Vietnamsko glasbeno gledališče

Vietnamska kultura nosi pečat kitajskih vplivov na vseh področjih življenja: v filozofiji, religiji, literaturi, slikarstvu, arhitekturi in glasbi. Severni del današnje socialistične republike Vietnam je bil namreč dobrih tisoč let kitajska provinca (od 1. do 10. stoletja). Vietnamsko glasbo pogosto zamenjujemo s kitajsko predvsem zaradi enakega načina notacije, pentatonske melodike in podobnih glasbil. Najbolj razširjeni vietnamski inštrumenti so kitajskega izvora: dvostrunske gosli nhi, veliki boben dai ko, srednji boben trong kaj, gledališki boben trong de, mali gong thanh la, bambusova flavta sao, prečna flavta tieu, dvo- in tristrunski lutnji dan ngujet in dan tam ter šestintridesetstrunske citre dan tam thap luk.

Vendar so Vietnamci eden redkih narodov, ki je kljub tisočletni asimilacijski politiki Kitajske ohranil svoj jezik, izviren način življenja in umetniškega ustvarjanja. Čeprav so si Vietnamci veliko sposodili pri sosednji kulturi, so tudi sami ustvarili nekaj izvirnih glasbenih inštrumentov, na primer monokord dan dok hujen, pevčevo tristrunsko dolgovrato lutnjo dan daj in žvenkelj iz kovancev sinh tien.

Pozoren poslušalec bo v vietnamski glasbi zaznal tudi indijski vpliv. Ta sega v čas med 1. in 15. stoletjem, ko je bil južni del današnjega osrednjega Vietnama del hindujskega kraljestva Čampa. Indijski vpliv med drugim najdemo v poudarjeni improvizaciji in ornamentiki, pri učenju tolkalskih cikličnih ritmičnih vzorcev kjer se glasbenik poslužuje mnemotehničnih tolkalskih zaporedij in nenazadnje v inštrumentih, kot sta na primer fong jeu ko, starodaven boben v obliki peščene ure, podoben indijskemu damaru, in tring kom, tako imenovani rižev boben, ki ga v južni Indiji poznajo pod imenom mrdangam.

Vplivi sosednje Kitajske in indijskega kraljestva Čampa so v vietnamski glasbi prevladovali do 15. stoletja. Sledilo je tristoletno obdobje, v katerem so se Vietnamci z razvijanjem nacionalne glasbe trudili zmanjšati prevladujoči kitajski vpliv. Razvoj domačih glasbenih slogov je doživel vrhunec v obdobju med letoma 1918 in 1945. To je bil tudi čas, ko so bili postavljeni temelji sodobnega vietnamskega gledališča. Sledilo je obdobje, ki traja še danes. Na eni strani ga zaznamujejo težnje po ohranitvi izginjajočih tradicionalnih elementov, po drugi strani pa se je snovanju in razvoju novih glasbenih zvrsti znotraj zahodnih slogov pridružilo vse večje posnemanje komercialnih popularnih glasbenih oblik z Zahoda.

Zvrsti glasbenega gledališča

Osnova vietnamskega gledališča je - tako kot v vseh vzhodnoazijskih gledališčih - povezava dramske, operne, baletne, pantomimične in akrobatske umetnosti. To je svet pravljic, sestavljen in prepleten s simboli. Pri igri imajo hoja, kretnje, drža in izraz obraza določen pomen; razgibana mimika je osnova umetniškega izražanja. Starodavne pravljične igre - po duhu in vsebini so sicer v nasprotju z miselnostjo vietnamske socialistične družbe - so tako zakoreninjene med vietnamskim ljudstvom, da jih le-to kot častitljivo starodavno izročilo spoštuje in vnovič uvaja v sodobno kulturno življenje.

Vietnamsko glasbeno gledališče delimo v tri velike skupine: ljudsko gledališče hat čeo, dvorno gledališče hat tuong, imenovano tudi hat boi, in moderno gledališče hat kaj luong.

Ljudsko gledališče

Začetki ljudskega gledališča hat čeo segajo v 11. stoletje. Velja za enega najstarejših glasbenih gledališč v Vietnamu. Hat čeo je bilo v času monarhije in francoskega kolonializma, ko so prirejali predvsem gledališke predstave na dvoru, potisnjeno v ozadje. Obudil ga je šele Ho Či Minhov komunizem. Predstave gledališča hat čeo so danes poleg sodobnih odrskih postavitev gledališča hat kaj luong najpogostejše. Z njimi se preprost vietnamski človek porogljivo in zbadljivo obrača na tiste, ki krojijo njegovo življenjsko usodo. Predstave odlikuje svojevrstna odrska izvedba porogljivih zgodb iz vaškega življenja. Junaki tega satiričnega gledališča so kmetje, obrtniki, vaški starešine, bogati posestniki in budistični menihi. Vendar v primerjavi s predstavami dvornega gledališča hat tuong tu ni scenografije, niti bleščečih kostumov in prefinjeno poslikanih obrazov. Repertoar gledališča hat čeo poleg deklamacij v verzih, ki so lahko resnih (noi su) ali lahkotnih vsebin (noi lung) vključuje še ljubezenske pesmi (sa leč), vesele pesmi (sap) in žalostinke (ba than, hat van).

Dvorno gledališče

Dvorno gledališče hat tuong ali hat boi je tristo let mlajše od ljudskega gledališča. To je klasično vietnamsko gledališče, katerega pripoved najpogosteje črpa iz bogate zgodovine in mitologije vietnamskega naroda. V zgodbah, polnih prizorov romantične ljubezni in drznih junaštev, vedno zmaga pravica. Predstave dvornega gledališča s preprosto scenografijo, razkošnimi kostumi, slikovitimi maskami, izpiljenimi kretnjami in visokimi, nosljajočimi glasovi nastopajočih še najbolj spominjajo na drame klasičnega kitajskega gledališča. Orkester, sestavljen iz goslača, flavtista in tolkalca, je s prevladujočim zvokom zvoncev, piščali in raznovrstnih tolkal zelo bučen. Repertoar igralcev je sestavljen iz deklamacij (noi loi), recitacij (suong, bač, than), kitajskih pesmi (hat khač), vietnamskih pesmi (hat nam) in pesmi posameznih likov (hat bai).

Moderno gledališče

Začetki modernega vietnamskega gledališča hat kaj luong segajo v dvajseta leta tega stoletja. Ustanovljen je bil za zabavo srednjega sloja nekdanje južnovietnamske prestolnice Saigon. Gledališče hat cai luong se od tradicionalnih ljudskih predstav razlikuje po vsebini in obliki. Pisce sodobnih gledaliških dram navdihujejo različni viri: burna vietnamska in kitajska zgodovina, junaštva priljubljenih literarnih junakov, pravljična mitologija in zgodbe vsakdanjega življenja. Čeprav igralci deklamirajo in prepevajo v ljudskem jeziku, imajo ostali elementi njihove igre le malo skupnega s predstavami ljudskega in dvornega gledališča. Njihovo igranje je naravnejše; običajne stilizirane kretnje so navzoče le še v zgodovinskih dramah. Tudi oder je scensko bogatejši in okrašen z zastorom, igralec pa ima na razpolago več gledaliških rekvizitov kot kdajkoli prej. Gledališče hat kaj luong je doseglo vrhunec v petdesetih in šestdesetih letih, njegova slava pa danes zaradi močne komercializacije počasi ugaša.

Priporočljiva diskografija:

Quy Bon Family: Vietnamese Folk Theatre (1991, King)

Traditional Folk Theatre: Hat Cheo (1978/1989, Auvidis-Unesco)

Lili Jantol

Vir:

Stanley Sadie, The New Grove Dictionary Of Music And Musicians (Macmillan Publishers Limited, 1980)

Emil Frelih, Iz gledališkega sveta (Založba obzorja Maribor, 1972)

Hat čeo, sodobna interpretacija

Ea Sola je vietnamska plesalka in koreografinja, ki je leta 1978 emigrirala v Francijo, kjer je v Parizu dolga leta delala z legendo buta, Minom Tanako. Vendar pa jo je estetika buta začela omejevati in začutila je, da mora razviti lasten jezik. Leta 1993 je dobila štipendijo francoskega ministrstva za zunanje zadeve in se vrnila v Vietnam, da bi raziskala tamkajšnji tradicionalni ples in "čeo". To je bil začetek projekta, ki se je maja 1995 sklenil s premiero koreografske opere z naslovom Sécheresse et Pluie. Delo je bilo odlično sprejeto. Po nekaj gostovanjih (zadnje bo jeseni) na najpomembnejših evropskih in ameriških gledaliških festivalih, bo Sola začela pripravljati drugo "vietnamsko" predstavo.

Sécheresse et Pluie temelji na hat čeo, tradicionalni umetniški obliki ruralnega severa Vietnama, ki združuje vokalno in instrumentalno glasbo, ples in dramsko umetnost. V izvirni obliki igralci povedo občinstvu zgodbo, preden jo dejansko odigrajo. Igra se začne odvijati šele po končanem dialogu med igralci in gledalci ter tako zgodbo komentira. Sola se je odločila, da bo hat čeo koreografirala in ostala zvesta tradicionalnim scenskim in glasbenim pravilom. Za svojo koreografijo je uporabila značilne gibe vietnamskega ljudstva pri vsakodnevnih opravilih: na riževih poljih, porokah, itd. Te "naravne" in "tradicionalne" gibe Sola preuredi tako, da postanejo elementi izvirnega in sodobnega plesnega besednjaka.

V izgnanstvu na drugi strani planeta so jo dolgo časa spremljale razdrobljene podobe njenega otroštva v domovini. Najmočnejši spomini so bili povezani z naravo, molitvijo in vojno. Sécheresse et Pluie obuja te spomine. Gledalcu se zdi, da lista po ogromnem albumu fotografij vietnamskega ljudstva.

Uvodna podoba: velik oder, na njem riževe preproge (ki naj bi pričarale delček Daljnega Vzhoda), nekaj velikih prozornih zaves, ki visijo s stropa, na levi in desni sedi pet glasbenikov, ki igrajo tradicionalno glasbo. Počasi izza zaves pride petnajst žensk - najmlajša ima 50, najstarejša 77 let. Vsaka nese po dve sliki v naravni velikosti, na katerih so narisani Vietnamci vseh starosti, razredov in obeh spolov. Kot bi lebdele, se ženske premikajo proti ospredju odra, pogledajo naravnost v občinstvo in dvignejo slike.

Podobno pretresljiv je prizor, ko se plesalci drug za drugim približujejo robu odra in pokažejo majhne črnobele fotografije najbližjih. Ali pa, ko stare ženske razpletejo svoje dolge črne lase in z enim gibom razprostrejo trideset let rastoče bogastvo.

Instrumentalna glasba in veličastni glasovi pevcev in pevk so brezčasno ozadje koreografske opere, ki potuje naprej in nazaj po bližnji zgodovini nesrečne dežele. Sécheresse et Pluie se v nasprotju z drugimi tovrstnimi predstavami zahodnemu gledalcu zdi izjemno čista ter prav nič eksotična ali kičasta. Od začetka do konca: umirjena vedrina.

Koen Van Daele

Prevedla: Urša Vogrinc