CANDIDO FABRE Y SU BANDA

Son de Cuba

Tumi Records, 1996

Kubanska popularna glasba je na zahodu v ofenzivi, toda mar to ne pomeni, da ne sme pozabiti na lastno obrambo, na zaledje? V borbi med sonom (tipično kubanskim žanrom) in internacionalno salso – kateri žanr bo imel premoč? Ali bo – v luči vzpona salse – son zamrl, skorajda postal zgodovinska kurioziteta ali pa izrecno samo predmet oživljanja dedičev velikana sona Arsenia Rodrigueza oziroma neo-tradicionalistov, kot so npr. Sierra Maestra? Na Kubi je son seveda živ, in kar smo opisali, je le delna resnica: če v borbi za plesnost na plesiščih zmagujejo kubanske izvozno usmerjene skupine kot npr. La Charanga Habanera, potem ”world music” petičneži iščejo nikoli ulovljiv sen – ”etno avtentičnost”. Med obema pa je prostor za Candida Fabra: njegov son je dovolj avtentičen, da zadovolji one, katerih največja kletvica je komericalnost, ter tudi one, ki želijo poslušati glasbo, na katero se prav ta hip v Havani pleše. Fabre ni neotradicionalist, tako smo na plošči lahko priče tudi prav tistim elektrifikacijskim eksperimentom (npr. s sintesizerji), ki so se jih kdaj pa kdaj poslužili Orquesta Original de Manzanillo in s katerimi Los Van Van niso več samo kubanska skupina, temveč del mednarodne lastino scene... Toda Fabre tudi ni suženj stalnega posodabljanja, v katerem današnji sampler postane jutrišnji stereotip – tako Fabre spretno krmari med sodobnostjo in tradicijo.

Posodabljanje (etno petičneži načeloma ne nasprotujejo sodobnim snemalnim metodam ali električnemu basu, če pa zaslišijo sampler, pa...) ali tradicija? Dilema je glede na kariero, ki jo je Fabre kalil prav v Orquesta Original de Manzanillo, odveč. Za Manzanillce je napisal nekaj hitov, potem se je leta 1993 odločil, da ustanovi svojo skupino, in plošča Son de Cuba one, ki so kdaj poslušali Mandanillce, ne bo presenetila. Kajti prav ta skupina je na eni strani pripadala tako tradicionalistom, kot so npr. Orquesta Aragon, kot tudi inovatorjem, ki so si lahko prislužili celo nekaj disco hitov (!!!), kot so Dan Den. Tako tudi Son de Cuba nudi klasičen plesni son, uokvirjen s flavto in violinami na eni strani, na drugi pa so občasno kakšne električne klaviature. Fabre, ki poje, je tudi avtor vseh skladb.

Založba Tumi – ki je nedavno s kubansko državno založbo Egrem podpisala pogodbo o distribuciji po zahodnem svetu, tako da bo sedaj tudi prek Tumi edini, kot bi rekli havanski politiki, ”svobodni teritorij v Amerikah” izvažal svojo godbo v ono, čemur bi Američani rekli ”svobodni svet kar tako” – je sedaj strogemu intelektualnemu okusu antologij, katermu so odgovarjale plošče iz njene serije Tumi Cuba Classics, v protiutež dane bolj lahkotno zbirko Tumi Cuban Explion, ki jo je Fabre ”odprl” in v kateri založba Tumi obljublja tudi ploščo z novimi posnetki kraljice ruralne guajire Celine Gonzalez. Kot rečeno: ofenziva se je že začela – v latino godbi je prav kubanski (zatem brazilski) godbi odmerjeno največ prostora, torej bo vedno dovolj čet tudi za zaledje, poleg tega pa – son je še kako živ!

Nikolai Jeffs