FELA RANSOME KUTI and THE AFRICA ’70

Open and Close

Stern’s Africa, 1996

Fela Kuti je bil spet zaprt. Tri dni in štiri noči, meseca maja. Hudiči Varuhi so ga tokrat obdolžili, da je kadil travo, kot da je Fela kdajkoli skrival, da so mu najljubiši prav ”sex, drugs and rock’n roll”. V kehi ni bil ne prvič ne zadnjič, saj je ”zapiranje Fele Kutija” rutinski obred folklore nigerijskih generalov. Čeprav je res, da je Fela preživel že toliko hudega, da se nam, manj pogumnim, dozdeva, da ga ni moč upogniti, kaj šele zlomiti, je dogodek nadvse žalosten. Vojaki so ubili Felovo mater, posilili večino njegovih žena, razdejali ter oskrunili njegovo ”republiko Klakuto” in mu v poldrugem letu za zapahi polomili roke, da lahko Flea igra saksofon in trobento le še brez silovitosti in udarnosti, ki sta bili duša in srce njegove glasbe. Res je tudi, da so trije dnevi med ščurki, v primerjavi z vsem, kar se lahko te dni zgodi vsakemu povsem nedolžnemu Nigerijcu, prava malenkost. Nenazadnje bi lahko obvisel na vislicah. In kdo bi se temu sploh čudil, kdo bi hotel ali mogel preprečiti najhujše? A Fela ni več mladenič, star je devetinpetdeset let in njegovo zdravje je krhko. Povrh vsega Felov ljubljeni mlajši brat, doktor Beko Kuti, voditelj prepovedane opozicijske stranke, prestaja petnajstletno zaporniško kazen. V zaporu pa ni le pošteni Beko, temveč tudi manj poštena genral Obasanjo ter demokratično izvoljeni nigerijski predsednik Abiola, oba stara Felova sovražnika. Prvemu je Fela med drugim posvetil album Coffin for Head of State, drugemu pa znameniti International Thief Thief. Felova črna vizija je uresničena in dopolnjena. Njegov besedni Confusion je Nigerijcem danes prav tako živ in resničen kot je bil pred dvajsetimi leti. Tudi njegove glasbe se čas ni dotaknil. Nasprotno, razgalil je njeno neminljivost. Tisti pa, ki dvomi v glasbeni genij Fela Kutija, naj prisluhne albumu Open and Close. Na vinilu je izšel leta 1975. Eno poslušanje bo zadostovalo! Fela je vedno rad govoril o tem, o čemer je govoril, o glasbi sami pa je raje molčal. “Glasbo imaš ali je nimaš. Če je nimaš, ni moč nič storiti ali se naučiti. Pika!” je edino, kar je imel akademsko izobraženi glasbenik povedati na temo glasbene ustvarjalnosti. Saj mu tudi in potrebno, kajti ustvarjalnih kriz ni poznal, glasba pa je vsaj do leta 1985 dobesedno kipela iz njega. V sedemdesetih je s pomočjo perfekcinističnega bobnanja Tonyja Allena z gib bandom Africa ’70 posnel petdeset albumov, ki jih je nemogoče primerjati, ker je eden boljši ter izvirnejši od drugega. Pel oziroma recitiral pa je o “politiki” in poslušalcem celo naročal, naj plešejo le, če so prej prisluhnili besedilu. Zato je naslovna skladba z albuma Open and Close netipična, saj kratko, nepolitično besedilo le iz ozadja dopolnjuje utrip risque plesa. Fela je prehitel ragga glasbo za polnih dvajset let! Iz zbirke štirih retrospektivnih plošč, ki jih je izdala založba Stern’s, vam najbolj priporočam prav Open and Close. Tudi, če bi bila zadnja Felova plošča, bi bil ‘Tisti, ki ustvarja veličino’ Kuti zapisan z zlatimi črkami na črn papir v zgodvino glasbe našega stoletja. Kuti je izumitelj. V zgodnjih šestdesetih je igral moderni highlife-jazz in leta 1966, navdahnjen s soulom Sieraleonca Geralda Pina, dobesedno čez noč ustvaril popolnoma novo plesno glasbo, ki se po ritmični intenziteti in organiziranosti meri z glasbo Jamesa Browna, a je ekskluzivno afriška. Sam je izumil glasbeni stil in se sam domislil njegovega imena – afrobeat. Zate, Fela Kuti, so vrata v glasbena nebasa že davno OPEN, za tiste, ki ti strežejo po življenju, pa celo v vice CLOSE!

Sonja Porle