Pred kratkim sta bila na Trnfestovem filmskem programu dva glasbena dokumentarca. V prvem je govora o ljubljanski zasedbi Intimn Frizurn, v drugem pa o kultni zagrebški noizerski skupini Sexa (Kako smo ušli u Europu – slučaj Sexa). V obeh filmih bend zapusti svoje domicilno okolje in posledično razpade.
V zgodbi Intimn Frizurn gre bend na trotedensko turnejo, na kateri so člani verjetno prvič zares konkretneje soočeni eden z drugim in predvsem s samim sabo, in na koncu se razidejo in prekinejo z delovanjem – pri čemer razlogov za razpad v post festum izjavah ne znajo in se jih niti ne trudijo navesti ali obrazložiti. Če je zgodba Intimn Frizurn nepomembna, banalna in prazna kot je bila vsaj po mojem mnenju dokaj banalna in prazna tudi njihova glasba, je Sexina precej bolj kompleksna.
Sexa je bila leta 1991, ko se začne filmska zgodba, v jugoslovanskem rock undergroundu nadvse uveljavljen in cenjen bend. Njen nastanek sega v začetek 1980 let, ko je bila najprej integralni del kultnega avantgardnega zagrebškega uličnega teatra Kugla glumište, čigar unikatni glasbenocenski mišmaš so koncem 1970 let pomagali soustvarjati še eni genialni posebneži takratne nove zagrebške glasbene scene, skupina Haustor.
Mimogrede: ljubljanski ekvivalent Kugle je bilo v tistem prelomnem času Gledališče Predrazpadom, katerega gonilna sila je bil dolgoletni KUD-ovski aktivist Andrej Rozman Roza. Nadvse prijetno bi bil presenečen, če bi se izkazalo, da je Trnfestovemu izboru filma o Sexi botrovala prav ta subtilna naveza. Je pa bila med med Kuglo in Predrazpadom vendarle bistvena razlika. Kugla, ki je svoje korenine sicer vlekla iz hipijskih 1960 let in se je na naših tleh še najbolj približala absurdizmu kakršnega so na mednarodni sceni zganjali glasbeno usmerjeni francoski space rock friki Gong, je namreč prav po zaslugi vključitve članov Haustorja, Sexe in podobnih novodobnikov uspela zajeti tudi duh prihajajočih novih časov in posledično močno vplivala na marsikatero veličino novovalovskih 1980 let (Koja in Šarlo akrobata, Sonja Savić…). Predrazpadom pa tega ni znal (ali mogel?) in je tokom prihajajočih prevratniških časov žal padel v nezasluženo hipijsko pozabo.
Sexa je v začetku gojila zvok, ki se je nagibal pretežno k postpunku. O izraznem naboju zrele faze tega perioda priča produkcijsko in zvočno sicer dokaj šibak, a zato nič manj prepričljiv posnetek njihovega koprskega koncerta z začetka leta 1986 »SeXa u živo«, ki je bil nedolgo nazaj ponovno izdan pri zagrebški založbi Dirty Old Label. V drugi polovici 1980 let pa se je Sexa vse bolj preusmerjala v noise rock in leta 1990 pri ljubljanskem FV-ju izdala prvenec, kultno mojstrovino jugoslovanskega hrupnega rocka »No Sleep ‘Till Pussy«. Zatem se zgodita zadevi, zaradi katerih se bend odloči za odhod v tujino. Prva so bile vse večje napetosti in začetki (para)vojaških spopadov na področju Hrvaške in Jugoslavije, druga pa nepričakovani telefonski klic iz Amerike, od koder jih je presenetil sam veliki Steve Albini. Albini je nekako slišal njihovo glasbo in izrazil zanimanje in pripravljenost za pomoč in sodelovanje. Amsterdam je bil v tistem trenutku vsekakor boljša štartna pozicija za tako obetajoč projekt kot ponovno nemirni Balkan, zato se skupina odloči za kolektivno selitev v Amsterdam. Iz kooperacije z Albinijem sicer ni bilo nič, a je Sexa vseeno ostala na Nizozemskem in se začela prebijati na holandsko pretežno skvotersko, podzemno glasbeno sceno. Ko je izgledalo, da je skupina tudi tu ujela ritem in da bo lahko nemoteno nadaljevala doma začeto pot, je začetnemu poletu sledil usodni nesporazum, zaradi katerega je bila po hitrem postopku izobčena – izobčena na vekov veke. Eden od članov benda v filmu pravi, da je še po petih letih, ko je bil res že prepričan, da je norija že zdavnaj pozabljena, nagovoril drugega, da gresta v enega od skvotov pogledat nek kulten bend, a ju je kmalu po vstopu nekdo prepoznal in sta bila v hipu vržena na cesto.
Bend je bil sicer tudi v takratnih izseljenskih razmerah svojski, nekonformističen in poseben z glasbo, ki jo je izvajal. Nikakor ni želel biti eden od paradnih konjev antivojnih manifestacij, na katere so jih kot del ex-jugoslovanskega emigrantskega konglomerata nenehno vabili. A jedro spora s holandsko antiglobalistično bazo ni bil v odklanjanju aktivnega političnega angažmaja, ampak v ovitku še pri nas izdanega singla Pussy In The Sky With Diamonds (Iz sve snage, 1991). Naslovnica s slečenim »naredniškim« poziranjem je provokativno parodirala Sgt. Peppers Beatlov, na hrbtni strani pa so bili upodobljeni portreti sramnih dlak članov benda (“intimn frizurn”, se pravi še ena »tajna veza«, ki subtilno spaja oba filma, za katero si Trnfestovi filmski kuratorji zaslužijo še dodatne čestitke). Ta nezaslišana šovinistična gesta in samo ime benda, katerega izvirni pomen je sicer Sedativ ex Apoteka, sta vzbudila revolt v sprva zanemarljivo majhnem delu feministične celice skvoterske scene, ki pa je z vztrajnim širjenjem apela, naj se bend bojkotira, na koncu dosegla, da so bili sprva nezaželeni, kasneje pa izgnani in celo izobčeni s celotnega teritorija holandskega skvoterskega podzemlja. Razočarana Sexa nad tako popolnim nerazumevanjem ravno tistega publike, ki naj bi jo s svojo glasbo nagovarjala, odigra 12. decembra 1992 v skvotu v Brezi, edinem, ki je ignoriral bojkot benda, svoj zadnji špil in za vedno preneha z delovanjem.
V filmu nastopata predvsem vodilna člana Nick (vokal) in Bic (kitara), ki še danes živita v Holandiji. V glasbenem undergroundu, ki ju je tako kruto izpljunil, nista več prisotna, sta pa še danes nadvse normalna, skulirana in razmišljujoča lika, ki ju je ta izkušnja za zmeraj zaznamovala.
In pa ja, tudi pomembno: s člani Sexe se je v 1980 letih prejšnjega stoletja, precej družil, prijateljeval in hodil v Zagreb na njihove žurke in seanse moj dragi prijatelj Sandi Tasič, sicer član odličnega, a žal že predolgo mirujočega avantelektronskega dua Orton. Žal sem ga na predvečer projekcije zaman iskal na njegovem domu. Vem, da bi mu bilo drago.
In kaj reči za konec? Morda je dovolj, če povzamem zaključno izjavo Mine Špiler iz Novomuskine 5ke, v kateri se kljub temu, da je šovinizem res huda reč, skriva vsaj zrno resnice: »Najbolj šovinistična izjava te kot ženske ne more užaliti tako, kot te lahko trapasta ‘feministična’«.