MAJKE

Vrijeme je da se krene

Jabukovac-Jabukaton, 1996

Bil je tisti prelomni dan, ko je v ilirskobistriškem MKNŽ nastopila skupina z imenom Bare Band, bila je tista nora noč, ko se je Bare soočil z dejstvom, da mu je v kri za večno vtetovirano ime Majke. To ni zapisano v enciklopediji hrvaškega rocka (pomanjkljivost!), a je pomembna prelomnica na poti te skupine, kot je tudi plošča Milost, ob kateri smo se soočili s kontradikcijo rockovske kritike: dokler se sam Bare "ni odrekel" tej plošči, se je ploščo hvalilo, le redki so bili odkriti, potem so se ugotavljale pomanjkljivosti te plošče Majk. Na vrsto je prišla četrta plošča, ob kateri zopet naletimo na kontradiktornost, saj se izdelek vse preveč povezuje z Baretovo življenjsko tragedijo in se zapoznelo odkrivajo mrakobna besedila, kakršna je Bare pisal že od samega začetka. To ni Baretova plošča, ampak Bare je zaščitni znak skupine. Z basistom Kilmistrom sta edina preostala od prvotne zasedbe. Že na samem začetku so se srečevali s tragedijami, na njih so odgovarjali s samodestruktivno iskrenostjo, in to jih je v tem rockovskem kulturnem prostoru naredilo za kultno skupino, od katere se vedno znova pričakuje postopanje in premlevanje tistega starega, obrabljenega in šablonskega. Dovolj zgovoren naslov plošče Vrijeme je da se krene kot da skuša dopovedati, da je to njihova pot, da oni odločajo za svoj korak: daljši ali krajši, v levo ali v desno. To je nova plošča in z njo tudi nova destrukcija vsakdana, s katero so zakorakali z dolgim korakom v novo dogodivščino. Niso se odrekli svoji preteklosti (novejša verzija skladbe Nije lako z njihove prve kasete), naredili so tisto novo prelomnico: ne prepuščajo se svojemu slovesu, hočejo naprej, imajo še ogromno ustvarjalnih idej! Njihova energija ni več v drvečem rock and rollu, ampak v moči in teži. Na površje je priplavala peklenska lepota bolečine navezovanja na blues in country v podobi Majk, s katerim spet provocirajo in ne dopuščajo prostodušnosti.

Igor Bašin-BIGor