KAIRA BEN

Singa

Stern's Records, 1996

Sahelska glasba ni dobra le zato, ker je skoraj brez izjeme dobro zaigrana, temveč ker je dobra v svojem jedru, dobro je to, kar sporoča in izžareva. Z njo v ušesih ne potrebuješ ne kril ne litra brez dna, da se odtrgaš od zemlje in zajadraš visoko in prav nič vzvišeno, nad vsakdanjost. Življenski problemi so le še življenje takšno, kakršno pač je – malo dobro, malo slabo, tesnobe so manj tesne in radosti le za odtenek otožnejše. Dobra je tudi glasba malijsko-senegalske zasedbe Kaira Ben. Razpoznavni znak sodobne sahelske glasbe je starodavnost, če ne kar staromodnost. Nostalgija jo prične prekrivati že ob spočetju in nekam težko je verjeti, da ima v najdopustnejšem primeru komaj štirideset let zgodovine. Zoran Pistotnik pravi, da ima glasba Super Rail Banda in Orchestra Baobabes patino. Ljubezen in zvestoba sodobnih ustvarjalcev klasično-tradicionalnemu glasbenemu izročilu Sahela prispevata levji delež k občutenju časovne odmaknjenosti, gazelji delež pa njihovo navdušeno, naravno in brezkompromisno prisvajanje zahodnjaških inštrumentov in česarsižebodi, kar jih je kdajkoli očaralo v sodobni afro-ameriški in evropski glasbi. Saksofon v rokah Super Rail Bandovega Keite Kabine ali Kaira Benovega Tidianeja Koneja zato ni več saksofon, ampak sahelski saksofon. Tako kot imajo člani orkestra Kaira Ben potne liste raznolikih barv, različna stalna prebivališča in pogoje ustvarjanja ter bolj ali manj podobne glasbene izkušnje, je bil tudi njihov prvenec Singa posnet pod milim nebom in v studiih ter v petih različnih deželah – Maliju, Senegalu, Franciji, Veliki Britaniji in na Nizozemskem. Senegalski pevec Idrissa Mangassa je deblo skupine, saj z vztrajnim prijetnim glasom ter petjem povleče toplo nit od prve do zadnje skladbe, kar daje Singi samosvoj celovit značaj. Tako ne morem izvzeti posamezne skladbe. Korenine sta malijska griota in virtuoza Kategui Diabate in Makan Tunkara, prvi na balafonu in drugi na ngoniju. Listnate veje so saksofonist in trobrntač Tidiane Kone, kitarist Moussa Diakite, klaviaturist Cheik Tidiane, pevka Mama Keita ter tolkalca Abdramane Fall in Zou Diarra, ki nista samo avtorja vseh skladb na plošči, ampak sta z domiselnimi aranžmaji ter produkcijo glasbo počesala v očarljivo krošnjo. Abdramane Fall se je pred Singo proslavil še z enim izvrstnim produkcijskim delom. Združil je glasbenike, ki spremljajo mlado malijsko divoAdamo Diabate na plošči Jako Baye. Nemalo nas je, ki menimo, da prav zaradi produkcijskih novosti Jako Baye in Singa predstavljata pravo malo revolucijo v veliki evoluciji sosobne sahelske glasbe. Ne poznam tudi primernejšega uvoda v poslušanje klasične sahelske glasbe. Le da zgodba nima konca. Tisti, ki smo prebrali uvod, se še vedno sladkamo s sočnim jedrom.

Sonja Porle