Poletno delovno potepanje mladih glasbenikov

To poletje so imeli mladi glasbeniki ne le pri nas, ampak tudi v tujini, neverjetno veliko priložnosti za izpopolnjevanje in pridobivanje zanimivih izkušenj. V slovenskem prostoru so se zvrstile poletne šole za skoraj vse inštrumente in glas, od Glasbenega poletja na obali v Kopru prek škofjeloških tečajev mednarodne violinske šole na Bledu ter eminentnih mojstrskih kurzov v Velenju do tečajev v Podsredi. Glasbena mladina Slovenije je tokrat Mednarodni poletni tabor prvič pripravila v Dolenjskih Toplicah, kamor je povabila mlade godalce in glasbene ustvarjalce z vseh vetrov. Poskrbela je tudi, da je nekaj mladih slovenskih glasbenikov nastopalo v tujini. Rok Golob se je kot benžoist udeležil dela v Svetovnem orkestru Glasbene mladine, ki je tokrat deloval v Švici, tenorist Janez Gostiša je bil član Svetovnega zbora mladih v Estoniji, pianista Maša Poljanec in Marko Hribernik pa sta se v izrealskem kibucu udeležila tečaja komorne glasbe, ki ga organizira Glasbena mladina Izraela. Kar trije pihalci, klarinetista Gregor Kovačič in Jurij Hladnik ter oboist Vasko Dokuzov, so sodelovali v orkestrih in na tečajih Glasbene mladine v Švici, flavtistka Jasna Nadles in oboist Aljoša Rebolj pa na Madžarskem.

Objavljamo nekaj vtisov in spominov s teh poletnih glasbenih potepanj, med katera sodi tudi udeležba treh predstavnic Glasbene mladine Slovenije na seji Generalne skupščine FIJM (Mednarodna zveza Glasbenih mladin) v nemškem mestecu Weikersheim.

Komorna glasba v sveti deželi

Kot klavirski duo sva doživela že marsikaj, ko pa sva zvedela, da se lahko udeleživa seminarja komorne glasbe v Izraelu, se nama je življenje obrnilo na glavo. Nisva se veselila le novih glasbenih doživetij, vznemirjala naju je tudi potepuška žilica, ki v naju tli že od mladih nog. Zato sva si po štirinajstdnevnem seminarju privoščila še teden dni vandranja po židovsko-arabskih puščavah in goščavah.

Dodobra sva se spoznala z življenjem v kibucu Mizra v Galileji, kjer se nas je zbralo dvajset Judov in štirje Evropejci. Sožitje s kibuškim prebivalstvom in njihovim načinom bivanja v skupnosti je dobro vplivalo na dnevnoštudijsko in večerno-zabavno dogajanje. Mir in zelenje, ki ga je v kibucu res polno, človeka navdata s spokojnostjo in mu vlijeta moči za delo. K temu seveda pripomore tudi njihova hrana, mnogokrat arabska, ki nama je šla še posebno v slast.

Prve dni naju je huda vročina (38 do 45 stopinj Celzija) kar zdelovala, a na srečo je imela vsaka soba v Ulpanaju (tako se imenuje stavba, v kateri je potekal tečaj) umetno zračenje. Priporočali so nama čim več tekočine in ta nasvet sva v tem kotlu rada upoštevala. Kmalu sva se aklimatizirala. Po obilnem zajtrku, ki sva ga včasih zamenjala z obiskom bližnjih njiv z lubenicami ali pa pomarančnih in mandljevih nasadov, sva pridno vadila do kosila. Po navadi nama latinski pregovor Post caenam passus milleni bil pisan na kožo in sva se rajši zatekla k tistemu, ki pravi, da je za telo po obedu najboljša kratkotrajna horizontala. Popoldanski odmor nama je dovoljeval naskoke na okoliške hribčke ali pa sva ga izkoristila za namakanje v kibuškem bazenu. Sledila je ura klavirskega dua z najino profesorico Naomi Lev, s katero sva se hitro zbližala. Večeri so minili ob poslušanju svetovno znanih glasbenih poustvarjalcev in ob kramljanju o njihovi umetnosti.

Proti koncu seminarja smo velikokrat nastopali po bližnjih kibucih. Ozračje je bilo nadvse prijetno, motili so le razglašeni klavirji, ki našim ne sežejo niti do gležnja. Izvajanje mladih glasbenikov je kibučane marsikdaj pripeljalo do solz ali vsaj do gromkega aplavza. Poslušalce sva navdušila z izvedbo Variacij na Paganinijevo temo Witolda Lutoslawskega in z Madžarskimi plesi Johannesa Brahmsa. Najini profesorici sva zaigrala tudi skladbo Šitiriročno našega skladatelja Primoža Ramovša.

Prvič sva se spoznala s Feldenkreisovo tehniko, v katero nas je popeljal Naomin soprog Ilan. Učinki dvodnevne terapije gibanja in urjenja telesa so bili osupljivi, in to se je močno odrazilo tudi v najinem igranju.

Slovo od novih prijateljev je bilo težko, toda - na svidenje prihodnje leto. Doživljanje skrivnosti svete dežele, ko sva hodila po Jeruzalemu in se kopala v Mrtvem morju, nama je napolnilo duha in dalo zagon za novo šolsko leto, ki je pred nama.

Glasbeni mladini se zahvaljujeva za delno kritje stroškov vožnje, Zavodu za odprto družbo pa za dodelitev polovične štipendije.

Maša Poljanec in Marko Hribernik

FIJM v romantičnem Weikersheimu

Spet je preteklo leto in tokrat je bil junij čas zasedanja Generalne skupščine Mednarodne zveze Glasbene mladine (FIJM), gostiteljica je bila Glasbena mladina Nemčije, slovenske predstavnice pa Kaja, ljubljanska Nataša in jaz.

Naložile smo prtljago ter promocijski material v Kajin fiat ter se v deževnem jutru odpeljale proti Nemčiji. Popoldne smo prispele v romantično mestece Weikersheim, čisto, zeleno in cvetoče, v središču zaprto za promet, tako da smo se skupaj s prvimi udeleženci navdušeno razgledovale. Kar malo zavistni pa smo obstali pred prelepim gradom, ki ima razgled na park in drevored v slogu Versailla. Tu ima poleg muzejskih soban pisarniške prostore tudi Glasbena mladina Nemčije. K objektu spadata še dve stavbi, v katerih so poleg koncertnih dvoran tudi garderobe, sobe za izvajalce in kuhinja. V neposredni bližini je Glasbena hiša (Haus der Musik), ki je neke vrste mladinski hotel, a zelo lepo urejen. Vsi ti prostori so vse leto zelo dobro obiskani in izkoriščeni, tu se izpopolnjujejo in koncertirajo mnogi mladi glasbeniki iz Nemčije in tujine.

Program štiridnevnega zasedanja je bil natrpan, predvsem z uradnim delom, na katerem smo spoznali oba kandidata za novega predsednika: dosedanjega predsednika Clauda Micherouxa iz Belgije in Meira Wiesla iz Izraela. Slednji je na volitvah članov iz 34 držav zmagal za en glas. Poleg predsednika smo izvolili še nove člane predsedstva ter številnih komisij in odborov, poslušali finančna, pravna in druga poročila ter razprave - vse (v boljši in slabši) angleščini. Treba je povedati, da je bila Kaja Šivic izvoljena za predsednico odbora za komunikacije. Med večurnimi zasedanji so na klopi prihajali različni materiali Glasbenih mladin: revije, plakati, programske knjižice, večinoma lepo oblikovane in že s pestrimi programi za leto 1997. To je bilo poleg osebnih pogovorov skoraj vse, kar zadeva informacije o delovanju posameznih Glasbenih mladin. Vsi smo pogrešali obširnejša poročila predvsem s tistih področij, ki so nam neznana ali nas še posebej zanimajo. Je pa res, da je tokrat sekretariat FIJM pripravil zajetno gradivo s statističnimi poročili Glasbenih mladin po svetu.

Najbolj so želje po drugačnem, bolj odprtem in informativnem slogu skupščine izražali mladi, ki nas ni bilo malo, saj je bilo na prijavnici napisano, da so posebej zaželeni in vabljeni. Tako smo vsi kandidati, mlajši od 30 let, dobili poleg imena še številko -30.

Šalo na stran, splošna ugotovitev glasbenomladinskih veteranov, strokovnjakov in mladih je bila, da je finančno stanje zaskrbljujoče. Velike stroške terjata sicer zelo uspešna in odmevna Svetovni zbor in Svetovni orkester, denar pa je prepotreben tudi za podporo Glasbenim mladinam, ki svojo dejavnost šele začenjajo razvijati (Ekvador, Brazilija, Slonokoščena obala). Po napornem sedenju v skupščinski dvorani in napetih pogovorih ter izmenjavi mnenj smo zvečer lahko uživali na koncertih. Gostitelji so nas spet prijetno presenetili in povabili na oder najboljše mlade glasbenike iz Nemčije, Luksemburga in Italije. Javno so podelili nagrado mladim posebej naklonjenemu dirigentu Yakovu Kreizbergu, ki jo je prispevala fondacija podjetja Wurth; organizatorji FIJM pa so razstavili in na dražbi prodajali grafike eminentnih slikarjev - izkupiček podarjenih del je namenjen FIJM.

Najbolj me je navdušila komaj 13-letna pianistka Yu Kosuge, ena od prvonagrajenk letošnjega nemškega državnega tekmovanja mladih glasbenikov. Poleg Bachovega Preludija in Fuge v G duru nam je zaigrala dvanajst Chopinovih Preludijev tako lepo in tako zrelo, da smo poslušali kot začarani. Tudi sicer je bilo družabno življenje zanimivo in polno glasbe, čeprav so nas zunanje temperature precej hladile. Še najbolj nas je mraz stiskal na deželi, kjer so malo po yuppievsko pripravili večerjo in koncert v ogromnem starem skednju.

Za sklep uradnega dela so mnogi udeleženci skupščine po skupni večerji pripravili improviziran program, s katerim so dokazali, da niso le administrativni delavci, ampak tudi dobri glasbeniki. Uigran oziroma upet team Kanadčanov je dopolnjeval vesele Nizozemce, ki so vabili na naslednjo Generalno skupščino v Rotterdam, skandinavski zbor se je kosal z imenitnim pianistom iz Prage, veliko dobre volje, energije in idej je prispeval tudi sekretar Dag Franzen. Pravzaprav je bil vsak po svoje zanimiv, in to je prispevalo k dobremu in delovnemu ozračju. Seveda brez že znane organizacije nemške Glasbene mladine ne bi šlo tako dobro, omeniti pa želim njihovo ekipo mladih (-20, -30) “deklic in fantov za vse”, ki so pokazali izredno voljo in zanimanje za potek dogodkov.

Polona Kovač

Svetovni zbor mladih na severu Evrope

Letos se je devetinosemdeset mladih pevcev iz devetindvajsetih držav zbralo v mestu Lohusalu, ki leži 40 km od glavnega estonskega mesta Talina. Med njimi je bil tudi Slovenec, tenorist Janez Gostiša. Pevci so skoraj mesec dni preživeli v idiličnem obmorskem okolju in pripravili zanimiv koncertni program.

Zbor se je letos zbral na severu Evrope, v Estoniji. Je to res svetovni zbor mladih?

Ko sem dobil povabilo k sodelovanju, na katerem je pisalo, da mi bo pismo spremenilo življenje, temu tudi sam nisem verjel. Vendar zdaj lahko povem, da je Svetovni zbor mladih zares pevski ansambel, v katerem bi si želel peti vsak mlad pevec. Res je svetovni zbor, saj so v njem letos sodelovali pevci z vseh kontinentov. Če naštejem najbolj eksotične dežele, moram omeniti Južnoafriško republiko, Južno Korejo, Tajvan, Islandijo, Japonsko, Argentino... Morda smo pogrešali kakega Kitajca. Od evropskih dežel sta bili najbolje zastopani Nemčija z dvanajstimi pevci in Švica z osmimi. No, tudi Slovenci bi bili lahko bolje zastopani. Povprečna starost letošnjega zbora je bila dvajset let. Kot zanimivost naj povem še, da je najviše (e4) zapela najmlajša pevka, ki je prišla v Svetovni zbor iz Južnoafriške republike. Pa tudi ta je bila belka, tokrat ni bilo v zboru nobenega črnca.

Ponavadi s Svetovnim zborom mladih delajo sami priznani dirigenti.

Tudi letos je bilo tako. Program sta pripravljala dva dirigenta. A cappella spored je vodil dirigent Jonathan Velasco s Filipinov, ki je bil pred tremi leti že asistent dirigenta Svetovnega zbora mladih. Jonathan je mlad in poleg tega, da je odličen pri vodenju zbora, moram povedati, da je bil njegov način dela vsem nam mladim pevcem zelo blizu, saj je deloval kot eden izmed nas. Naš drugi dirigent je bil svetovno znani Eri Klas. O njem lahko rečem le to, da je bilo delati z njim nekaj prekrasnega. Njegov način dela z zborom je bil popolnoma drugačen od Velascovega, znal pa je zelo dobro razložiti, kaj hoče od nas, in tudi nasmejali smo se mu velikokrat. Vsekakor sta nas oba dirigenta očarala.

Spored skladb, ki jih je letos pel Svetovni zbor mladih, ste pevci prejeli že pred odhodom v Estonijo. Kakšen je bil ta program?

Letošnji program so razen Brucknerja predstavljali skladatelji dvajsetega stoletja. Program izbira Mednarodni center za zborovsko glasbo v Namurju v Belgiji, seveda v sodelovanju z dirigenti. Tako je Eri Klas letos dirigiral Verdijev Rekviem, Jonathan Velasco pa oba dela a cappella programa. Prvi zahtevnejši del so sestavljale skladbe sodobnih skladateljev, od Danca Pera Norgarda do Latvijca Cyrillusa Kreeka in filipinskega avtorja Ryana Cayabyaba. Drugi del a cappella programa je bil sestavljen iz priredb črnskih duhovnih pesmi in dveh priredb znanih pop skladb, Let It Be in Love Me Tender. Torej sproščujoč spored za poslušalce in tudi za pevce.

Povedati moram še to, da smo peli tudi Canzone 126 di Francesco Petrarca, skladbo Larsa Erica Werleja, ki jo je dirigent Velasco že več let pripravljal, pa mu je nikoli ni uspelo izvesti. Z našo pomočjo se mu je to v njegovo veliko zadovoljstvo le posrečilo.

Že po tednu dni intenzivnega dela ste z zborom odšli na koncertno turnejo.

Ja, 2. avgusta smo imeli že prvi koncert v Talinu (zbor je letos deloval od 24. julija do 17. avgusta), tri dni pozneje smo koncertirali v Rigi in 10. avgusta spet v Talinu, nato smo odšli na Norveško, v Helsinke in na Švedsko, kjer smo peli najprej v Upsali, potem v prekrasnem srednjeveškem mestu Arbogi in nazadnje še v cerkvi svetega Jakoba v Stockholmu. Zadnji koncert smo odpeli spet na Finskem, v mestu Hyvinkaa. Ta nastop je bil še posebej pomemben za vse nas, saj je bil naš skupni poslovilni koncert. Koncertna turneja je bila zelo naporna, ampak doživetja, posebej pevska, so bila prelepa, da bi kdo od pevcev sploh čutil utrujenost.

Povem naj še, da smo letos program naštudirali v rekordnem času, vsaj tako so nam rekli organizatorji. Uspelo nam je s skoraj osmimi urami vaj na dan, če ne štejem še upevanja in tehničnih vaj. Ves drugi - tisti “lahkotnejši” del a cappella sporeda smo peli celo na pamet, to pa zato, ker smo pri večini skladb uporabljali tudi priročna glasbilca, pri eni pesmi pa smo peto besedilo kazali z znaki za gluhoneme.

Kaj pa Rekviem? To delo je zahtevalo poseben način dela.

Rekel sem že, da je bilo delo z Erijem Klasom prav posebno doživetje. Mnogi od mladih pevcev so se letos odločili za prijavo prav zaradi tega dirigenta. Sam moram reči, da je bilo peti Rekviem nekaj čisto odtrganega. Verdi je res pisal glasbo za množičen zbor, ampak občutek na odru, ko je zbor poskušal prevpiti orkester, ki je že tako in tako glasen, je enkraten. Za mnoge pevce je bil to neponovljiv izziv. Študij tega dela je potekal vzporedno s študijem a cappella programa, tako da je bilo vaj zares veliko, in to je bilo za nas pevce tudi glasovno in fizično naporno. Imeli smo samo tri vaje z orkestrom, ampak ocene ob prvem koncertu so bile vse po vrsti odlične.

Kljub napornemu urniku smo še našli moči in si privoščili kakšen nočni koncert na obali ali pa na košarkarski tekmi razgibali tiste mišice, ki jih pri petju ne uporabljamo.

Ponavadi zbor posname program, ki ga naštudira.

Tudi letos je bilo tako in zelo kmalu pričakujemo izid plošče z našimi posnetki. Snemali smo veliko. Najprej v Talinu za estonski radio celoten koncert in prvo izvedbo Rekviema, koncert v Latviji je posnela latvijska televizija, na Švedskem pa so posneli naš koncert v Arbogi.

Letos si prvič sodeloval v tem zboru. Kaj te je najbolj prevzelo, program, način dela, pevci, dirigenta?

Vse. Mislim, da je bila izkušnja zame neprecenljiva. In ker vem, da je v Sloveniji še veliko dobrih pevcev, bi si želel, da poleg mene (malce šale je potrebno) naslednje leto v Svetovnem zboru mladih zapoje še vsaj kakšen slovenski tercet. Pa ne zato, ker bi mi bilo dolgčas, ampak preprosto zato, ker je to nekaj izjemnega in ker je pri nas toliko dobrih mladih pevcev.

Branka Novak

Z II. Mednarodnega festivala ruske glasbene šole

Za vsakega študenta glasbe, predvsem pa za godalce, je pojem ruske glasbene šole nekaj posebnega. Te svoje odličnosti se seveda Rusi zavedajo. Pred tremi leti, so organizirali prvi, lahko rečemo, poskusni štirinajstdnevni festival, letos pa so v Moskvi izkazali trden namen, da bo Mednarodni festival ruske glasbene šole postal tradicionalen in pomemben glasbeno- koncertno- izobraževalni dogodek. Glavni organizator festivala je RosInterFest, federacija ruskih festivalov, kot pokrovitelji in soorganizatorji pa pri tem projektu sodelujejo še Kulturno ministrstvo ruske federacije, vlada Moskve in Ruska skladateljska zveza. Umetniško vodstvo je prevzel violist Jurij Bašmet, danes eden najvidnejših glasbenih poustvarjalcev.

Dvotedensko glasbeno festivalsko življenje so organizatorji oblikovali večplastno. Program je bil osredotočen predvsem na vsakodnevno individualno študijsko delo s profesorji Moskovskega državnega konzervatorija in Glasbene akademije Gnesin. Skoraj vsak dan so bili na sporedu koncerti naših profesorjev in drugih glasbenikov, drobne preostanke časa pa so nam organizatorji napolnili z vodenimi ogledi Moskve, med drugim tudi z obiskom fascinantnega in slavnega moskovskega cirkusa in z vožnjo po osrednji moskovski reki.

Na tem mestu moram povedati, da smo večino časa preživeli v Ruzi, vasici, oddaljeni od Moskve slabih osemdeset kilometrov. Ruza je simpatično naselje, v lasti ruske skladateljske zveze, namenjeno predvsem skladateljskemu ustvarjanju. Za njih je to resnično pravi raj. Predstavljajte si mešanico brezovega in smrekovega gozda in med drevesi svobodno posejane “dače”, tipične lesene ruske hiše, in v vsaki hiši povsem soliden klavir. Ni čudno, da so bili prenekateri ruski skladatelji prav v Ruzi navdahnjeni in zelo produktivni. šostakovič, denimo, je v Ruzi napisal 10. simfonijo, Hačaturjan je tukaj zaključil svoj violinski koncert. Skoraj noben sodobnejši ruski skladatelj se ni izognil Ruzi. Tudi Prokofjev, Denisov, Schnitke, Gubaidulina in drugi so v tem kraju zapisovali note, ki danes odmevajo po dvoranah celega sveta.

Vsi sodelujoči smo tako lahko doživeli tudi tisto na pol mistično dimenzijo umirjene skladateljske vasi, ki je znova in znova, s svojo skozi lesene stene pridušeno glasbo vseh, ki smo vadili, nemo stala nasproti strnjenemu študijsko-vadbenemu vzdušju. Neprenehoma smo lahko doživljali povezavo med skladatelji in poustvarjalci, kot da bi vračali glasbo na kraj njenega spočetja. Ob tem pa so nam profesorji brezkompromisno osvetljevali praktično oddaljenost poustvarjalskega življenja od duše glasbenih del. “Najmanj tri četrtine vašega glasbenega časa vzame vaja lestvic, akordov, menjave leg, ponavljanje drobnih tehničnih vaj in avtomatizacija lokove tehnike, smo poslušali vsak dan. Nikoli nam niso dali dihati. In to je bilo več kot koristno. Sistematičnost in nepopustljivost ruske pedagogike, ki vtepa v glavo po načelu hočeš - nočeš - moraš. Sprejmeš ali klecneš. Seveda vsak zdrži dva tedna, kaj pa štiri, pet let? Tisti, ki zdržijo, so najboljši, vsi pa tudi vemo, da mnogim ne uspe.

Vsak večer so bili koncerti, ki so večinoma potekali v Kremlju. Točneje v Orožarski in Patriarhovi dvorani, ki sta že sami po sebi s svojimi razstavljenimi predmeti pravi muzejsko - galerijski poslastici pravoslavne kulture. Nenavsezadnje pa sta del Kremeljskega muzeja, tako da smo lahko na koncerte izven uradnega obratovalnega časa prišli le po pregledu varnostnikov. Tudi na letališču te niso pregledali natančneje.

Zaradi oddaljenosti naše rezidence Ruze od koncertnega Kremlja pa so nam tudi vožnje pobirale veliko časa. Res pa je, da smo na teh dvournih vožnjah iz dolgočasja dodobra spoznavali drug drugega. Korejci so me učili njihove abecede, izgovorjave, drugi smo učili njih... verjemite, nikoli ni bilo konca smeha.

Pri vseh ruskih hecih in zabavah seveda pomagajo tudi tipična, vodi podobna okrepčila (v Rusiji se jim ni moč izogniti). Kazalci na urah so kmalu kazali drugo ali tretjo uro zjutraj. In joj, ob osmih zazvoni budilka:”Vadi!, ob desetih imaš uro! “ Dva tedna sta dobesedno zviznila mimo nas, preden pa sta se res zaključila je sledil še kronski dogodek, povezan z odprto vajo in dvema nastopoma Jurija Bašmeta z njegovim komornim orkestrom Moskovski solisti. Vpogled v delo takega vrhunskega ansambla ti hitro in neposredno predstavi pripravljenost posameznikov in natančnost dela, ki se marsikdaj spusti do neslišnih drobnarij. Le te pa na koncertu izzvenijo kot izpopolnjen mozaik, zaradi svoje dodelanosti še vedno dojemljiv za spontana izvajalska odstopanja, ki so vsakdanja in zaželena za prepričljive koncertne izvedbe.

študijska in koncertna plat Mednarodnega festivala ruske glasbene šole sta bila torej na najvišji možni ravni, nekoliko drugače pa je bilo z namestitvami in storitvami. Pri tem ne morem mimo zabavnih situacij, ki so nas neprenehoma spremljale. Kakor je bila organizacija na eni strani brez pomanjkljivosti, se je življenje začelo zapletati povsod tam, kjer je RosInterFest moral uporabiti vsakdanje ruske stortve. Tako recimo v drugače simpatičnih dačah v Ruzi nismo imeli tople vode. In, ko so na steno naše kopalnice po več kot treh dneh razbijanja in vrtanja le uspeli pritrditi ogromen, staromoden bojler, je pregorela električna napeljava. Končni rezultat v hiši je bil ta, da smo bili brez tople vode in brez luči. Taki spodrsljaji so počasi vzbudili pravo samoironijo in nemalokrat se smejiš sebi in svojemu miniaturnemu položaju v kolosu sistema Oblomove dežele.

Mednarodni festival ruske glasbene šole prikaže glasbeno-študijsko sliko Rusije. V takem festivalskem ozračju človek ne napreduje le na študijskem področju, ampak si sam dodatno dograjuje sliko o svetu, ki nikoli ni tak kot doma.

Martin Žužek