z Jernejem Šavlom
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Na pol poti do petdesetke se je ustavil Jernej Šavel, »kitarist, bas kitarist, oče, socialni in kulturni delavec, radijec, pobudnik, priložnostni agent, turnejski menedžer, prostovoljec, lokal patriot, (najbrž) sovražnik politikantov vseh barv in asertivni gobec«, kot pravi sam.
foto: Nemanja Zdravković
Z muziko se ukvarja od leta 1990. V glasbeni šoli so, kot pravi, ubili njegovo ustvarjalnost, zato jo je nesel v punk bend, kamor ga je potegnil brat Matej, s katerim je v različnih formacijah deloval do leta 2005.
Morda ste si ga novomuskini bralci najbolj zapomnili iz časov mednarodno prepoznavne prekmurske rock zasedbe Psycho-Path, katerih član je bil vseh petnajst let, strune pa je prebiral na vseh šestih albumih.
Pred desetimi leti je z manifestom aktiviral pomursko glasbeno sceno, ki služi kot »label« za lažjo prepoznavnost kvalitete in hkrati opolnomočuje glasbenike in ostale prisotne, da se lažje afirmirajo doma in na drugih straneh meja. Poimenuje jo Prekmurje Noise Conspiracy (P.N.C.).
Vmes se je pridružil spremljevalni zasedbi prekmurskega elektronika Kleemarja, kjer je med letoma 2003 in 2008 igral bas in klaviature, z njim pa je kot (so)avtor komadov sodeloval tudi v kasnejših zasedbah (Lollobrigida).
Po razhodu s Psycho-Path leta 2008 se je oktobra istega leta pridružil zasedbi Lollobrigida, s katerimi je sodeloval do letošnjega avgusta.
Od leta 2008 »prodaja misli in vrti gobec« na radiu Murski val, krati pa je tudi sourednik Pén-a, priloge regionalnega časopisa Vestnik.
Umetnost je ena najlepših prevar. Čeprav ljudje skušamo vanjo inkorporirati vsakdanje dogodke, vseeno upamo, da bo ostala prevara in ne bo postala utilitarna, žalostna kot kakšna tovarna. (Claude Debussy)
Impresivno. Kaj drugega od pop-impresionista ni za pričakovati.
Punk ni mrtev. Punk bo umrl takrat, ko ga bodo korporacije izrabile in masovno producirale. (Jello Biafra)
Huh, zdaj bom nakladal.
»Obojeni program« v enem od zadnjih singlov prepevajo, da je vsaka definicija izguba svobode. Punk je paradoks in obenem »attitude«. Potrebno je vedeti, kako in za kaj se ta beseda uporablja. Osebno sem kot svobodo dojemal punk kot glasbeno izražanje. In še vedno sem prepričan, da je punk tisto, kar uporabnik punka poimenuje oziroma dojema kot punk. Ne maram takšnih klišejev, niti žanrskih opredelitev. Priznam pa, da se večkrat ujamem pri misli, da Jello Biafra morda spada med tiste punkerje, ki so le (mentalno) uniformirani. Absolutno vedo, kaj je prav in kaj ni. Žanrski tip. No, upam da se motim. Sicer pa je po njegovi logiki punk umrl še predno se je začel preživljati z Dead Kennedys in ostalimi projekti. S Pistolsi je bil punk izrabljen in začela se je masovna produkcija. Ne toliko glasbe, kot samega chic punka in podobno. Je pa Jello Biafra v nekih mojih etičnih merilih na tankem ledu. Že družbeno angažirana besedila, estetiziranje bede, dobrodelnost oziroma promocija – za katero verjamem, da je ni iskal, niti želel – na račun bede drugih, vse to me zelo odbija. Kljub temu DK še vedno slišim in poslušam z naivnimi, najstniškimi ušesi in precej uživam. Sicer pa mi daje njegova izjava misliti, da pa morda le želi promovirati svoje. Promovirati Jella Biafro kot punkerja. Ker on je tu, on dela. Očitno še ni bil izrabljen in masovno sproduciram. Punk ni mrtev. Tako, da YES!
Če sem egocentričen: Zame je biti, živeti punk strast. Vedno želim delati kot veliki »player« in misliti iskreno kot lojalen »player« samemu sebi sebi, moji skupnosti, moji socialni mreži.
Učinek glasbe je veliko močnejši in prodornejši od vseh drugih umetnosti, saj ostale umetnosti govorijo samo o senci, glasba pa o esenci. (Schopenhauer)
Schopenhauer? Po kmečki logiki, ki je zame osnovna, saj brez kmeta ni hrane, bom rekel tako – težko je popolnoma uživati v sliki, fotografiji ali filmu. Glasbo lahko popolnoma uživaš z zaprtimi očmi, razen, če imaš poškodovan ali nerazvit sluh. Pa še takrat jo lahko zaznavaš z drugimi deli telesa. Ostala umetnost ti tega ne nudi.
Nihče ni izviren, vsi smo neizvirni. (Sonny Rollins)
Če to reče jazz glasbenik, potem moram reči, da je zares iskren človek. Sam pravim, da je prepoznavanje izvirnosti stvar časa, mesta in datuma rojstva oziroma spoznavanja glasbene zgodovine. Nič drugače ni z ostalimi rečmi. Nekateri pravijo, da se od sredine 70. let v glasbi ni nič spremenilo. Če odmislimo napredek tehnologije, reč pije vodo. Toda, ali jo res? Ustvarjanje doživljam kot večno revitalizacijo, reinkarnacijo. Še pri elektronski glabi, najmlajši od vseh, je recikliranje na ravni rock’n’rolla ali klasike, sploh pri rabi instrumentov. Skratka, šele takrat, ko se zgodi dovolj ciklov, potem lahko govorimo o brezčasnosti ali pa o nečem novem. Očitno tega novega (sklepam, da je imel Rollins v mislih glasbo) še ni na spregled. Vseeno pa je potrebno zapisati, da elektronska glasba le ponuja novitete. Resda pa je tu v pomoč tehnologija.
Vsakdo, ki ustanovi skupino, piše pesmi in izdaja plošče ter hkrati pravi, da mu ni mar, če ga imajo ljudje radi ali ne, je velik lažnjivec. (James Dean Bradfield, Manic St. Preachers)
Menim, da je ustvarjanje komunikacija. Tisti, ki ne želi komunicirati z javnostjo in je dovolj introvertiran, bo gotovo anonimen glasbenik za ozek krog ljudi. Vse ostalo je komuniciranje. Ali ta javnost pomeni lutko, mamo, sosede ali pa klube, arene, stadione, rumeni tisk, to je pa že neko drugo vprašanje. In ja, nikoli ne bom razumel takšnih izjav. Kdo pa ne želi biti razumljen, ljubljen v komuniciranju z ljudmi?
