RAZLIČNI IZVAJALCI

Strictly Worldwide X5

Piranha, 1996

Na letne "današnje poglede jutrišnjih svetovnih glasbenih skrivnosti", za katere skrbi cenjeno združenje evropskih festivalov »svetovne glasbe« - katerega član je seveda tudi Druga godba! - zalaga pa jih prav tako cenjena berlinska založba Piranha, smo se že dodobra navadili. Seveda ne gre za ponudbo, ki bi jo smeli ocenjevati z vidika glasbene kvalitete ali relevantnosti. Večina izvajalcev ima z uvrstitvijo v to predstavitveno zbirko šele priložnost, da sploh prične s širšim, praviloma mednarodnim ali, če smo zares natančni, iz svojega lokalnega okolja iztrganim preverjanjem potencialov lastne glasbe. Njihovega glasbenega dela seveda ni mogoče soditi po enem samem posnetku, saj tudi letos za lepo število predstavljenih velja, da kaj več od tega še nikoli nismo slišali. V tem je prva dragocenost tega diskografskega napora; pravzaprav njegov osnovni namen - opozoriti nas na nova odkritja oziroma na do sedaj nam skrite kotičke svetovne glasbene ponudbe. Drugo pa lahko izpelje sam kompilator in je seveda presežek tega osnovnega namena. Gre za domiselnost kompiliranja, ki iz raznovrstnega naredi (ali pa tudi ne) ploščo, ki se jo da kot tako tudi poslušati. Po tej plati so bile Piranhine zbirke že tudi spretneje sestavljene. Drugače pa letošnja Strictly Worldwide prinaša 18 skladb 18 ustvarjalcev iz zelo širokega geografskega prostora, v katerem sta slabo zastopani predvsem Azija in Severna Amerika, manjka pa Oceanija - če odmislimo najjužnejše in najsevernejše predele tega planeta. No, slednjim se približa vsaj samijska ponudba (Wimme), ki - zanimivo - skupaj z nekaterimi drugimi evropskimi prispevki (Los gaiteiros de Lisboa, Daniele Sepe, Miguel Poveda, značilni sardski Tenores di bitti, tudi transglobalna Dancetrendal iz Italije) predstavlja intriganten blok ponudbe. Ob malgaškem Jaojobyju, ki je že dolgo uveljavljen glasbenik, je Afrika zastopana z dvema simpatičnima zadevama (Hijas del sol, Zog Zeki) in dopolnjena z vpogledom v tisto, kar se dogaja na k njej gravitirajočih otočjih (Le Reunion, Mayotte). Latinskoameriški izbor ne ponuja nič posebno novega (Jesus Alemany, Mestre Ambrosio), Japonci pa imajo zagotovo ponuditi kaj boljšega od izbranega (Soul Flower Mononoke Summit). Ob neizrazitem Youcefu iz Alžirije in še kom zbirko zaokrožita Turek Ibrahim Can in predvsem odlična Yulduz Usmanova, ki pa tudi že nekaj časa ne potrebuje več takšne promocije. Zato letošnja Strictly Worldwide ohranja predvsem informativni pomen, kar je seveda dobro; ne nazadnje tudi zadosti.

Zoran Pistotnik