Kozmična Amerika

Dick Curless - kralj belega bluesa

Dick Curless je daljnega leta 1957 s pesmijo Merla Travisa Nine Pound Hammer zmagal na uglednem tekmovanju nadarjenih glasbenikov Arthur Godfrey's Talent Show. Za večino nadobudnih pevcev je tak uspeh pomenil začetek bleščeče kariere, za Dicka Curlessa pa kljub izjemnemu petju le majhen korak v skoraj 45 let trajajočo kariero. Curless ni dosegel tistega, kar si je zaslužil. V Ameriki se ga niso spomnili niti po njegovi smrti, zato pa je bil bolj cenjen v Evropi. Nemška založba Bear Family je letos izdala obsežno zbirko sedmih plošč z naslovom A Tombstone Every Mile in tako širšemu občinstvu predstavila Curlessovo glasbeno ustvarjanje. Ker pevčeve plošče več kot 15 let niso bile dosegljive, je zbirka navdušila vse prave ljubitelje in poznavalce countryja s Petrom Guralnickom na čelu.

Richard Dick Curless se je rodil 17. marca leta 1932 v Forth Fairfielovu v ameriški zvezni državi Maine. Živel je v glasbeni družini; mati je igrala klavir in orgle, oče pa ga je ob pesmih Jimmieja Rodgersa učil igrati kitaro, orglice in bendžo. Leta 1948 se je družina preselila v Massachusetts. Dick je na lokalni radijski postaji v Wareu nastopal z imenom Tumbleweed Kid. Kljub slabemu srcu in obolelemu očesu so ga leta 1951 poslali v Korejo; v glavnem je s petjem zabaval vojake in bil med njimi izjemno priljubljen. Leta 1957 je zmagal na omenjenem tekmovanju nadarjenih glasbenikov, vendar mu zmaga ni prinesla nič več kot nekaj nastopov v Hollywoodu in Las Vegasu. Ponudb za kaj večjega ni bilo od nikoder, zato je vse do srede šestdesetih let begal med redno zaposlitvijo, nastopi v nočnih klubih v domači Maini in redkimi ponudbami za koncerte v Hollywoodu. Edini pravi svetli trenutek v dolgi karieri je doživel leta 1965. Tedaj je spoznal pisca pesmi Dana Fulkersona, ki je med drugimi napisal tudi pesem A Tombstone Every Mile. Dicku je bila izjemno všeč, saj je pripovedovala o slabih cestah na severovzhodu Maina, kjer je tudi sam prevozil veliko kilometrov. Pozimi ni nihče skrbel za poledenele ceste, tako da se je vsak teden ubil najmanj en voznik. Pesem je prišla na lestvicah malih plošč do petega mesta in pospešila akcijo za varnost na cestah zvezne države Maine. Še posebej navdušeno so jo sprejeli vozniki tovornjakov; poleg uspešnice Davea Dudleyja Six Days On The Road so jo izbrali za svojo večno himno. Curless je z eno samo uspešnico postal najobetavnejši pevec countryja v letu 1965 in verjetno tudi edini, ki od takega priznanja ni imel prav nobene koristi. Seveda si tudi sam ni mislil, da bo pesem o poledenelih cestah na severovzhodu Združenih držav njegova edina prava uspešnica.

Poštenjak z nenavadnim glasom

Na glasbeni izraz Dicka Curlessa so vplivali številni glasbeniki, najprej domači izvajalci v rodni Maini, ki jih je kot mlad fant rad oponašal. V začetku 5O-ih let je skušal peti kot kavboj Gene Autry oziroma kot tedanji kralj honky-tonka Lefty Frizzell, nato je iskal glasbene korenine pri znamenitem pevcu jodlov Jimmieju Rodgersu, v šestdesetih letih pa se je navduševal nad glasbo Bucka Owensa in Merla Haggarda. Pri igranju kitare mu je bil največji vzornik Merle Travis. Njegovo igranje je malce priredil in ustvaril prijetno rezek ton, ki je postal njegov zaščitni znak. Kljub razvpitim vzornikom pa je v življenju Dicka Curlessa najpomembnejšo vlogo odigral 15 let starejši, skoraj neznani glasbenik Raymond 'Yodeling Slim' Clark, ki je z akustično kitaro začel poklicno nastopati že s trinajstimi leti. To je počel celih 65 let. Clark je mladega Dicka vpeljal na koncertne odre ter ga učil nastopati, peti in igrati kitaro. Bil je njegov prijatelj, mentor in vzgojitelj. Naučil ga je spoštovati občinstvo in tudi glasbenike okoli sebe, zato ni nič čudnega, da je Dick Curless veljal za največjega poštenjaka v svetu countryja. To pa seveda ni bilo dovolj, da bi se uvrstil na lestvice s še tako dobrimi skladbami. Veliko zadovoljstvo je doživel, ko je nastopal z Buckom Owensom in drugimi najpomembnejšimi izvajalci west-coast countryja, Merlom Haggardom, Tommyjem Collinsom in Buddyjem Allenom. Buck Owens mu je omogočil snemanja v kalifornijskih studiih, leta 1967 pa je prvič snemal v Nashvillu. Kljub slabemu zdravju in utrujenosti njegov glas še nikoli ni zvenel tako bogato; Curless je svoje petje in prehode iz visokih tonov v nizke izpilil skoraj do popolnosti. Čeprav si je tako zelo želel uspeti, ga tudi v meki countryja niso vzeli dovolj resno. Albume je snemal samo še do srede sedemdesetih let, nato pa je do konca kariere izdal le še tri.

Neznanec iz Maine

Čeprav je slišati precej ironično, je bilo za Dicka Curlessa najslabše, da je bil doma v državi Maine, torej prav na severovzhodu Združenih držav ob kanadski meji. Maine ima sicer bogato in raznovrstno tradicijo countryja prav od prvih priseljencev do danes, vendar je tedaj pomenilo biti doma na severovzhodu skoraj nepremagljivo oviro za vsakega izvajalca, pa tudi če je bil tako nadarjen kot Dick Curless. Vse skupaj je bilo še bolj žalostno zato, ker je imel Dick enkraten glas, ki je kljuboval vsem zemljepisnim ločnicam in glasbenim slogom. Ovir seveda ni bilo v glasbi, temveč v nadvse ozkem razumevanju countryja v Nashvilleu. To zvrst glasbe so namreč enačili le z južnjaško tradicijo in povsem zapostavljali glasbeno kulturo majhnih mest in podeželja na vzhodu, severu in zahodu Združenih držav. Tako se je po zmagi Dicka Curlessa na tekmovanju nadarjenih organizator Arthur Godfrey čudil, kako lahko na njegovem odru nastopa pevec s tako čudnim naglasom. Dick je seveda svoje pesmi odpel povsem naravno, tako kot je znal, brez tedaj modernega južnjaškega spakovanja.

Dick Curless je bil zaradi visoke postave videti vse prej kot bolehen, vendar je imel vse življenje težave z zdravjem. Že v zgodnji mladosti je osebna nasprotja reševal z alkoholom, zdravstvene težave pa z velikimi količinami tablet. Pri 25-ih letih je moral zaradi težav s srcem prvič pretrgati glasbeno kariero, to pa je bil pozneje prisiljen storiti še večkrat. Leta 1967 je tedaj 35-letnega Dicka Curlessa zadela kap in mu še poslabšala vid na desnem očesu. Pomagal si je kar sam, in sicer tako, da si je prek bolnega očesa privezal ščitnik za oko. Nosil ga je do konca življenja. Leta 1973 je nehal piti, a se mu zdravje ni nikoli več izboljšalo. Vseeno je nastopal vse do marca leta 1995, ko se je po hudi operaciji še zadnjikrat odpravil na turnejo. Umrl je 25. maja leta 1995 zaradi raka na želodcu, star 63 let. Tik pred smrtjo je posnel še en album, vendar izida ni dočakal. Kot da bi vedel, se je v enem izmed odmorov med snemanjem obrnil h glasbenikom in dejal: "Fantje, to je moj labodji spev." Nikoli se ni počutil omejenega, ker so ga imeli le za pevca countryja; bil je namreč prepričan, da je sposoben še kaj več. Snemal je pesmi country gospela, ljubil je posvetni blues in občudoval pridigarski blues Josha Whita. V dolgoletni karieri ni srečal človeka, ki bi lepoto njegovega vokala razkril širšemu občinstvu. Dicku Curlessu se nikoli ni v celoti uresničila velika želja, da bi tudi kak pevec iz Maine pristal v vrhu countryja. Waylon Jennings je pred kratkim dejal: "Dick je bil eden največjih pevcev v zgodovini countryja. Dobro je vedel, kako se kakšna pesem zapoje. Vesel bi bil, ko bi vsaj eno zapel tako dobro kot on." Dick nikoli ne bo na prvih straneh knjig o countryju, bodo pa zato za večno ostale njegove nepozabne izvedbe pesmi belega bluesa. Curlessove plošče so danes na voljo v katalogu založbe Bear Family (P.O. Box 1154, D-27727 Hambergen, Germany).

Boris Vošnjak, Jane Weber