z Izakom Koširjem
V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Na številki 26 svoje muzične misli v branje ponuja Izak Košir, frontman rock skupine The Toronto Drug Bust in glasbeni novinar.
foto: Simona Jerala
Izaka Koširja glasba spremlja že od malih nog, ko ga je mama predstavila Beatlom. Kasneje je ugotovil, da so mu sicer bližje Stonesi, a to je že druga zgodba.
Na glasbeno sceno se je najprej vpeljal kot organizator koncertov in booking agent (pripeljal je izvajalce, kot so Neil Leyton, Turku Romantic Movement in Morgan Finlay). Kot vokalist se je na odru pojavil leta 2002, kot prvi pevec skupine Moonlight Sky, nato je kratek čas sodeloval z blues-rock zasedbo General Musashi, leta 2007 pa je odšel v London snemat svoje prve avtorske komade.
Projekt se je leto kasneje prek Helsinkov in Ljubljane spremenil v slovensko-finsko navezo The Toronto Drug Bust, ki je leta 2010 izdala debitantski plošček Enfant Terrible. Sledila so gostovanja na vseh večjih festivalih v regiji (Sziget, Exit, Terraneo, Waves, Rock Otočec, Itak Džafest), nagrada mednarodnega glasbenega portala in radia Somojo, opazil jih je tudi britanski BBC.
Leta 2007 je Izak postal urednik pop kulture na Žurnalu, kjer dela še danes – tudi kot novinar, kolumnist in glasbeni kritik. Vmes je na nacionalni TV vodil glasbeno oddajo VideoZid, trenutno pa se s skupino The Toronto Drug Bust pripravljajo na snemanje drugega albuma.
Kot član komisije Špil Lige bo v letošnjem šolskem letu v Kinu Šiška pomagal izbirati nove glasbene upe.
Hočem biti le tip s kitaro. (Jeff Buckley)
Spopadanje s slavo mnoge pahne čez rob – tako ali drugače. Vedno je lepo opaziti, če je nekdo, ki sedi na vrhu sveta, iskreno prizemljen in skromen. Vsak od nas je začel kot »tip s kitaro« – doma (sam, zunaj), v družbi: na plaži, ob Ljubljanici, na neštetih žurih. Preden stopiš na dejanski oder, je oder praktično vsako mesto, kamor se lahko usedeš in si »tip s kitaro«. Tisti nepozaben trenutek, ko ti poči prva struna in si rečeš, saj ta ni tako pomembna. Potem poči še druga in vse skupaj že malo drugače zveni. Ko poči tretja in se ti tudi te ne da zamenjati, saj ti bo to zagotovo ubilo trenutni navdih, pa ti minimalistični zvok postane že všeč in kar nadaljuješ. Kar pa je spet že druga zgodba. Ta »tip s kitaro« je še rahlo nesamozavesten in ranljiv, a zato ponavadi tudi toliko bolj pristen. Ta »tip s kitaro« je še rahlo naiven, a na prikupen način – igra zato, ker hoče, ker to potrebuje, ne zato, ker mora in ker to potrebuje nekdo drug. Razlika med tipom s kitaro na ulici in tipom s kitaro na odru Woodstocka je včasih le nekaj sto tisoč poslušalcev.
Ljudje ima to obsesijo, da hočejo, da si takšen, kot si bil leta 1969. Hočejo, da si tak, ker v nasprotnem primeru gre njihova mladost s tabo, kar je zelo sebično, vendar hkrati razumljivo. (Mick Jagger)
Sindrom Petra Pana ni zgolj krivda glasbenikov, temveč tudi poslušalcev in njihovih pričakovanj, ki jih imajo do svojih idolov. Gre za vzajemno pitje iz vodnjaka večne mladosti. Podobam teh najstnikov, ujetih v telesa starčkov, je dovoljena zgolj nagubana koža, ne pa tudi pivski trebuh, pleša in vožnja na avtobusu z upokojensko vozovnico. Ljudem je težko gledati svojega idola, kako se stara. Nekoč sem v enem od slovenskih dnevnih časopisov prav pod sliko Micka Jaggerja zasledil podpis: »Nič več mlad in lep«. Kruta. Pri zvezdnikih njegovega kova pa cenim to, da nikoli ni šel pod nož – ni retuširal svojega od časa povoženega obraza, kar mu daje karakter. Njegova goflja je zemljevid vseh neprespanih, prekrokanih noči in škoda bi jo bilo plastificirati zgolj zaradi nostalgikov, ki ne morejo v korak s časom. Brezčasna ostaja samo (njegova/njihova) glasba.
Rokenrol – glasba za od vratu navzdol. (Keith Richards)
Glasba ni matematika in glasba ni šport. Glasba je občutek. In (ob)čuti se od pasu navzdol. Razmišljanje je v napoto – glava je ovira, ker s svojo težnjo po predalčkanju in opisovanju omejuje. Zvok električne kitare lahko prebudi tiste najbolj pristne občutke, pa najsi bodo v srcu ali v mednožju. Rokenrol je dotik, ljubezen, seks, ples in vse vmes. Urbana legenda pravi, da so Iggyja Popa kot najstnika »zdravili« z elektrošoki, a edina posledica oziroma učinek je bil ta, da se mu je zmešalo vedno, ko je zaslišal električno kitaro. Že kitara sama je simbol telesa – ženskega, če hočete – in/ali pa falični simbol, soliranje pa dostikrat primerjajo z onaniranjem.
Njihov zvok nam ni všeč in kitarska glasba je v zatonu. (Založba Decca v odgovor na Beatle, 1962)
Najbrž najslabša odločitev in presoja v zgodovini popularne glasbe. Založba Decca je iz rok izpustila najdonosnejšo skupino šestdesetih let, ker je menila, da iz njih nič ne bo, oziroma, da niso tržni, kar le dokazuje, da ne gre vedno verjeti glasbenim založbam, ker te ne narekujejo trendov. Pri Decca Records so napako sicer skušali popraviti, ko so le leto dni kasneje podpisali še bolj kitarsko skupino The Rolling Stones, ki je bila nato skozi celotno desetletje najhujši konkurent prav liverpoolski četverici. Ena napačna odločitev te v glasbi, kot povsod drugod, lahko stane kariere – še posebej, če se ti ponudi edinstvena priložnost na pravem kraju ob pravem času in je ne znaš zagrabiti. Malokdo dobi še kakšno. Treba je imeti odprte oči in še bolj odprta ušesa.
Mislim, da nihče od nas ničesar ne krade, vsi si samo sposojamo. (B.B. King)
Kot je že ugotovil Keith Richards, je edina prava pesem tista, ki sta jo napisala Adam in Eva, vse ostale pa so bolj ali manj variacije na isto temo. To pravzaprav povzame to, kar je hotel povedati tudi legendarni bluesman B.B. King. O zaporedju istih akordov v pop glasbi se norčujejo številni komedijanti. A prav to pa je tudi lepota vsega tega – kako lahko iz treh istih zaporednih akordov nastane toliko različnih pesmi. To je to, kar bi štel pod »izposojo«, kraja oziroma plagiatorstvo pa je nekaj drugega, a to je že povsem druga tema, ki jo je – še posebej v Sloveniji – težko začeti brez dvigovanja tone prahu, ki je bil pometen pod preproge nekaterih domačih glasbenikov. Pri bluesu gre pa tako ali tako v osnovi za standard, ki se ponavlja, katerega čar je to, da se ponavlja in da so si napevi, ritem in kitarski rifi podobni – da včasih, dokler ne zaslišiš vokala, pravzaprav še ne veš za kateri komad gre. Blues je ena dolga, neskončna pesem (izposojena, če želite), ki se je nikoli ne naveličaš. No, vsaj jaz se je ne.
