Hommage

Ella Fitzgerald

Že nekaj let so bile znane zdravstvene težave Elle Fitzgerald, zato so ljubitelji tradicionalnega jazza trumoma drli na tisti edini koncert na leto, ki jih je v zadnjih letih prirejala Ella. V zadnjih treh letih ni bilo niti tega edinega koncerta več. Od 15. junija 1996 pa sploh ne bo nobenega Ellinega koncerta več - zaradi diabetičnih komplikacij (pred tremi leti so ji zaradi tega tudi amputirali nogi) je zgodaj zjutraj tistega 15. 6. umrla na Beverly Hillsu v Kaliforniji.

Med vsemi jazzisti, ki so vztrajali med nami od tistih zgodnjih začetkov klasičnega jazza prek modernega jazza v čas postmodernizma, je Ella prav gotovo ena redkih žensk, ki se je bomo vsi spominjali. Ne le zato, ker je ena redkih žensk (skoraj edina), ki je dalj časa obvladovala specifični segment ženskega jazzovskega vokala, pač pa tudi zaradi njenega pomembnega prispevka v popularizaciji jazza, saj ga je prav ona marsikomu približala. Pri tem ji ne smemo zameriti tega, kar ji nekateri jazzovski filistri očitajo - da se je prodala popularni komercialni glasbi, tako kot npr. Luis Armstrong, s katerim je tudi mnogo nastopala. Moramo vedeti, da je s to, pogojno pravilno ugotovljeno prodajo komercializiranim zabavnim glasbam seznanila mnogo, mnogo več ljudi z esenco starega, dobrega jazza, kot bi uspelo stotim drugim jazzerjem, zaprtim v lastno trdnjavo visokega jazza, dosegljivo le posvečenim.

Ella ni bila mlada. Rojena je bila leta 1918 in že kot mlada je pela v gledališčih, kjer jo je leta 1934 opazil Chick Webb in jo vzel v svoj orkester. To je bil čas največjega razcveta swinga in Ella je bila s Chickovim orkestrom ob Billie Holliday (Lady Day, bi rekel Prez) najpomembnejši swingovski vokal. Vendar sta si bili različni v marsičem. Billijin mehek, v vokalnem jazzu tako redko slišani ‘lep’ glas je bil pravo nasprotje koketnosti hrapavega, a priliznjeno punčkastega glasu Elle. Tudi živeli sta precej različno. Billie, ki je kar vlekla probleme in večne depresije nase (te so jo na koncu povsem zlomile, saj je v petdesetih ostala od njenega čarobno lepega glasu samo še senca in nostalgični pridih nekoč močnega in iskrivega duha), se je zmeraj ubadala z eksistenčnimi problemi. Elli je bilo to prizanešeno, saj je po Chickovi smrti sama prevzela vodstvo njegovega bigbanda. Njemu se ima zahvaliti tudi za nekaj velikih hitov (npr. A-Tisket, A-Tasket). Če je Billie ostala zmeraj predana swingu, se je Ella bolj prilagajala glasbenim trendom tistega časa - in uspela. Ko je v štiridesetih prišel be-bop, ga je povsem prilagodila vokalu, kar ni bilo lahko in je uspelo le redkim vokalistkam tistega časa - njeni takratni tekmici Sarah Vaughan, Carmen McRae in malo kasneje Betty Carter. Vendar kljub mladosti slednjih treh Ella še zmeraj aktivno poseže v genezo be-bopa, saj so njene bepovske interpretacije standardov How High the Moon in Lady Be Good ene najlepših tega časa.

Bolj kakor bop ji je ustrezalo obdobje coola, to je ob poznavanju frenetično-shizofrenega ritma bopa in raztrganih, z disonancami ter zmanjšanimi dominantami polnih harmonij be-bopa razumljivo. V tem času postane zrela interpretinja balad, saj ima dovolj izkušenj, glasbenih in predvsem življenjskih, da lahko res zrelo in ne zaigrano interpretira to osebno glasbeno zvrst. V ta čas sodijo tudi njeni Songbooki, v katerih po svoje obdela takorekoč vso glasbeno klasiko Amerike - od resničnih klasikov (George Gershwin) do jazzerjev (Duke Ellington), ki so prešli v pop in popu več dali kakor jazzu odvzeli (Jerome Kern, Cole Porter), pa tudi Tin Pan Alley se ni ognila (Irving Berlin). Ti Songbooki so kljub precejšnji komercialnosti pomemben dokument ameriške glasbene zgodovine, hkrati pa dober dokaz Elline umetnosti.

Preostanek življenja, od šestdedesetih let do devetdesetih, je preživela v ustvarjanju tega, kar je sama pomagala ustvariti - swinga, bopa, balad. V tem času ni več sledila razvoju, pa saj od petdesetletne pevke ni pričakovati, da bo porušila vse, kar je dotedaj zgradila, in se prepustila free jazzu. To bi bilo preveč in pretežko. A ni zaradi tega nič manj pomembna.Tega so se dobro zavedali vsi ‘visokoproračunski’ jazzovski festivali po svetu, kjer je bila v tem času Ella ena glavnih atrakcij. Na njene koncerte so v metuljčkih in frakih hodili tisti, ki so z jazzom končali ob Glennu Millerju. To so ji zamerili predvsem tisti, ki niso poznali njene preteklosti in so jo sodili le po dejanjih v tem zadnjem obdobju njenega življenja. Pa vendar - ali ni enako počel tudi Satchmo, pa tudi kopica drugih, ki so imeli srečo (ali pa nesrečo), da so ustvarjali v času, ko je bila jazzovska glasba predvsem plesna in z današnjega pojmovanja sodobnega jazza za nekatere komercialna (kar je napačno razumevanje starega jazza)? Če torej Ello proglasimo za komercialista, moramo iz jazza pomesti tudi takšne, kot so Louis Armstrong, Jack Teagarden, Lionel Hampton, Cole Porter, Nat King Cole - pa tudi Basie in Duke bi se le težko obdržala.

Zato si raje priznajmo, da je Ella naredila veliko za jazz. Tega so se ljudje na srečo zmeraj zavedali. In ona je to čutila. Saj si lahko le tako razlagamo njen glas, ki je bil tudi v starejših letih še zmeraj enako prijetno hrapav, punčkasto sramežljiv, najstniško predrzen in mladostno spogledljiv kot v njenih najboljših časih - tridesetih in štiridesetih. Le da je postal z leti bolj zrel in uležan. Tako kot je postalo uležano tudi le njej pripadajoče mesto v zgodovini jazzovske glasbe.

Rok Jurič

Diskografija

· The George and Ira Gershwin Songbook (Verve)

· Sings the Duke Ellington Soongbook (Verve)

· Ella in Rome (The Birthday Concert) (Verve/RTB)

· Porgy and Bess (Ella and Armstrong) (Verve/RTB)

Viri

DownBeat 8, 1996

J. Fordham, The Sound of Jazz. Hamlyn; London, 1989: 39

J. E. Berendt, The Jazz Book. Lawrence Hill Books; Brooklyn, 1992: 386-7

R. Cook, B. Morton, The Penguin Guide to Jazz. Penguin Books; London, 1992: 373-8