z Markom Čušem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Na glasbeno-miselne vijuge je tokrat zabrenkal kitarist in tekstopisec Dežurnih krivcev Marko Čuš.
foto: Dominik Fras
V letu 1996 je s prijatelji ustanovil grunt rock zasedbo Dežurni krivci. Kot soavtor in izvajalec – kitarist, je z Dežurnimi krivci izdal štiri studijske plošče (Nikogaršnje mesto – daleč od ljubezni, 2001; Kakor človek, 2003; Strup, 2007; Fakti, 2013) in ploščo Dežurni krivci – Izštekani, z živimi posnetki iz oddaje Izštekani na Valu 202. V vmesnem času je kot kitarist sodeloval tudi v zasedbi Giftna krf, s prleškim kantavtorjem Tadejem Vesenjakom. V kompletu z zadnjo ploščo Dežurnih krivcev Fakti, je izšla tudi istoimenska zbirka 30 pesmi, ki je prva pesniška zbirka Čuša. Tako v zbirki Fakti, kot tudi v tekstih na predhodnih albumih, postavlja ogledalo družbi, posamezniku, sebi, in poskuša poslušalca/bralca iz pasivnega konzumenta »prisiliti« v aktivno razmišljanje, kar je, kot ugotavlja, predvsem težava pri mlajših generacijah.
Rokenrol je kombinacija dobrih idej, ki jih izsušujejo kaprice, grozen šund, izjalovitve okusa in mnenja, lahkovernosti in manipulacije, trenutkov izjemne jasnosti in inventivnosti, zadovoljstva, zabave, vulgarnosti, presežkov, novitet in popolne izčrpanosti. (Greil Marcus)
Rokenrol je koktajl. Lahko je božanski, če so sestavine in razmerja med njimi prava, lahko pa tudi že tako ogaben, da ga ni več mogoče konzumirati. Je pa seveda tudi stvar subjektivnega okusa. Če gledamo rokenrol kot proces, vidimo, da ima kot vsi drugi »naravni« procesi tudi rokenrol svoja ciklična nihanja, svoja svetla in manj svetla obdobja. Slednja imajo še posebej pomembno vlogo, namreč takšne faze spodbudijo k vračanju v fundament, k prenovi in ponovnemu rojstvu bistva rokenrola. Ko se zaradi nebroja vplivov popolnoma izsuši, se s popolnoma enakimi dejavniki prične ponovno polniti do prenasičenosti in tako naprej. Ta proces teče sam po sebi, zaradi naravne težnje po spremembah in razvoju, obenem pa ga sooblikujejo tudi splošni družbeni trendi. Brez množice primesi bi bil rokenrol najverjetneje že davno v pozabi, tako pa je nenehno aktualen, včasih tudi v oblikah, ki morda koga pošteno spravljajo v slabo voljo. Rokenrol je v glasbenem smislu zvrst največje širine, ki sega tako od surove brutalnosti, pa vse do nepredstavljivo ogabnega kiča.
Glasba nikoli ne bi smela biti neškodljiva. (Robbie Robertson)
Seveda ne vemo ali je bil stavek povedan samostojno ali v kontekstu. Če ga vzamem dobesedno, mu lahko pritrdim. Ustvarjalec in izvajalec se morata zavedati svoje moči in jo na pravi način tudi uporabiti. Glasba mora za sabo puščati sled, ki poslušalcu ne da miru, za katero se ozira. Ni pomembno, kako velik krog publike zajame, pomembno je kakšen pečat pusti v tistih, ki so jo pripravljeni zares zaužiti. Glasba mora vedno aktivirati, miselno, čustveno, duhovno, telesno, kakorkoli. Glasba nikoli ne sme biti samo nadomestek za tišino. V praksi to seveda v veliki meri ne drži, saj se vse več glasbe producira za namen zvočnega mašila. Ta produkcija ni slučajna, je seveda dobro premišljena in zadovoljuje potrebo ljudi, ki zaradi tesnobnosti ne prenesejo tišine, da s poslušanjem »kar nečesa« zapolnijo praznino. Seveda le navidezno. Tu pa nastopi odgovornost najprej ustvarjalcev in v drugi fazi glasbenih urednikov, promotorjev in ostalih, da prvi s svojim ustvarjanjem, ostali pa s svojim izborom, občinstvo usmerjajo in jih vzgajajo v kritične in aktivne poslušalce in posredno v prav takšne pripadnike družbe. Seveda je ta odgovornost še kje drugje, vendar to ne sme biti izgovor, da glasbena ustvarjalnost ne izkoristi moči, ki ji je dana.
Ne razumem, zakaj se ljudje bojijo novih idej. Jaz se bojim starih. (John Cage)
Moram priznati, da sem se z imenom John Cage podrobneje seznanil, ko sem prebral zgornji citat, ki me je pritegnil na poseben način. Preprosta izjava, ki pa s par besedami odslika izjemno širino človeka, umetnika. Človek je v osnovi nerazumno nasprotujoče funkcionirajoče bitje. Vseskozi ga žene sla po napredku, obenem pa ima vedno v sebi strah pred spremembami, novitetami. Na splošno je prva težnja v rahli prednosti, o tem priča razvoj človeka skozi zgodovino. Specifično težavo s tem pa ima umetnost. Umetnik je kot avtor pri uvajanju novih idej na svoj način vedno pod pritiskom samega sebe, zaradi zavedne ali nezavedne želje po osvojitvi občinstva. Načeloma umetnik nikoli ne ustvarja le zase. In tukaj pridemo do delitve na dve skupini avtorjev. Prva so ziheraši, druga so drzneži. Slednji, med njimi je tudi gospod Cage, so izredno pomembni, da ohranjajo umetnost živo, so gorivo za njen razvoj, mnogokrat pa tudi žrtve svojih (tudi) norih idej, saj ima v naslednji fazi s sprejemanjem novosti težavo tudi občinstvo, konec koncev pa tudi ni nujno, da je vsaka nova ideja res dobra. Ne moremo pa reči, da so ziheraši manj pomembna skupina, saj le ti brusijo že znane ideje pogosto tudi do popolnosti, kar pa lahko prav tako pripelje do del izjemne umetniške vrednosti.
Ljudje domnevajo, da pomen komadov najdemo v besedilih. Zame to ne velja – zelo malo je namreč pesmi, pri katerih si zapomnim besedila. (Brian Eno)
Da na samem začetku razčistim odnos do gospoda Briana – njegova kariera je seveda nesporna. Njegova izjava glede na njegovo avtorsko ustvarjanje ne preseneča, saj je vso svojo kariero posvetil glasbi, ki poslušalce pomaga ponesti v spanec, ne pa jih prebuditi. Očitno skozi enako projekcijo spremlja tudi glasbo drugih avtorjev, pri čemer gre najverjetneje za poklicno deformacijo, saj ne verjamem, da je gospod ozko omejen le na poslušanje ambientalne glasbe, kar bi lahko bila ena od možnih razlag za navedeno izjavo. Obstaja še možna razlaga, da si ne zapomni besedil zaradi pešajočega spomina, ki pa je seveda manj verjetna. Rahlo ciničen uvod je posledica dejstva, da osebno, kot avtor in kot poslušalec, dajem besedilom velik poudarek. V popularni muziki (pop v ožjem smislu) seveda pomena komadov res ne gre iskati v besedilih, saj je tam na prvem mestu poslušljiv napev, besedilo pa je seveda tudi izdelano namenu primerno – lahko zapomnljivo in tematsko nezahtevno. V glasbi, ki pa ima namen tako instrumentalno, kot tudi vokalno podati določeno sporočilo, mnenje, idejo, pa je dober tekst tisti, ki da pesmi tisto žlahtno noto, zaradi katere bo še po neštetih poslušanjih vedno sveža in aktualna. Celoten komentar se seveda nanaša na vokalno-instrumentalno glasbo.
Zame sta glasba in politika neločljivo povezani. Ne vidim smisla v tem, da človeška bitja pojejo o tem, kar vidijo, kar izkusijo in kar vpliva na njihovo življenje in pri tem ignorirajo politiko. Meni se to zdi absurdno. (Dick Gaughan)
Povedan komentar je povsem na mestu. Ker si večina ljudi zatiska oči, se političnih tem izogiba na vseh področjih, kot da ni jasno, da politika s svojimi odločitvami neposredno in posredno vpliva na vsak njihov korak. Večina ljudi spremlja politiko kot mehiško nadaljevanko – pol ure na dan pred televizijo se jezimo, smejimo, jokamo…, do naslednje polurne epizode pa se nas ne tiče. Kako narobe! Politika je povezana z vsem, še posebej pa mora biti povezana z umetnostjo, ker je skozi umetnost ta odnos lahko interaktiven, interaktiven v smislu možnosti aktivne komunikacije s strani umetnika – preko publike. Za umetnika mora biti vpetost politike v njegovo ustvarjanje obveza, ki pa jo seveda lahko izpolni na različne, tudi povsem neočitne načine. O tem govori tudi izjava Bertolta Brechta: »Umetnost ni zrcalo, ki odslikava svet, ampak kladivo, s katerim ga oblikujemo«. Seveda je na splošno v današnjem svetu direkten vpliv nemogoč, saj je politika in s tem upravljanje družbe popolnoma v službi kapitala in v resnici še sama nima možnosti (seveda tudi ne volje in namena) lastnega odločanja, ki bi odstopalo iz ustaljenih okvirjev. Ima pa umetnost možnost vplivati na oblikovanje posameznika, s tem družbe in posredno sistema. Še posebej izrazito priložnost dobi v izrednih momentih, v kaotičnih obdobjih družbenih napetosti, ko pa mora svojo moč na pravi način izkoristiti, saj je v takšni situaciji posebej pomembno, da je umetnost iskrena, da lahko ljudi prepriča v svojo iskrenost, v prvi vrsti pa mora imeti pravo idejo in odgovore.
