z Janezom Dovčem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Pod številko triindvajset svoje glasbene premisleke razgrinja harmonikar, skladatelj, producent in vodja založbe Celinka Janez Dovč.
foto: Ana T. Kus
Harmonikar, skladatelj, multiinštrumentalist in diplomirani fizik Janez Dovč se je glasbi povsem posvetil leta 2004, ko se je pridružil zasedbi Terrafolk, v zadnjih desetih letih pa so njegove skladbe in priredbe ljudskih komadov zaživele predvsem v matični zasedbi Jararaja.
Kot glasbenik, skladatelj in producent na odrih ter v studiih sodeluje s številnimi etno, klasičnimi, pop in jazz solisti (Boštjan Gombač, Goran Krmac, Irena Preda, Vasko Atanasovski, Zoran Predin, Robert Pikl, Rudi Bučar, Brina Vogelnik, Kaja Draksler, Simone Zanchini, Una Palliser, Arvid Engegard, Neil Innes, Emilia Martensson itd.), orkestri (Orkester Slovenske filharmonije, Simfonični orkester RTVS, Sounds of Slovenia) in ustvarjalci najrazličnejših studijskih, odrskih in gledališčih projektov (Carmina Slovenica, Lojze Krajnčan, Izidor Leitinger, The Fool Cool Orchestra, SNG Drama). Njegovo igranje harmonike lahko slišimo na več kot 40 nosilcih zvoka.
Je ustanovitelj in umetniški vodja Glasbene zadruge Celinka, zavoda ter festivala Godbodi, ki od leta 2007 poteka v Ljubljani in drugih mestih ter projekta Sounds of Slovenia, v katerem je zbral 25 vrhunskih slovenskih glasbenikov in solistov, ki z modernimi aranžmaji slovenske ljudske glasbe skrbijo za promocijo Slovenije na večjih dogodkih v tujini (Bruselj 2008, Shanghaj 2010 – World EXPO itd).
Kavalir je nekdo, ki igra harmoniko, pa je ne. (Tom Waits)
Harmonika je precej mlad inštrument, prve primerke naj bi naredili okoli 1822 v Berlinu, kot cenejšo in prenosljivo alternativo orglam. Lahko rečemo, da je še vedno inštrument v razvoju, saj izdelovalci, večinoma iz Italjanskega mesteca Castelfidardo blizu Ancone, še vedno izpopolnjujejo njene tehnične in zvočne lastnosti.
Moderni skladatelji so sploh v zadnjem času začeli več pisati za klasično harmoniko. Pred nekaj leti se je pojavila tudi možnost študija harmonike na Akademiji za glasbo v Ljubljani. V Sloveniji imamo danes tako kar nekaj odličnih klasično izobraženih harmonikašev kot so Marko Hatlak, Luka Juhart, Primož Parovel, Izidor Kokovnik itd.
Po drugi strani pa je harmonika inštrument, ki ni predrag, osnovne modele si lahko privošči vsak (za razliko od koncertnega klavirja ali manualnih orgel), ima glasen in prodoren zvok, po naravi lahko opravlja funkcijo »one man banda« in tudi nasploh na diatonično harmoniko lahko hitro naučiš zaigrati nekaj skladb in popestriti kakšen večer v družbi.
Zaradi nekaterih izvrstnih in izvirnih ansamblov, recimo Avsenik za klavirsko harmoniko in Lojze Slak za diatonično, je postala zelo popularna med poslušalci narodno-zabavne glasbe. Zaradi tovrstne popularnosti se jo je prijela stigma neresnega glasbenega instrumenta, primernega za veselice, poroke, zidanice, vendar se stigma z delovanjem mnogih izvrstnih glasbenikov in skladateljev počasi razbija.
Res je, da samo ob pritisku na tipko harmonika morda ne zveni tako prijetno in lepo kot na primer koncertni klavir, ali pa struna violine, vendar pa ima neizmerne izrazne možnosti in je kot instrument izjemno primerna za podajanje zelo širokega spektra emocij. Tudi sam se že vrsto let trudim iskati nove izrazne možnosti, zvočnosti, uporabljam harmoniko v različnih glasbenih zvrsteh, od klasične glasbe, do jazza in etno-ljudskih godb, iščem poti, kako lahko harmonika še bolj harmonizira.
Prav v letošnjem letu poteka na ljubljanskem gradu koncertni cikel, kjer z gosti iz različnih področij predstavljam pomemben del svoje trenutne ustvarjalnosti in harmoniko uporabljam v različnih glasbenih kombinacijah, ob uporabi elektronike, računalnika itd.
Ljudska glasba ni arhiv. Če jo tako dojemaš, postane kot metulj v vitrini. Ljudska glasba mora živeti in dihati. Dediščina me ne zanima – te zadeve so žive, moramo si jih vzeti, uporabiti. (Martin Carthy)
Ukvarjanje z ljudsko glasbo v okviru projekta Sounds of Slovenia, pa v skupinah Jararaja, Dovč & Gombač ipd., mi veliko pomeni, saj predstavlja odmev prostora, ki v sebi nosi raznolikost pokrajin, ljudi, jezika. Spoštovanje te raznolikosti je v današnjih časih izjemnega pomena, ne samo v kulturnem, temveč tudi v gospodarskem in političnem smislu. Sem pa večkrat postavljen pred dilemo, kaj tradicionalna glasba je, kdo so današnji ljudski godci? Ljudska glasba je živ organizem, ki živi med današnjimi pevci in godci, v današnjem času in prostoru in ni nekaj, kar lahko zamrznemo v času.
Z zbirko Sozvočja Slovenije, ki je nastala znotraj ustvarjalnega polja Celinke, skušamo ljudsko glasbo približati čim širšemu krogu ljudi, pri čemer ne gre za arhivske posnetke, temveč za posnetke ljudske glasbe današnjih pevcev in godcev, ki jih stroka marsikdaj sicer označuje zgolj za pevce ljudske glasbe, vendar lahko hitro ugotovimo, da so to ljudje, med katerimi ljudska pesem v domačem okolju zazveni spontano. Ljudska glasba torej zagotovo ni nekaj preživetega, kar spada zgolj na strokovna srečanja, za zidove muzejev ter v arhive inštitutov. Še vedno pa se najdejo godci in pevci, ki godejo in pojejo na star način in zagotovo je to vredno in potrebno ohraniti, ni pa po mojem mnenju to edino, čemur lahko pravimo ljudska glasba. Napačno se je za vsako ceno oprijemati definicij preteklega časa ter poudarjati stare načine petja in godb kot edine avtentične. Ljudska glasba hodi v koraku s časom.
Kot umetniški vodja projekta Sounds of Slovenija, kjer igramo ljudsko glasbo v modernih aranžmajih, pa želim pokazati, da je mogoče ljudsko glasbo uglasiti z današnjim prostorom in časom tudi na nekoliko modernejši način, ki je mladim in širši publiki morda bližji, seveda s spoštovanjem do tradicije.
Glasba je umetnost, kako misliti z zvoki. (Jules Combarieu)
Nemški matematik in filozof Leibniz pravi, da je glasba računska operacija, kjer se telo ne zaveda, da računa (smeh). Kot fizik o glasbi, kot tudi o življenju in odnosu med ljudmi, večkrat razmišljam v jeziku valovanja, frekvenc, ter odnosih, ki veljajo med njimi, o resonanci, utripanju, ustvarjanju višjih harmonikov, uglašenosti, ritmu itd. Enako kot zazveni dobro uglašen ansambel, zazveni tudi dobro uglašena ekipa sodelavcev. Podobno, kot se otrok na gugalnici z vsakim pravim gibom starša zaguga vedno višje, nas glasba, ki »groova«, zaziba v vedno bolj sproščen ples.
Tudi zvok ter odnos med njegovimi posameznimi komponentami »ubogajo« te osnovne fizikalne zakonitosti, zvoki sodelujejo, ko so med sabo uglašeni, bodisi konceptualno, harmonsko ali kako drugače. Z druge točke opazovanja pa lahko na posamezen zvok gledamo tudi kot na sprožilec raznoraznih čustvenih in prostorskih reminiscenc. Analitičen pogled pomaga pri razumevanju in poglabljanju odnosa, vendar pa v mojstrski legi po mojem mnenju ustvarjanje glasbe ni racionalen proces. Glasba se zgodi, ko se zasliši in usliši hkrati.
Biti menedžer ali agent je podobno, kot najemati stanovanje. Imeti založbo pa je biti kot lastnik hiše. (Rob Kahane)
Založništvo v klasičnem smislu ne obstaja več, časi so se prihodom svetovnega spleta, glasbe v digitalni obliki, bistveno spremenili. Pri Glasbeni zadrugi Celinka se, težkim časom in preglasnim zvočnikom navkljub, trudimo odpirati možnosti in podpirati zmožnosti za sveže ustvarjalne izkušnje.
Je pa slovenski kulturni trg zaradi svoje velikosti in jezika vsekakor zelo specifičen, po eni strani polje kvalitetnih in sposobnih managerjev in agentov skoraj ne obstaja, saj se vsi med seboj poznamo in lahko brez težav pridemo v neposredni kontakt s komerkoli, tudi denarja se na tem področju vrti zelo malo, tako da ni dovolj zanimivo za prodajalce in posrednike. Obenem ima mnogo kvalitetnih samozaposlenih ustvarjalcev v teh časih težave z eksistenco – velikokrat tudi zaradi tega, ker se ne znajo dovolj dobro tržiti, tistih, ki bi za to skrbeli, pa ni.
Kot profesionalni glasbenik zelo pogrešam stanovsko združenje, ki bi pomagalo pri urejanju birokratskih, zakonodajnih in ostalih področij. Je pa po drugi strani ravno ta specifika in odsotnost kapitala dobra za avtorsko svobodo in samostojnost. Najti je potrebno pot, da se tu zastavljene dobre ideje in projekti dokončajo in sproducirajo na kvalitetnem nivoju ter ponudijo Evropi ter svetu. Kultura je zelo dober in učinkovit ambasador.
Glasbene založbe rade služijo – to je njihov edini cilj. Ne zanima jih vsebina, ki jo prodajajo, ampak maksimiziranje profita. Zato ravno tako strastno, kot sovražim drzne kapitaliste, sovražim glasbene založbe. Glasbene založbe ne spodbujajo ustvarjalnega okolja, ki bi nagradilo glasbenike, ki služijo njihovim potrebam, ampak ustvarjajo okolje, ki skuša majhno količino glasbe prodati čim večjemu številu poslušalcev. Za glasbeno založbo je bolj dobičkonosno, da proda nekaj spodobnih plošč v velikih količinah, kot da bi imela obširno zbirko kultnih hitov, ki se spodobno prodajajo. (Numair Faraz)
Ustvarjalno polje Celinka je bilo ustanovljeno pred sedmimi leti, ker sem kot glasbenik čutil potrebo po obstoju tovrstne platforme. Takrat sem bil mlad in entuziastičen, kar sem še danes, le časa in energije mi včasih zmanjka (smeh). Moj cilj je bil doseči pet let, do takrat sem upal, da se bo po tem prvem zagonskem obdobju nekako lahko sama vzdrževala. Sedaj teče že sedmo leto, v sklopu založbe Celinka je izšlo več kot 60 plošč nove slovenske glasbe, Celinka pa se sama ne more vzdrževati, saj je dela veliko, prihodkov s prodajo glasbe praktično ni in trenutno razmišljamo o tem, na kakšen način nadaljevati to (z)godbo.
Prihod svetovnega medmrežja in možnosti, ki jih ponuja, je, kot že rečeno, popolnoma spremenil distribucijo in dosegljivost glasbe. Velike in uveljavljene glasbene založbe so povečini podrtije, ki poizkušajo ohranjati infrastrukturo iz preteklih obdobij, pa jim ne gre prav dobro.
Glasbeniki, ki smo se zbrali okoli Celinke, smo želeli odpreti ustvarjalno polje za izmenjavo izkušenj in medsebojno podporo. Vedno smo skušali delovati ter se znajti v okviru danih zmožnosti. Tako smo v nekem obdobju na primer poskušali tudi z mesečnimi youtube video celinkinimi e-novičkami, kjer smo predstavili Celinkine ustvarjalce, novosti, nove video spote. Tega smo se lotili na način DIY, imeli smo zgolj kamero, namizno lučko za osvetlitev ter pisalno mizo, ter se naučili osnov video montaže (smeh).
Vendar pa v praksi ugotavljamo, da je problemov in sistemskih podrtij vse preveč, tako, da z našim entuziastičnim pristopom ne moremo kaj dosti doseči. Predvsem zaradi slabe zakonodaje slabo delujejo vse organizacije, ki bi morale skrbeti za slovensko glasbo – SAZAS, IPF, Sindikat glasbenikov Slovenije itd.
Za slovensko kulturo in javni interes (razen redkih posameznikov) slabo skrbi tudi nacionalna RTV Slovenija, ki v številu reklam in dobičkonosnem poslovanju tekmuje s komercialnimi televizijami, zaradi zastarele zakonodaje in korupcije ter ostalih sistemskih nepravilnosti javni denar, ki je namenjen za kulturo, ne pride do ustvarjalcev, ampak večinoma izpuhti nekje na poti – tako vehementno se je v času Mariborskega EPK razdelilo kulturniške milijone in tako malo je od tega denarja nastalo ter ostalo.
Slovenski ustvarjalec pa si mora svoje poslušalce še vedno pridobiti v težki konkurenci šovbiznis multinacionalk z neskončnimi in povsem neprimerljivimi proračuni, ki nas neprestano bombardirajo in nam perejo možgane. Tišina, osnovni pogoj za nastanek glasbe, skorajda ne obstaja. Z glasbo daleč največ zaslužijo prodajalci alkohola, ki množici turistov v ljubljanskem luna parku servirajo instant uspešnice s slovenskega komercialnega radijskega lobija. Malo bolj »prefinjeni v kulturnem spomeniku nacionalnega pomena – arkadah Slovenske filharmonije – postavijo DJ pult z veliko reklamo Red Bulla.
Naštel sem kopico problemov, ki so globoki, sistemski, po prioriteti pa na prvi pogled daleč za trenutnimi in aktualnimi problematiki. Pa vendar je ravno kultura in ustvarjalnost vedno bila znanilec novih smernic. Tri generacije kultivirane družine mecenov Medici so bile dovolj, da se je v Firencah zgodila renesansa, v zgolj šestdesetih letih se je prerodilo celo mesto, sprememba, ki je bila sprožena tedaj, pa še vedno odmeva po svetu.
