JESUS ALEMANY

Cubanismo

Zal Hannibal/Rykodisc, 1996

Veliki mednarodni hit letos umrlega kubanskega režiserja T. G. Alea, ki govori o srečanju sveta revolucionarne vere in sveta homoseksualnosti na Kubi, film Fresa y Chocholate (Jagode in Čokolada), je vzbudil premišljevanja, ali se Kuba odpira svetu, kajti homoseksualnost na Kubi ni bila samo prepovedana ljubezen, temveč tudi prepovedana tema, in kubanska revolucija koaliciji proletariata in kmetstva ni naredila pretirane usluge, ko je homoseksualce zapirala v delovna taborišča. Torej, ali se Kuba odpira ali ne? Premišlevanjem o novi odprtosti se nikakor ne morem izogniti med poslušanjem odlične plošče Jesusa Alemanyja. Zakaj?Tri besede, s katerimi je možno v najkrajšem času povedati največ o pričujoči plošči, naj zadoščajo: dialog, svežina, sproščenost. Alemanyje bil do nedavnega trobentač za veliko son skupino Sierra Maestra, toda pred kratkim se je preselil v London, kjer nadaljuje svojo glasbeno kariero. Toda, da bi posnel ploščo Cubanismo, se je vrnil na Kubo skupaj s pianistom Alfredom Rodriguezom, ki je Kubo zapustil leta 1960 oziroma leto dni po zmagi revolucije. Alfredo je bil za Cubanismo prvič spet nazaj na Kubi, prvič je tudi snemal na Kubi... Torej Cubanismo združuje mlado in staro kubansko glasbeno diasporo, in to v osrčju kubanske glasbe. Ob tem ne gre pozabiti tudi ostale zasedbe, saj je na plošči zbran cvet kubanskih glasbenikov, ki so igrali v vseh pomembnih kubanskih skupinah, od že omenjenih Sierra Maestra do Irakere ter Afrocuba ipd. Od vseh nastopajočih omenimo le dva legendarna tolkalca – prvi je Tata Guiness, ki živi na Kubi, drugi pa Miguel Anga, ki živi v Havani in v Parizu... Skupaj z Alemanyjem in Rodriguezom dobimo odlično kombinacijo plesnosti (z obilico kubanskih glasbenih manerizmov in posebnosti) in jazzovskih improvizacij. Ta plošča je prelomna – ne gre samo za okvir generacijskega in diasporičnega dialoga, znotraj katerega je nastala, ampak tudi za okvir, ki ga prerašča, saj prav fuzija plesnosti in jazza (ki je bila – priznajmo – vedno odlika afrokubanskega jazza od Machita in Chana Poza naprej) kubanski jazz potiska izven polja, znotraj katerega se ga običajno posluša. Odprtost? Med »kubansko-kubansko« glasbeno sceno in kubansko diasporo je vedno obstajal nek dialog, četudi je bil v najostrejših letih hladne vojne minimalen, toda Cubanismo odpira prav tisto, kar bi si mnogi želeli - enotno kubansko kulturno polje ne glede na njegov diasporični al »ostajajoči« predznak.

Nikolai Jeffs