Salif Keita

Molčeči vitez žalostnega obraza

Sobota, 15. junij 1996. Bleščeče poletno sonce v prašnem studiu. Vročica pred zaključnim koncertom DG 96. In razgovor s Salifom Keitom, z njim, Afričanom, ki so mu rojenice ukradle čokoladno polt, ga oblile z bledikastim srebrom mesečine in mu podarile zrno Glasu - ter ga obsodile na glasbo.

Dober dan, gospod Salif. Kako se kaj počutite v Ljubljani?

Dober dan. Počutim se zelo dobro, lepo so me sprejeli in mesto je prijetno.

Slišala sem, da ste že v ranem otroštvu peli v vaški čajnici v Džolibi. Kako, da vas je glasba pritegnila - in že tako zgodaj?

V Afriki vsi po malem pojemo, glasba je vseprisotna. Glasbo sem imel vedno rad, vedno sem ljubil petje, vendar si nisem nikoli mislil, da bi bila glasba lahko moj poklic. Toda ko sem bil mlad, me je glasba pritegnila.

Raznoteri tiskani viri navajajo, da je vaš oče nasprotoval vaši glasbeni poti, saj je menil, da se za potomca vladarske družine ne spodobi preživljati se s petjem.

Seveda. Keite pri nas ne pojejo, saj so tam druge kaste, ki se posvečajo ustvarjanju in izvajanju glasbe in ki so tudi bolj usposobljene za ta poklic. Torej zame res ni bilo primerno, da se ukvarjam z glasbo - ampak kaj, ko nisem imel nobene izbire!

Zakaj ne?

Ker nisem mogel opravljati nobenega drugega poklica (saj veste, zakaj), sem se moral lotiti glasbe.

Tudi zato, ker imate tako odličen glas, je bilo tako usojeno.

Heh, hvala. Mogoče se da gledati tudi s tega aspekta. Seveda, moralo je biti usojeno.

Pri osemnajstih ste se iz vasice Džoliba odpravili v Bamako in najprej igrali sami po klubih. Kakšni so vaši spomini na tiste čase?

V Bamako sem šel, da bi študiral, ampak ker sem pri študiju naletel na mnoge prepreke, sem začel igrati kitaro po barih, po majhnih luknjah, kavarnicah - in bilo je lepo. Lepo je igrati po malih zakotnih barih, saj je zelo zelo intimo. Prijeten poklic.

Kmalu so vas opazili in nekaj časa ste nastopali z Rail Bandom s Postaje, nato pa vas je minister za notranje zadeve Tiekoro nagovarjal, da prestopite v Ambasadorje iz Motela. Pravijo, da je vaš prestop iz ene skupine v drugo sprožil skoraj vladno krizo, saj sta bili skupini pod blagoslovi različnih ministrstev...

Ja, ja. Ministrstvo za promet je seveda skrbelo za železnice in tudi za Rail Band s Postaje - in seveda niso hoteli, da bi šel k Ambasorjem oziroma da bi jih ustvaril, saj sem eden ustanovnih članov te skupine. Ampak ministrstvu ta prestop nikakor ni bil všeč. Toda sem glasbenik in sem svoboden, z nikomer nisem imel podpisane pogodbe, torej sem bil resnično svoboden - zakaj potemtakem ne bi šel, kamor želim. In šel sem in morali so me pustiti.

V Ambasadorjih ste igrali s Kantejem Manfilo, menda sta postala velika prijatelja.

Ja, Kante je še vedno moj prijatelj. Ves čas.

Zakaj ste z Ambasadorji odšli iz Malija na Slonokoščeno obalo?

Zato, ker se v Maliju ni dalo več ne igrati ne živeti. Sploh pa ne preživljati se z glasbo. Kariera nikakor ni bila zagotovljena; morali smo se odpraviti v druge dežele, da bi se znova uveljavili, srečali druge kulture, napredovali, se razvijali in sploh postali bolj profesionalni.

Na Slonokoščeni obali ste z Ambasadorji posneli prvo ploščo, Mandjou. Neka knjiga o Afriški glasbi navaja, da ste večji del plošče posneli že v Maliju in da ste jo le dodelali in izdali na Slonokoščeni obali. Je to res?

Ne, ne. Ploščo smo v celoti posneli na Slonokoščeni obali leta 1979. Seveda smo komade že pred tem igrali v Maliju, ampak tam nismo posneli niti centimetra traku, vse smo morali posneti v Abidžanu, saj v Bamaku nismo imeli nobenih možnosti za snemanje.

Mandjou je naslov plošče in skladbe z nje - posvečene neki družini marabujev (op. p., šaman, vrač v zahodni in severni Afriki andlt;iz ar. murabitandgt;). Zakaj?

Skladba govori o družinah marabujev: o Cissejih, Djanejih, Tourejih, Koumajih. Duhovne družine pri nas so družine marabujev, s katerimi je bolje biti v dobrih odnosih. Pravzaprav je zelo dobro, če je človek prijatelj z duhovnimi močmi.

In če ne...???

Heh.. če ne, potem smo pa v zagati, odkriti, nihče nas ne varuje, smo brez zaščite, brez zavetja.

V prvem desetletju glasbene poti ste igrali z mnogo glasbeniki, ki so dandanes priznani in uveljavljeni glasbeniki afriškega neba: s Kantejem Manfilo, Moryjem Kantejem in še kom. Ste kdaj pomislili, da bi znova kaj naredili skupaj, sedaj, ko ste vsi trije mednarodno uveljavljeni?

Zakaj pa ne - če bo kdaj kakšna priložnost, se povsem lahko dogodi kaj takega. Sploh, ker smo vsi še vedno prijatelji. Še zlasti s Kantejem Manfilo se dosti vidiva in je povsem mogoče, da bova še kdaj kaj delala skupaj.

Vsi trije živite v Parizu?

Ja, vsi. Samo jaz se počasi selim nazaj v Afriko.

Res? Čemu?

Predvsem zato, ker v Franciji živim že dvanajst let in bi šel rad domov.

Samo domotožje ali je po sredi tudi politični položaj v Franciji?

Deloma. Poleg tega se mi pa zdi, da me moj dom, Afrika, veliko bolj potrebuje kot Francija.

Kaj pa odnos Francije do priseljencev? Slišala sem, da Malijce še posebej preganjajo. Pred časom so Malijci tudi protestirali zaradi izgonov...

Ja, seveda. Ampak to ni nič novega, dogaja se že ves čas. Že ko sem leta 1984 prišel v Francijo, so govorili: Priseljenci, pojdite domov, pojdite domov. To govorijo ves čas. Nič se ni spremenilo. In tudi priseljenci ne nehajo ponavljati: Ne bom se vrnil. Ne bom se vrnil. Jaz pa si želim to pesem malo spremeniti.

So vam Francozi ponudili državljanstvo? Ponavadi govorijo o uveljavljenih priseljenih glasbenikih kot o francoskih glasbenikih: francoski glasbenik Salif Keita, francoski glasbenik Mory Kante, Khaled...

Hja, Francije skorajda ni moč ločiti od nekdanjih francoskih kolonij, navsedanje so nam dali mnogo francoskih navad, nekaj francoske kulture, tudi jezik komunikacije... Diplomatsko in politično še vedno nekako nadzorujejo te dežele. In vendar: mi smo v Afriki in oni so v Evropi!

Kakšna so bila vaša občutja, ko ste leta 1987 izdali solo prvenec Soro in z njim uspeli?

Kaj vem. Ko sem snemal Soro, sem imel nedvomno več sredstev za delo, tehničnih seveda, s katerimi nisem razpolagal, ko sem delal v Afriki. Poleg tega sem snemal z glasbeniki, ki jih dotedaj še nisem srečal, denimo z Jeanom Philippom Rykielom, ki so čudoviti ljudje in zelo prijetni; in tudi z afriškimi glasbeniki, ki sem jih srečal šele v Parizu in s katerimi poprej nisem nikoli delal. Ozračje je bilo zelo pozitivno in imel sem zelo sodobna sredstva na razpolago, zato se mi je delo za Soro prijetno vtisnilo v spomin.

Po tem ste posneli še več plošč, najprej Ko-yan in Amen, nazadnje še Folon. Na snemanju Amen ste sodelovali s številnimi priznanimi glasbeniki zahodne glasbe, denimo Zawinulom, Carlosom Santano, pa tudi z afriškimi prijatelji, denimo Manfilo.

Vedno rad spoznavam nove ljudi in predvsem delam z novimi in novimi ljudmi, kajti tako izkušnje rastejo, poleg tega pa imam srečo, da vedno naletim na ljudi, ki so zelo močni pri svojem poslu, naravnost genialni, na ljudi, ki lahko dajo veliko srca, zato so takšna snemanja in sodelovanja vedno prijetno in polno doživetje. Zawinula sem poslušal že mnogo pred tem, 15, 20 let, torej sem dobro poznal njegovo glasbo. In potem mi je založba rekla: Zakaj ne bi naredil kaj z Zawinulom? In sem dejal: Seveda! Seveda bom delal z njim. In me res ni razočaral. Carlosa Santano sem pa sploh veliko veliko poslušal, bil je eden mojih najljubših glasbenikov, ko sem bil še v šoli, sem ga nenehoma poslušal. Torej sem bil res navdušen, da sem delal z njim, res zelo zelo vesel.

Kakšen pa je vaš odnos, odnos glasbenika sodobne afriške glasbe, do tradicije?

Mi smo lepilo, ljudje-lepilo, ki želimo zlepiti dve kulturi in narediti iz njiju eno samo. Smo sponke, ki spenjamo dve kulturi - afriško in zahodnjaško glasbo. Mislim, da je takšno početje predvsem prinašalec miru, nič drugega. Glasbeniki se med seboj mnogo laže razumejo kot politiki; druženje glasbenikov je mnogo prijetnejše. Nenehoma se da prestopati meje; glasba lahko meje preseže. Z glasbo gre veliko laže kot s politiko. In to je dobro.

Kaj mislite, na kakšno pot bo stopila afriška glasba konec devetdesetih let, konec tega stoletja, tisočletja, naprej v naslednje?

Mislim, da bo navdahnila druge glasbe, se stopila z njimi, navdahnila vse in se stopila v vso glasbo nasploh. Ne bo vedno enaka, stopala bo z drugimi glasbami, se pretakala vanje, se mešala z njimi. Seveda se bo še vedno igrala tudi tradicionalna afriška glasba, saj jo imajo Afričani res radi in jo cenijo. Ampak po svetu se bo še naprej stapljala z drugimi in jih navdihovala. To se vsekakor že dogaja. Ko slišiš house, reggae, funky, rap - vsi po vrsti igrajo afriško glasbo, v eni maniri ali drugi. In še bo navdihovala, saj je zelo čista glasba.

Med leti 1991 in 1993 ste s Steveom Hillagem delali glasbo za film Otrok Lev režiserja Patricka Grandperreta in v njem tudi igrali. Kakšna je bila ta izkušnja s svetom filma?

To je bila moja prva izkušnja s filmom. Na letalu sem srečal Patrickovega asistenta in rekel mi je: "Salif, zaprosili bi te, da bi nam naredil glasbo za film." Jaz pa sem odgovoril: "A, ne, ne! To pa ne. Ne morem. Filmska glasba je preveč preračunana, vse gre na sekunde: tule sekundo glasbe, tam dve, tam minuto. Tega jaz ne morem narediti." In potem so mi predlagali, naj si ogledam posnetke, zgodbo, in naj napravim glasbo po občutenju teh posnetkov. Naj naredim, kakor bom čutil, ko jih bom videl. In če mi bodo posnetki všeč in bom začutil glasbo in če mi bo tako delo ustrezalo, prav, če ne bodo pač skušali poiskati koga drugega. In potem so mi pokazali posnetke, še nezmontiran film, in kakor sem jih občutil, tako glasbo sem naredil. Všeč jim je bila, torej so jo vzeli in vnesli v film.

Ja, glasba je res lepo narejena in se odlično staplja s sliko in z zgodbo.

Mogoče. Vsa glasba za film temelji na mojem osebnem občutenju, ko sem gledal podobe.

Kakšen se vam zdi film?

Ah, film je krasen. Zgodba je fina, zabavna. Lep film za mladino. Lahko bi se dogodil kjerkoli na svetu.

Zgodba je afriška legenda. Poznate kaj legend?

Ja, lepa legenda. Heh... poznam cel kup afriških legend, lepe so.

Ko sva že omenila pripovedke in legende. V tradiciji afriških glasb (in tudi drugih) igra magija precej veliko vlogo. Tudi vas kličejo mandinški čarovnik...

Magija? Ne, ne, jaz nikakor nisem čarovnik. Sploh ne vem, kaj je čarovništvo. Vem, da mi lepijo tak vzdevek, ampak res nisem čarovnik. Vsak med nami verjame v kaj, ampak ko se duh znajde pred zidom, da bi sprostil podzavestno v zavestno, lahko začne verjeti kaj drugega. To je vse, po moje. In to ni čarovništvo.

Ja. Ampak glasba ima neko čisto posebno, samosvojo magično moč...

Ah, da! Ja, ja, mogoče, čisto mogoče. Mogoče imam neko posebno, drugačno občutenje glasbe in delanja glasbe. Verjetno zato, ker sem bil v otroštvu sam, tako veliko sam, tako zelo sam, tako dolgo sem živel tako zelo sam, sam. Dvajset let sem bil sam. Brez prijateljev, brez žive duše. In duhovno je ta samota v meni ustvarila neka čsito posebna občutenja.

Za konec: nocoj boste prvič nastopili v Ljubljani. Kakšna so vaša pričakovanja, kaj si želite od občinstva?

Mislim, da ni glasbenik tisti, ki naredi koncert - občinstvo je tisto, ki naredi koncert. Vsak koncert je podoba občinstva. Podoba temperamenta občinstva: če je občinstvo toplo, bo tudi koncert zelo topel, živahen, vsi se bomo zabavali. In če občinstvo ni toplo - hja, koncert bo njegova podoba. Navadno zrcalimo občinstvo, kajti glasbeniki, s katerimi igram, igrajo s temperamentom občinstva. V Ljubljani smo prvič in mislim, da bo naš nocojšnji nastop začetek začetka, da bomo skupaj naredili res dober koncert - in da se bomo potem navdušeni srečevali morda celo dvakrat na leto. Na tej turneji, ki traja že od devetega marca, še nismo imeli slabega koncerta, vsi so bili odlični. In ne vem, zakaj naj bi skazili nocojšnji koncert.

TC