LIVING DAYLIGHTS

Falling Down Laughing

Samozaložba, 1995

Sveža kri na seatlski jazzovski sceni. Ta je očitno dobila prepotrebnega zagona s prihodom »newyorčanov« Billa Frisella in Wayna Horvitza. Slednji je iz anonimnosti potegnil mladeniče v skupini Pigpen (videli smo jih tudi pri nas) in tudi drugače s svojim znanjem pomaga mlajšim kolegom, kot je recimo trio Living Daylights. Horvitz je produciral prvenec tria, ki ga sestavljajo saksofonistka Jessica Lurie (The Billy Tipton Memorial Saxophone Quartet), električni basist Arne Livingston in bobnar Dale Fanning. Zbrali so se leta 1993 (Lurie in Livingston sta skupaj igrala že kot srednješolca, vendar na druge inštrumente), ko so se po študiju ustalili v Seattlu. Največ uspeha so dosegli lani, ko so bili predskupina septetu Wayna Shorter a na Seattlskem jazzovskem festivalu.

Čeprav je Falling Dawn Laughing prvenec, mu ne morem očitati ničesar. Še najmanj nezrelosti ali lovljenja pri skladanju komadov, ki so sicer preprosto grajeni, a odigrani z močno izraznostjo in s popolno natančnostjo. Jessica Lurie je svoje sposobnosti vedno bolj dokazovala že kot članica saksofonskega kvarteta BTMSQ (tudi že pri nas), kjer je bila v ospredju s prepoznavno avtorsko poetiko in s suverenimi soli, trio Living Daylights pa jo dokončno uveljavlja kot eno najboljših jazzovskih saksofonistk (saksofonistov) najmlajše generacije (letnik 1967), saj se izvrstno znajde tako v poskončnih »fonkurah« kot v liričnih »pejsažih«. Nič manj ne zaostajata Livingston in Fanning saj predeta in razpredata tehnično dovršeno in z mladostno zagnanostjo. Skratka, trio je prepričljiv in album leže v uho že ob prvem poslušanju, ker ponuja odbrano razmerje lagodne (ne prelahke) melodičnosti in trde funkoidnosti. Pravzaprav je ta izdelek potencialen radijski hit, in če je trio zmožen svoji studijski kompaktnosti dodati še nekaj koncertnega žara, potem ima Living Daylights pred sabo več kot lepo prihodnost. Seveda je to odvisno od šefov velikih festivalov in od njihovega favoriziranja starih zdolgočasenih prdcev. Trio svojo glasbo imenuje »fence post«. Dobrodošla novost, če vzamemo za predpostavko, da sta oba, jazz in džez mrtva. Morda je to priložnost tudi za našo Lolito, ki je vsaj v isti smeri, če že ne na isti poti kot Living Daylights. Sicer pa bo promocija »fence posta« v Ljubljani in v Novem mestu 17. in 18. oktobra. Seveda z Lolito in Living Daylights. Tam bosta na voljo tudi Lolipop in Falling Down Laughing.

Bogdan Benigar