RADIO TARIFA

Rumba Argelina

World Circuit, 1996

Po nekaj letih raziskovanja glasbene tradicije južnjaške Španije je Fain S. Duenas napisal glasbo in skupaj z nekaj prijatelji glasbeniki posnel album Rumba Argelina. Izšel je leta 1993 v Španiji. Španci so bili navdušeni in zaželeli so si več Radia Tarife, skupine, ki v resnici sploh še ni obstajala. Nastala je šele leta 1994. Danes šteje devet članov. Njena mulitnacionalnost ni vprašljiva, saj glasbeniki prihajajo iz petih različnih držav, od Francije do Sudana. Zdaj, dve leti kasneje, se nad Tarifo navdušujejo Angleži. Skupina se je poimenovala po rtu Tarifa, najjužnejšem koščku Španije, ki pogleduje proti Maroku. Leži torej na stičišču Evrope in Afrike, Iberije in Arabije. V srednjem veku je pihal veter z juga, pozneje in dandanes s severa.

Prav vrtinčenje različnih vetrov naj bi tipiziralo glasbo, ki jo igra Radio Tarifa. Flamenko se objema z zvoki arabskega in turškega sveta, srednjeveška iberska glasba se sooča s sodobno špansko, tu in tam zastoka nezvest ciganski vzdih, tradicionalni ljudski instrumenti se poljubljajo s saksofoni, harmoniko in električno kitaro, itd., itd… Skratka, veliko bratenja in natikanja zaročnih prstanov, a do prave poroke kar ne pride; če si ne premisli ženin, potem nevesti ni do izgube samskega stanu, kaj šele, da bi pisana druščina sklenila trajen, harmoničen in zvest zakon. Kot ste verjetno opazili, me glasba na plošči Rumba Argelina ni hipnotizirala. Morda me je še najbolj odvrnilo grleno moško flamenko petje, ki vsiljuje resnobo za vsako ceno in ves čas, ko pa bi se vendrle prileglo malce humorja ali vsaj ironije. Priznati moram, da so mi Radio Tarifa v živo vendarle nekoliko bolj ugajali, čeprav sem vse čas pomalem dvomila v njihovo ’avtentičnost’. Verjetno zato, ker sem se zabavala z opazovanjem flamenko plesalcev. Mislim pa, da bodo glasbeniki uspešno zaplavali v toku svetovne glasbe.

Sonja Porle