Urbana črnina

Fun-Da-Mental

O Fun-Da-Mental veste veliko. Veste, da sta trdo jedro skupine Aki Nawaz in Impi D, ki okoli sebe zbirata glasbenike vseh barv, velikosti in oblik. Skupaj tvorijo vokalno-instrumentalno fuzijo ljubezni, miru in globalne glasbene izkušnje. Veste tudi, da so na koncertih presneto trdi, udarni in neizprosni. Verjetno pa ne veste, da so v zaodrju mirni, tihi in skorajda neopazni.

Več o tem, kdo so, kaj delajo, kaj in kako razmišljajo ter s čim nas kanijo še razveseliti, smo izvedeli pred njihovim drugogodbenim koncertom v Dakoti. Za GM je govoril ustanovitelj in glasbeno idejni neformalni vodja Fun-Da-Mental, sicer tudi solastnik založbe Nation, miren in preudaren človek, ki izžareva redko videno mero topline in pozitivne energije: Aki Nawaz.

Ko sem poslušal vaši dve plošči, se mi je predvsem prva, Seize The Time, zdela polna jeze in agresije. Zdaj pa, ko se pogovarjam s tabo, se mi zdiš zelo umirjen človek. Ali to pomeni, da vso svojo agresijo sprostite na ploščah?

AN: Mislim, da gre za mešanico agresivnosti in strasti. Ljudje so mogoče res malo zmedeni, ko nas vidijo na odru, kajti v naših nastopih je veliko besa in energije. Toda za odrom smo čisto navadni ljudje, na odru pa seveda izražamo vse, kar čutimo, kar pripovedujejo pesmi. Mislim pa, da naših nastopov in plošč ne bi mogel označiti za agresivne, prej za strastne. Pri naših nastopih, ki so polni skakanja in plesa, gre pač za način izražanja naših občutij, in nič drugega.

To sem omenil tudi zato, ker nastopaš s feredžo (naglavno ruto), ki mnogim Evropejcem predstavlja simbol islamskega terorizma.

AN: Povsod so ljudje, ki so v določnem smislu subverzivni, naperjeni proti establišmentu. Feredža, ki sem jo včasih nosil na vseh koncertih (zdaj je ne morem, ker tudi pojem), lahko predstavlja vsakega od teh ljudi, od ljudi, ki ne pristajajo na manipulacijo vladajočega sloja z drugimi. Pod feredžo bi lahko bil kdorkoli: jaz, ti, tvoja mama, kdorkoli.

Čeprav prihajate iz Anglije bi vam težko rekel Angleži, kajti vaše korenine segajo daleč stran iz otoka, predvsem v Indijo in Pakistan. Si se ti rodil v Angliji?

AN: Ne, rojen sem v Pakistanu in sem skupaj s starši prišel v Anglijo leta 1964, zato se počutim kot druga generacija. Sicer pa sploh ni pomembno, kje si se rodil, ta podatek zame nima velike vrednosti.

Že že, pa vendar že sam kraj rojstva pogojuje tvoje možnosti za normalno življenje. Če si rojen na Zahodu, imaš veliko več možnosti, kot če si rojen v tretjem svetu.

AN: Seveda, kraj tvojega rojstva vpliva na to, kako te ljudje sprejemajo, to je seveda problem. Če bi recimo ti prišel v London in rekel, da si iz Slovenije in da delaš glasbo, te nihče ne bi jemal resno, ker večina meni, da se z glasbo ukvarjajo le ljudje, rojeni v Angliji ali Ameriki. Razumeš? In to je popolnoma brez veze. Kraj rojstva nedvomno oblikuje del tvojega značaja. Toda to bi morali preseči. Ljudi bi morali soditi in spoštovati zaradi tega, kar so, in ne po tem, odkod prihajajo.

V nekem intervjuju sem pred nekaj leti zasledil, da se želiš vrniti v Pakistan in tam delati naprej. Še vedno razmišljaš o tem?

AN: Včasih razmišljam o tem, zakaj posvečam toliko energije svojemu političnemu boju, ko pa je tam, v Indiji in Pakistanu, toliko stvari, ki so pomembnejše od tega, recimo boj teh ljudi za hrano, za streho nad glavo, za osnovno eksistenco. Po drugi strani čutim veliko povezanost s Pakistanom: s pogledom na svet, z barvami, ki tam prevladujejo, z arhitekturo, z glasbenimi oblikami. Ko sem tam, sem sproščen, ni mi treba misliti na to, kakšne barve je moja koža, tam se počutim varnega, ker vem, da je to v bistvu moja domovina. Zame je to zelo pomembno, saj ne vem, zakaj naj bi se vse življenje spraševal, kako ljudje sprejemajo mojo drugačnost. Če je Angliji vseeno, kako se počutijo prišleki iz drugih držav, ne izgubljamo mi, ampak angleška ekonomija.

Zmerjanje, ki odpira vašo ploščo Seize The Time, ste, če se ne motim, sneli s tvoje telefonske tajnice?

AN: Sporočilo so na tajnici pustili pripadniki organizacije Combat 18, militantnega dela Britanske nacionalne stranke, ki je ekvivalent vsake nacistične in fašistične ekstremne stranke. Tega sporočila niso poslali meni, niti obarvanim ljudem, ampak belcem. Sporočilo smo dali na ploščo zato, da ljudi opozorimo, da te rasizem lahko napade ne glede na to, kakšne barve si. Tudi če si bel, te lahko prizadane: tebe, tvoje otroke, brate, sestre. Kajti rasizem je patetičen in vsa njegova filozofija je popolnoma bedasta. Problem je v tem, da nima opraviti le z obarvanimi, ampak tudi z vsemi belci, ki se ne strinjajo z njegovo filozofijo. Naše sporočilo je: rasizem je bolezen in boj proti njemu je vsaj toliko vaš, kolikor je moj, kajti ko se jaz borim proti rasizmu, se borim tudi v vašem imenu, za vašo varnost. Rasizem ni usmerjen le proti obarvanim, ampak tudi proti tistim, ki poslušajo napačno glasbo ali so drugače spolno usmerjeni.. Zato bi ga morali vzeti bolj resno.

Kako in kdaj je prišlo do nastanka Fun-Da-Mental?

AN: Začelo se je leta 1992. Razlog, da je skupina nastala, je bila moja pot v Ameriko, kjer sem videl veliko stvari in spoznal veliko zanimivih ljudi. Že prej sem veliko bral o Malcolmu X in problemu ameriškega rasizma, tam pa sem spoznal, da ljudje stvari doživljajo zelo podobno kot jaz. In bolj kot sem se poglabljal v stvari, bolj sem spoznaval, da se pravzaprav ni nič spremenilo.

Tvoja pot v Ameriko je torej na nek način podobna Malcolmovi v Meko?

AN: Verjetno res. Ko sem šel v Ameriko, sem verjel v floskulo o deželi priložnosti, pravice in svobode, tam pa sem videl, da vse to sploh ne obstaja, da je vse le mit, laž, ki so jo ustvarili politiki, ki to sploh niso. V nobeni deželi ne boš našel politikov, ki bi res izhajali iz ljudstva, povsod gre le za moč, za zlorabo moči, namesto, da bi šlo za zastopanje ljudi in za pomoč ljudem. V glave so nam vcepili, da so politiki ljudje, ki morajo imeti velike avtomobile, lepe hiše in veliko denarja. In to je narobe.

Ali tudi vpliv Public Enemy na vas izvira iz tega obdobja, ali si njihovo glasbo poznal že prej.

AN: Ne ne, poznal sem jih že od prej. Čeprav v tem primeru nisem imel v mislih glasbenega vpliva, ampak umetniškega, način, kako so prišli na plano in brezkompromisno naredili to, kar so hoteli narediti. Seveda nismo na takšni ravni kot oni, toda uspeli smo ohraniti svojo identiteto in nikoli nismo sklepali kompromisov z glasbeno industrijo. Vse delamo sami, nihče nas ne cenzurira, delamo, kar hočemo.

Toda imate druge dimezije, ki jih Public Enemy nimajo.

AN: Public Enemy je treba vzeti in razumeti v kontekstu tega od kod prihajajo in kaj so izkusili. V Angliji se stvari bolj mešajo, glasbene korenine so pestrejše. Zato se trudimo, da bi ljudje spoznavali zvočno drugačnost Afrike, Indije, Norveške, Francije, česar koli. Želimo si več glasbe, ki bi bila narejena z duhom. Zato eksperimentiramo.

Angleška glasbena scena se mi zdi paradoksna: na eni strani imaš mainstream, brit pop, ki ni prišel daleč naprej od Beatlov, na drugi strani pa je močno razvita klubska scena, ki vseskozi proizvaja nove trende, recimo trip hop in jungle. Kje ste tukaj vi?

AN: Angleška glasbena scena se, kar se tiče izvajalcev, hitro razvija, seveda kolikor trajajo njeni protagonisti. Glasbena industrija pa je v Angliji zelo zelo rasistična. Samo poglej, koliko obarvanih ljudi zaposluje. Skoraj nič. Zdi se mi zelo ironično, da če bi bel band, recimo Oasis, delal iste stvari kot mi, ne bi bili band, ampak bi jih industrija in mediji promovirali kot odrešenike, polbogove. Ker pa smo obarvan band, sestavljen iz ljudi vseh barv, imajo težave. Britanska glasba se pač vrti v krogu. Danes so tukaj Oasis, jutri bo kdo drug. V bistvu gre za en band z različnimi imeni. In mediji to potrebujejo. Potrebujejo obraze za naslovnice, ekskluzivne intervjuje...

Tudi vas imajo mediji kar radi. Vaš prvi singel, Dog Tribe, je bil celo singel tedna v Melody Makerju. Zame je bilo to precejšnje presenečenje.

AN: Za nas pa ne. Mislim, da smo si ga zaslužili. Zaslužili smo si še več. Borimo se, ne zato, ker bi hoteli na naslovnico, ampak nas zanima zakaj tja ne moremo. Imeli smo tri single tedna, vrtijo nas na radiu, bili smo na televiziji. Ko pa vprašamo, zakaj ne moremo na naslovnico, nam odgovorijo, da bi imeli težave z direktorji in lastniki.

Kako je v Angliji s hip hopom? Do nas, recimo, plošče in informacije o britanskih hip hop bandih sploh ne pridejo.

AN: Hip hop je v Angliji zelo dober, zelo kreativen. Toda problem je spet v tem, da ga glasbena industrija ne podpira. Zato ljudje poslušajo samo ameriški hip hop in prevladuje mnenje, da če ni ameriški, potem je za en drek.

Toda francoska in v zadnjem času tudi nemška scena sta zelo razviti in ni težko priti do informacij. Zakaj tega ni v Angliji?

AN: Še enkrat pravim, da ni podpore glasbene industrije: založniške in medijske. Na drugi strani pa so konzumenti, ki kupujejo plošče, in če morajo izbirati, potem se odločijo za ameriško in ne angleško hip hop ploščo. Če pa ni prodaje, založnik ni zadovoljen in band ne dobi druge možnosti. Prav zato, da bi lahko delali svoje stvari, sem ustanovil Nation Records. Če ne bi bilo tako, Fun-Da-Mental zaradi svoje političnosti sploh ne bi mogli izdajati plošč. Beggars Banquet licenčno distribuira naše plošče po svetu, toda kreativno ostajamo neodvisni. Dobili smo tudi ponudbe velikih založb, v igri je bilo veliko denarja, tada izgubili bi kreativno neodvisnost, zato se nismo odločili za sodelovanje z njimi.

Veliko pozornosti posvečate tudi videu, posneli pa ste tudi nekaj kratkih filmov.

AN: Vse zgodbe in storyboard za naše video spote smo naredili sami. Delamo tudi z režiserji, ki nas razumejo, in celoten izdelek je plod našega dobrega sodelovanja. Lani smo hoteli posneti film o življenju na indijskokitajski meji, toda imeli smo kamermana, ki se mu je malo utrgalo, tako da nismo posneli vsega, kar smo želeli. Toda vseeno se trudimo, da bi se razvijali tudi na tem področju.

Kakšna bo vaša nova plošča?

AN: Nova plošča bo temeljila na konceptu Kwali? glasbe, gre za odnos med dobrim in zlim, za boj med bogom in hudičem, za to, kako močno je zlo v resnici. Mislim, da bo bolj eksperimentalna, da bo v njej več globine in da bo energija prihajala iz te globine. Treba je razumeti, da je Seize The Time odraz časa in našega čutenja takrat. Zdaj pa smo že na drugačni ravni, imamo drugačne glasbene ideje in več izkušenj. Plošča bo sestavljena iz dveh diskov. Prvi disk bo normalna plošča z vokali, na drugem disku pa bodo instrumentalni remiksi teh komadov. Se pravi, da bo šlo praktično gledano za Seize The Time in With Intent To Pervert The Cause Of Injustice v enem.

Se je že veselimo.

AN: Mi tudi.

Boštjan Napotnik-Napo