsi tudi zato radi obračamo k veliki umetnosti, ker ni obremenjena s tolikšnimi obveznostmi, kot je vsakodnevno življenje. Ko ustvarjamo umetniške stvari, v bistvu kreiramo nove, drugačne svetove, ne fantazijske prostore, temveč alternativne prostore. In iz teh drugačnih pogledov na svet, upam, da se nekaj naučimo in posredujemo nekaj, s čimer se lahko nekdo poistoveti.
Znan je citat Wille Cather, ki jo (ne)posredno omenjaš v albumu, ko pravi: ni toliko pomembno, s kom živiš na tem svetu, veliko bolj pomembno je, o čem sanjaš. O čem si sanjal nekoč in kako drugačne so te sanje danes v primerjavi z vsakodnevnim življenjem?
Če govorim o sebi, lahko povem, da je bila večina sanj, če ne kar vse, v zadnjih dvajsetih letih izsanjana. Skoraj sram me je, če ti zaupam, da sta moje sanje in vsakodnevno življenje zelo blizu skupaj. Živim z žensko, ki jo ljubim, z glasbo se vsakodnevno ukvarjam, še vedno se zjutraj zbudim lačen v želji preizkusiti nove in različne stvari. Bilo bi nepošteno, domišljavo in pohlepno, če bi želel več. Toda če pogledam malo širše, mislim da je v svetu veliko tega, o čemer lahko sanjamo in na splošno smo zgrešili celo tista mala, osnovna upanja in pričakovanja. In danes bolj kot prej čutim odgovornost, da spregovorim o tem. Zahtevati več, sanjati vztrajati, ker nismo niti blizu tega, kjer bi morali biti.
Uspešno sodeluješ s številnimi odličnimi glasbeniki (Chris Brokaw, Steve Wynn…). Zanima me, kako ti projekti sledijo tvojim sanjam glasbenika?
V osnovi se moje sanje glasbenika nikoli niso v resnici spremenile: hočem biti boljši in rad igram nove stvari. Ena izmed poti, da to počnem je, da izrabim vsako priložnost za sodelovanje z resnično nadarjenimi ljudmi kot sta Steve ali fantje iz Dirtmusic. Ko delaš s takimi ljudmi, se moraš izkazati, iz sebe moraš izvleči najboljše in iz skupne izkušnje postaneš boljši. Vzajemno se nekaj naučiš in narediš nekaj, kar verjetno sploh nisi pričakoval.
Po šestih letih se skupina The Walkabouts vrača z novim albumom. Še vedno je to zelo specifična in razpoznavna mešanica besed in melodij, tu je preplet tvojega glasu in čudovitega petja Carle Torgenson. Kako drugače deluje skupina danes, če vemo, da živiš v Sloveniji, ostali člani pa preko oceana?
Ko sem se prvič preselil v Slovenijo, se delovni odnosi znotraj benda niso veliko spremenili. Pogosto sem se vračal v Ameriko in iskreno povedano, kot se to pogosto dogaja v bendih, smo izven skupine vedno manj časa posvečali drug drugemu; tako da tudi ko smo bili vsi v Seattlu, smo bili resnično skupaj le takrat, ko smo morali delati. Stvari so se začele zapletati leta 2005, po turneji ob plošči »Acetylene«. Kar naenkrat smo postali vsi bolj vpeti v osebne stvari, poroke, otroke, hiše, ki jih je bilo potrebno obnoviti itn., poleg tega nas je bila večina tudi vpletenih v različne glasbene projekte izven same skupine.
Ko smo se začeli pogovarjati o novem albumu, so stvari stekle izjemno počasi. Tista vztrajnost, ki smo jo vzdrževali več kot dvajset let, nas je počasi zapustila in kazalo je, da imamo več vprašanj kot odgovorov, predvsem kako naj stvari zastavimo v prihodnje. Najbolj me je skrbelo, da bi se ponovno zbrali zaradi napačnih razlogov… ker želi založba novo ploščo… ker hočemo sami spet na turnejo. Toda meni in še nekaterim drugim v skupini je bilo zelo pomembno, da imamo stališče in rečemo »hej, to bomo naredili le, če smo pripravljeni narediti dobro ploščo«, vse ostalo je manj pomembno. Nostalgična ponovna združitev ne bi imela nobenega smisla, ne želimo biti prisotni samo zaradi preteklih zaslug, temveč zato, ker še vedno ustvarjamo tukaj in zdaj. Očitno smo našli pot, da se premaknemo naprej, toda proces je bil počasen in zahteven.
Čeprav si se večkrat pošalil, da se skupina The Walkabouts razhaja že od leta 1994, pa je nov album na policah. Kaj to pomeni? Da se vaša umetnost dviga nad vse rokovske klišeje o živečem rokovskem bendu?
Ne skrbi, smo kar precej »klišejski«. Vsaka neumnost, ki se pripeti »klišejskim« rokovskim bendom, se je zgodila tudi nam, le da mi o tem molčimo! Samo to bi rad rekel, da smo srečni, da smo še vedno tu. Nihče od nas ni pričakoval, da bomo po vseh teh letih še vedno nastopali skupaj. V bendih je podobno kot v družinah, pogosto se boleče stvari potisne pod preprogo. Niso pozabljene, so samo odrinjene. Toda take stvari ubijajo, uničujejo komunikacijo, poštenost se tako izgubi in težko se je potem premakniti naprej.
Album ste posneli v približno podobni zasedbi kot tudi večino preostalih albumov v vaši karieri. Kako si sedaj zadovoljen s ploščo?
Resnično smo zadovoljni, ker zvenimo na albumu taki kot smo. Ponavljam, ne nostalgično, toda vseeno čutimo, da vsebuje naša glasba določeno specifiko. O stilističnih inovacijah in podobnih zadevah se nismo pogovarjali, z ničemer se nismo obremenjevali; če je nekdo prinesel neko idejo, ga ni nihče zavrnil, češ »to pa ne zveni preveč walkaboutsovsko«. Vedno smo bili bend, ki se je veliko ukvarjal s strukturo pesmi in tudi za ta album se je tip pesmi že sam približal našemu »klasičnemu« zvoku. In, ja, zelo sem zadovoljen z albumom, zdi se mi, da nam je uspelo vzbuditi ta zaokrožen občutek.
Tudi ta album je izšel pri založbi Glitterhouse; ali to še vedno posledično pomeni, da je vaša glasba bolje sprejeta v Evropi kot v ZDA?
Ko imajo ljudje v Ameriki priložnost slišati našo glasbo, čutim, da jo sprejemajo in cenijo. Toda v ZDA smo imeli nekaj slabih izkušenj z glasbeno industrijo, medtem ko smo v Evropi, prav nasprotno, imeli zelo dobre izkušnje z našo glasbeno založbo. Mislim, da je to osrednji vzrok, zakaj smo bolj popularni v Evropi… ljudje imajo pač priložnost, da nas slišijo.
»Ustanovili smo svojo skupino, ker na radiu preprosto nismo slišali glasbe, ki smo jo želeli«; je v nekem intervjuju potožila Carla Torgenson. Ali je mogoče tudi to vzrok, da še vedno igrate skupaj?
Dobro, še vedno ne slišimo naše glasbe na radiu, tako da mislim, da zato nismo še nehali igrati… ha, ha… Moj vzrok je veliko bolj neposreden, kot je tale… Bil sem in sem še vedno velik ljubitelj glasbe, tudi zbiratelj in večinoma sem le želel biti poleg. Nisem bil prepričan, ali lahko glasbeno kakorkoli prispevam, tudi, ko smo začeli z bendom, sem bil dokaj nesamozavesten. Toda visel sem tam okoli, ker sem rad sledil glasbenim procesom… nizal sem kitarske akorde, poslušal, kaj je napletel bobnar okoli njih, sledile so vaje, pakiranje iz kombijev, postavitev glasbil na odru v mestu, kjer nismo bili še nikoli, pohajkovanje z ostalimi člani skupine po najbolj norih prostorih sveta, ki si jih človek lahko zamisli. Mislim, da sem imel vse skupaj preveč rad, da bi kar vse pustil… čeprav bi morali nehati l987! Takrat so bile stvari precej slabe…
Mimogrede, vaša glasba in glasba vam podobnim, so še vedno tisti pravi vzrok in povod, da tudi sama glasbo poslušam že desetletja, o njej pišem, razmišljam…
Hvala lepa za poslušanje! Še vedno sem presenečen, da si ljudje vzamejo čas za poslušanje naših malih soničnih svetov, katerih del sem… In do tega čutim veliko odgovornost. Seveda so nekatere stvari, ki sem jih naredil boljše kot druge in včasih se mi zdi, da dobesedno preizkušam potrpežljivost dolgoletnih ljubiteljev. To, kar počenjam je neke vrste privilegij in trudim se, da tega ne pozabim.
Na albumu lahko slišimo kar nekaj catchy pesmi, na primer Soul Thief je pravi hit, ali They are not Like Us, ali meni najljubša Long Drive in a Slow Machine. Slednja ima podoben rokovski naboj, kot ga ima npr. Midnight Rider skupine Allman Brothers. Voziš avto in te preveva neskončen občutek svobode in spokojnosti… kaj meniš?
Smešno, ko sem napisal besedilo za pesem Long Drive in a Slow Machine, sem pomislil, to je zagotovo nastalo pod vplivom Brucea Springsteena! Rad imam ta drveči občutek svobode na njegovih zgodnjih albumih, kot je Born To Run. Še vedno lahko zaigram naslovno skladbo v podrobnosti in verjamem… nocoj bo ta noč, nocoj je vse mogoče. Če nam je rock and roll dal kaj, je gotovo ta občutek različnih možnosti.
Kako ocenjuješ pisanje o glasbi v medijih, kakšna sta glasbena kritika in publicistika danes in še posebej, ko se piše o vas in vaši glasbi?
Ta trenutek je to res pravo vprašanje. Zadnja dva meseca, ko smo na obširni evropski turneji, sem imel veliko pogovorov, in seveda, dobili smo kar precej ocen našega zadnjega albuma. Tip novinarja, ki ga dejansko zanima naše delo, je kot po pravilu izjema. Dobro so opravili svojo domačo nalogo in imajo zanimivo naklonjenost do glasbe. Z najboljšimi se mi zdi, da sem se bolj pogovarjal, kot pa da smo imeli klasičen intervju. Kar se tiče glasbenih ocen, je zadeva podobna. Na splošno je kritiška raven precej visoka… in zdi se mi, da privlačimo tisto vrsto novinarjev, ki ne ponavljajo le tistega, kar je napisano v press materialih. Toda opazil sem, da bi nekateri novinarji najraje videli, da bi kar izginili. Mislim, da to ima nek smisel. Namreč, tudi sam poznam nekaj skupin, ki jih nisem nikoli razumel in bi rad, da bi kar izginile! Gre resnično za zanimiv fenomen: ko je nekdo na sceni že toliko časa, kot sem sam, te uvrstijo v dve neprijetni novinarski kategoriji: »legenda« in »dinozaver«. Ampak iskreno rečeno, ko se zjutraj zbudim, se ne počutim tako. Gre za oznake, ki po eni strani poveličujejo, po drugi pa podcenjujejo. Vsak dan delam, z malce upanja in brez kakšnih posebnih velikih pričakovanj. Po eni strani se mi zdi, da nisem še čisto vsega dosegel, po drugi strani pa, da sem že zaključil… Še vedno pa imam kar nekaj spodobnih, zanimivih idej, ki čakajo v omari, in če vam je všeč ali ne, jih bom enkrat tudi zbezal na plano.
In za konec še tisto izvirno vprašanje, kakšni so tvoji načrti, Chris?
Poleg turneje z bendom The Walkabouts, je tu še kopica stvari, ki jih imam že v načrtu za leto 2012. Z Dirtmusic bomo posneli nov album na Maliju. V pripravah imam filmsko glasbo za režijski prvenec režiserja Martina Turka, produciral bom novi album tuareškega benda Tamikrest, s katerimi sem v zadnjih letih precej delal.
In seveda, moj slovenski rokovski bend The Frictions bo izdal prvi album »Halogen Sky«.
Resnično rad igram s temi fanti, v bistvu od vseh projektov, ki se jih lotevam, grem z njimi najraje na oder. Smo prijatelji. Radi skupaj spijemo kakšno pivo. Velikokrat nam uspe ujeti pravi trenutek, velikokrat se nam ta izgubi v neskončnost. Nismo prijetni, toda občutita se resnica in iskrenost. Občuti se kot Rock and roll.
