SEDEM II – Kladivo, konj in voda (4)

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Foto: Alenka Kveder, posneto 2013

Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Četrtič v novi sezoni.

Cesta je sprejela najin hrup,/v daljavi sva slutila svojo pesem./ Ko se je veter upiral trdi skali,/ so tvoje misli stale na obali;/v skaljeno morje so izlile strup. Cesta kot simbol minevanja, potovanja, transformacije, se v slovenski uglasbeni liriki vije vse od Pengovovih Odpotovanj, najdemo pa jo tudi na plošči Vidov ples, ki jo je pred tridesetimi leti obelodanil celjski akustični »psihedelični folk« bend Kladivo, konj in voda.

Kladivo, konj in voda (KKV) sta v poznih 70ih ustanovila Dani Bedrač, celjski pesnik in kantavtor ter kitarski pedagog z aranžerskimi ambicijami, pokojni Srečko Lavbič, pozneje so se jima pridružili še nekateri kolegi in znanci iz celjskega – Avguštin Penič z violino, piščaljo in akustično kitaro ter Mirko Videčnik Sine – pevec, ki je poprijel tudi za kitaro. Sicer pa je (predvsem) v prvi petletki vsaj za hip ali dva KKV združil tudi vrsto drugih znanih glasbenih obrazov med katerimi so bili Vlasto Skale, Veno Dolenc (Sedmina), pa klarinetist Mitja Beuermann, Gregor Strniša na klaviaturah, basist Nino de Gleria, harmonikaš Zoran Kolin in pianist Matjaž Železnik. Zvok KKV se je na albumih Zorenje (1979, izšel zgolj na kaseti) in Vidov ples (1983) trdno naslanjal na kitarske/strunske aranžmaje, polnokrvno Bedračevo lirično besedo, razpoznavnost pa mu je dajal tudi zvonki glas takratne najstnice Damjane Golavšek, ki se je, podobno kot Darja Švajger iz Slovenske grude, kasneje posvetila samostojni pop karieri.

V obdobju, ko sta Jugoslavijo pretresala punk in novi val, je Vidov ples predstavljal del sopotniškega vrenja, ki so ga med drugim zaznamovali bolj akustični, folkijaški eksperimenti, med katere se (vsaj v slovenskem prostoru) poleg Kladivo, konj in voda prištevajo še tržiška Sedmina, mariborska Slovenska gruda, primorska Istranova, ljubljanski Epitaf ter kantavtorsko snovanje iz konca 70. in začetka 80. let.

Pred slabim mesecem dni se je v dvorani Plesnega foruma v Celju zbrala prvotna postava KKV in Vidov ples po tridesetih letih za stare in nove fane ponovno odigrala v živo.

ENA Kako se je pravzaprav začela zgodba Kladivo, konj in voda (KKV)? V Wikipediji piše, da je skupino leta 1978 ustanovil Dani Bedrač. Menda si poezijo pisal že kot gimnazijec, takrat pa sta te zgrabila tudi psihedelija in progresivni rock. Kako sta si poezija in muzika z močnim odzvenom 60. let prilastili domovinsko pravico v KKV? In, nenazadnje, kaj imajo skupnega kladivo, konj in voda?

KKV 1, Dani Bedrač: Vse kar si povedala, v kar največji meri drži. Zgodba z imenom Kladivo, konj & voda, kakršna je zdaj morda znana celo širši javnosti, pa se je v bistvu pričela, ko sem spoznal odličnega kitarista, glasbenega pedagoga in dobrega prijatelja Srečka Lavbiča (1957 – 2006). Poučeval je klasično kitaro na glasbeni šoli v Žalcu. Predstavil sem mu svoje pesmi in Srečko, ki je med vsem drugim bil tudi perfekcionist in dober aranžer, je bil navdušen. Poskusila sva ustanoviti skupino z nekaterimi prijatelji: učili smo se večglasno prepevati, vendar nihče od nas ni bil kaj prida pevec. Zares se je začelo, ko je Srečko začel učiti kitaro Damjano Golavšek, ki se nama je nato pridružila kot pevka, kmalu pa sta ji sledila tudi pevec in kitarist Mirko Videčnik Sine ter violinist Avguštin Penič Gusti. Ideja za ime skupine pa se (mi) je porodila že leta prej, namreč, ob neki priložnosti sva z Venom Dolencem pod vplivom določenih psihotropnih substanc razpravljala o psihedeliji, nadrealizmu … in padlo mi je na pamet, da bi ime benda – če ga bi morda ustanovil – moralo biti sestavljeno iz naključno izbranih besed, ki naj ne bi imele očitne medsebojne (konvencionalne) zveze. Ime skupine torej v bistvu ne pomeni nič, kaže pa na moj takratni način razmišljanja.

Damjana Golavšek: Ne spomnim se natančno katerega leta (bilo je v zgodnjih 80ih) sem ujela še zadnjo možnost za obiskovanje glasbene šole. Malo me je že dajala puberteta, malo pa neodločnost in tehtanje med športom (košarka) in glasbo. Obiskovala sem glasbeno šolo – pri Srečku Lavbiču sem se učila kitaro, košarko pa sem trenirala pri celjskem košarkaškem klubu. Nekega dne je Srečko prišel na idejo, da bi ob klasiki, ki sem jo vadila, prijela tudi kakšen akord, ob katerem bi lahko pela. Tako sva začela vaditi Šifrerjevo Stoj, Marija. Najbrž mu je bilo všeč kako sem pesem zapela, vsekakor pa mi je šla tovrstna zgodba veliko bolje od rok kot klasična glasba (čeprav jo ljubim, da ne bo pomote). Ampak prsti so veliko raje ubirali akorde, glas, ki sem ga prepoznavala kot svoj, pa je brez večje muke sledil tonalitetam. Kmalu je Srečko vprašal mojo mamo, če bi lahko sodelovala v nekem ansamblu (takrat sem bila še mlada, nekje med 15. in 16. letom). Imena ansambla verjetno ni omenjal, ne vem pa niti, če je takrat že obstajalo. Mama ni imela nič proti, rekla pa je, naj se sama zmenim pri košarki, ker oboje ne bo šlo. No, pa sem se dogovorila, da bom pela in ne več igrala košarke.

DVE Kako se vpenjate v tisti čas – glasbeno, ideološko, filozofsko, družabno? Prihajali ste iz Celja, torej iz mesta, kjer so v tistem času rasle tovarne in blokovska naselja. V Celju in okolici se je takrat mudilo kar nekaj mladih glasbenikov, literatov, ustvarjalcev, ki so se prej ali slej znašli tudi med KKV. Če prav razumem, je bilo članstvo precej raznoliko in pretočno, čeprav je jedro ostalo ves čas delovanja enako? S KKV je povezana tudi ustanovitev Festivala akustične glasbe v Žalcu, kajne?

KKV 2, Dani Bedrač: V tisti čas smo se vpeli povsem spontano, neambiciozno, a zelo iskreno. Pošteno nam je šel na jetra takratni popevkarski mainstream, na jetra nam je šel tudi slovenski rock (vsa čast izjemam!) s klišejskimi besedili in kopiranjem bluzovskih kitarskih rifov. V Celju je že od nekdaj bolj dišalo in zaudarjalo po nekakšni frikaži, hipuzlarstvu, psihedeliji, vsaj nekje tja do leta 1984, ko je mesto hvala bogu preplavil pank. Mene hipijevstvo kot tako ni nikoli preveč zanimalo, njihova »filozofija« se mi je zdela cenena, življenjski slog pa naiven, celo malce bedast. Sem pa (morda podobno kot J. Morrison) stremel k ekscesom – v poeziji, slikarstvu, v življenjskem slogu. S »hipiji« sem imel le skupno zanimanje za nevsakdanja duševna stanja – invocirana tako ali drugače. Poleg prej naštetih stalnih članov benda pa je v letih, ki so sledila, z nami igral, snemal in se družil še cel kup (ne nujno celjskih) ustvarjalcev: tolkalist Vlasto Skale, basist Nino DeGleria, klaviaturist Gregor Strniša, klarinetist Mitja Beuermann ipd. Drži tudi, da sva bila s pokojnim Srečkom Lavbičem tudi duhovna očeta takratnih žalskih akustičnih festivalov, njihova (materialna) mati pa je bila takratna Zveza socialistične mladine Slovenije.

TRI Čeprav ste kmalu po nastanku izdali album oziroma kaseto Zorenje (1979) ste razpadli še isto leto po izidu seminalnega Vidovega plesa (1983), ki je zaznamoval zvok skupine in tvojo nadaljnjo pot. Kaj se je torej dogajalo ob nastanku Vidovega plesa? Je bilo do lastne plošče težko priti? Ste imeli menedžerja oziroma koga, ki je za vas lobiral, ali ste sami (po)trkali na vrata? Kako to, da je ploščo izdala RTB (Radiotelevizija Beograd)?

KKV 3, Dani Bedrač: V bistvu nikoli nismo uradno razpadli, le okoli leta 1984 so nas začeli zanimati tudi drugi in drugačni projekti. Mene osebno – poleg poezije, ki je tako ali tako moja stalnica – še nekakšne post-pankovske, elektronske improvizacije, slikarstvo, performans, Damjano pa jazz petje. Sine je diplomiral in odplul v poslovne vode, Gusti je začel nastopati v drugih bendih, izdelovati violine. Life goes on. Po izdaji glasbenega prvenca, kasete Zorenje, smo začeli razmišljati o »pravem« albumu. Takratna založba Helidon nas je (sicer vljudno) odjebala, ker so tam že imeli Sedmino, založba RTB iz Beograda pa nas je na osnovi slišanih demo posnetkov sprejela odprtih rok! Menažerske posle sva v glavnem urejala s Srečkom, lobirali in »lezli v rit« nismo nikomur, ampak se nas zaradi velikega števila koncertov, odličnih kritik in pojavljanja v tisku, na radiu in televiziji enostavno ni dalo več spregledati.

Damjana Golavšek: S snemanji in izdajanji nosilcev zvoka se nisem ukvarjala. To so počeli fantje, jaz pa sem samo pela, to mi je zadostovalo. Dobivali smo se pri Daniju ali Srečku doma, kjer smo tudi snemali. Kar nekaj skladb na Zorenju je posnetih pri Srečkotu.

Foto: Vlado Birsa, posneto 1979

Foto: Vlado Birsa, posneto 1979

ŠTIRI Z Vidovim plesom ste obredli ne le Slovenije, ampak tudi Jugoslavijo. Kam vse ste vandrali in kakšen status ste imeli na tedanji jugoslovanski glasbeni sceni, kjer so tisti čas sicer bolj kraljevali punk, rock in novi val? Kdo so bili takrat vaši (akustični) glasbeni tovariši, sodobniki in sopotniki (v jugoslovanskem in slovenskem smislu)? Kdo so bili vaši pomembnejši glasbeni, pesniški vplivi?

KKV 4, Dani Bedrač: Vandrali smo, kamor so nas povabili, seveda pa nismo obredli cele Jugoslavije; morda bi omenil le izjemno odmeven nastop na subotiškem festivalu Omladina v Srbiji, pa turnejo s škotsko folk skupino The Tannahill Weavers. Vsega skupaj se je nabralo skoraj trimestno število nastopov, samostojnih koncertov. Zdi se mi, da smo že takrat imeli nekakšen samosvoj (kultni?) status, na naše koncerte so hodili tudi rokerji, pankerji, pesniki. Precej smo nastopali skupaj s Sedmino, tudi s Slovensko grudo, skupino Epitaf, na akustičnih festivalih pa z Janijem Kovačičem, skupino Srp, Andrejem Šifrerjem in drugimi. Vzorniki? Bob Dylan, Jefferson Airplane, Rolling Stones, Pink Floyd, The Doors, Leonard Cohen, Joan Baez ipd. Kot pesnika (tekstopisca) pa me je vseskozi navdihovala predvsem klasična poezija (simbolisti, nadrealisti), malo kasneje pa tudi angažirani teksti (Dylan, Guthrie).

PET Kako je izgledal ustvarjalni proces nastajanja komadov pri KKV? Je bilo veliko trenj, medsebojne dinamike ali ste do zvočnih konsenzov prihajali brez večjih težav? So bili aranžmaji izrazito skupinsko delo ali vizija posameznika? Damjana Golavšek, kako ste se vklopila v moško zasedbo? Konec koncev je bila, podobno kot za Darjo Švajger Slovenska gruda, KKV vaša prva referenčna skupina, v kateri je zorel vaš glas.

KKV 5, Dani Bedrač: Ustvarjalni proces je izgledal tako, da sem jaz prinesel na vajo že izdelano, a le delno obrušeno pesem, nato pa je zanjo poskrbel Srečko. Prevzel je na kožo mu pisano vlogo aranžerja, soavtorja glasbe in neusmiljenega mučitelja na vajah, ki so včasih trajale tudi cel dan. Imel je kar visoke kriterije kar se tiče kvalitete izvajanja: pesem je morala na vajah, na odru, v studiu zveneti točno tako, kot mi je kot avtorju odzvanjala morda že leta prej v glavi! Tu ni bilo nikakršnih kompromisov: tehnična kvaliteta interpretacije je bila stvar vseh, za to je skrbel Srečko kot poklicni pedagog; vsakdo pa je lahko znotraj aranžmaja in v okviru občutenja cele skladbe delal po svoje – vendar je moral biti rezultat celote enak Srečkovi in moji viziji. Damjana se je vklopila odlično, že pri šestnajstih je gojila (kot mi vsi) zrel, profesionalen pristop! In goji(mo) ga še danes.

Damjana Golavšek: V skupino sem se vklopila z lahkoto in z veseljem. Danijevi teksti so me zaznamovali za celo življenje. Še danes zelo težko poslušam razne bedarije, ki v slovenski glasbi menda nekaj pomenijo. Za dušo je bilo pri KKV veliko materiala in čeprav sem bila še najstnica, sem te vsebine čutila in jih nekako znala izraziti.

ŠEST Tuji kritiki in glasbeni zbiratelji ploščo Vidov ples uvrščajo med ene zanimivejših folk-rock ali psych-folk plošč iz vzhodne Evrope (za originalo vinilko so pripravljeni odšteti tudi do 800 evrov). Skratka, pritikuje se vam oznaka »ljudsko«. Sama imam manjše težave z detektiranjem ljudskosti v KKV (razen uporabe akustičnih instrumentov in metaforike, ki na trenutke spominja na ljudsko). Lahko pomagate? Kako daleč in kako blizu slovenski ljudski glasbi in mednarodni folk muziki ste bili oz. ste se počutili?

KKV 6, Dani Bedrač: Ljudsko? Akustično? Rock? Odkrito rečeno, ne vem . Gre za avtorsko glasbo, ki (je) temelji(la) na poeziji, ki pač je takšna kot je. Sami se nikoli nismo ne vem kako opredeljevali, pač pa so nas drugi uvrščali med t.i. psychedelic etno ali acid folk skupine, karkoli bi pač to naj bilo. Seveda ne morem in ne smem zanikati nekakšnih »ljudskih« vplivov, rocka in psihedelije. celo klasične glasbe. Malce samovšečno bi si morda upal trditi, da smo bili nekakšna svojevrstna zmes vsega po malem. LP Vidov ples pa je na naše veselje morda tudi zaradi tega res dosegel zavidljiv – tudi mednarodni – status, čeprav sam v finančnem smislu nisem imel prav veliko od tega.

SEDEM Leta 1995 si, Dani, KKV spet obudil, vendar v drugačni postavi, s povsem drugačno glasbeno podobo in drugimi sotrudniki (razen Srečka Lavbiča). Lahko poveš kaj več o tem? V teh mesecih praznujejo 30-letnice svojih legendarnih plošč tudi Istranova in Begnagrad. Ste spremljali njihovo delovanje? In kako se je po 30. letih znova družiti, vaditi in koncertirati?

KKV 7, Dani Bedrač: V letih od 1995 pa skoraj do 1998, ko sem šel delat nazaj v socialo, sem delal v svojem studiu – v glavnem sem pogodbeno snemal razne govorne oddaje, radijske reklame, pa tudi razna vzdihovanja in opolzka šepetanja za takratne telefonske vroče linije. Posnel pa sem tudi nekaj resnih projektov, recimo avtorski CD Ribi, rak, škorpijon Jožeta Žvoklja, demo za Pesmi španskih Židov s Klariso Jovanović in Venom Dolencem ter svoj projekt, imenovan Grafika srca, pri katerem je, poleg že omenjenega Srečka Lavbiča, sodeloval tudi moj sin Žiga na kitari, pela pa je Klarisa Jovanović. Kasneje pa sem ustanovil tudi rock različico Kladivo, konj & voda, posneli smo klasičen rock album, CD Na cesti za mariborsko založbo Conan, ki jo je vodil bobnar Lačnega Franza.

Vsa tista leta pa sem seveda tudi spremljal slovensko (in tujo) glasbeno sceno, vendar do kakšnih resnejših sodelovanj in/ali skupnih nastopov ni prišlo. Ponovno snidenje z izvirno zasedbo benda Kladivo, konj & voda pa je bilo izjemno toplo in navdihujoče v človeškem in glasbenem smislu. Vajeni večletnega skupnega dela smo pripravili letošnji jubilejni koncert v nabito polnem celjskem Plesnem forumu, kot da vmes ni minilo 30 let. Tudi klasična kitaristka Lucija Šorn Lavbič, ki je nadomestila pokojnega očeta, se je odlično vklopila v skupino! Če bodo ustrezne ponudbe, bomo seveda koncert spet ponovili.

Share