All Capone Štrajh Trio

Vsi Caponejevi

V sedanji zasedbi All Capone Štrajh Tria igrajo violinist Vasilij Meljnikov, član Simfonikov RTV Slovenija in docent na Akademiji za glasbo, Bojan Cvetrežnik, edini slovenski violist na svobodi, ter Igor Mitrović, solo čelist Simfonikov RTV Slovenija.

Pogovor s skladateljem Gregorjem Strnišo

Od kod se je vzel All Capone Štrajh Trio in čemu?

Prvič smo nastopili sredi septembra pred petimi leti, in to v gledališču Gleju v predstavi gledališke skupine Grapefruit Iztoka Lovriča z naslovom Columbus, Capone, Schwarz. Naslov je seveda namigoval na takratno petstoletnico odkritja Amerike. Ko sem šel predstavo prvič gledat, me je fascinirala. Že prej smo razmišljali, da bi sestavili trio, a ne tako intelektualen, kot je na primer Kronos, in ko sem videl Lovričevo igro, sem takoj začutil, da je to tisto ta pravo.

Prva zasedba tria so bili Mirko Vičentič Polič, Tomaž Pinter in Igor Švarc. Razmišljali smo, kakšno ime naj si izberemo, in čeprav smo bili kar nekaj starejši od ustvarjalcev Lovričeve igre, nas je tako potegnilo v njihov svet, tako smo se vživeli v tisto sceno, da smo tudi po koncu predstav vedno igrali na njihovih partijih. In za ime smo iz naslova predstave vzeli Caponeja, mu dodali svojo definicijo - štrajh trio, da pa ne bi bilo preveč preprosto, smo Alu malo potvorili ime. In potem rečemo: “Ni ravno U2, ampak...”

Kdaj si pravzaprav začel komponirati glasbo za gledališče?

Že veliko prej. Tudi pri tem me je spodbudil zunanji vpliv. Ko sem v Celju prvič slišal skupino SRP, nekatere člane sem poznal s Pedagoške akademije, me je navdušila - in smo se ji s triom JEZZ, v katerem sem takrat igral, pridružili. Leta 1984 sem tako naredil prvo glasbo za Mladinsko gledališče, za predstavo Jaz nisem jaz s skupino SRP. Potem je počasi steklo. Veliko smo se družili s Tomijem Pinterjem, včasih smo posneli kaj za godala in nazadnje je prišlo do tria.

Je ta trio najprej obstajal prav zaradi gledališke predstave?

Ne, to je bilo slučajno. Kot sem že rekel, me je Lovričeva predstava navdušila in mi dala idejo za glasbo. Lovriča sem takrat poznal iz računalniške revije Monitor, ko pa sva se pogovarjala in sem mu omenil, da nameravam sestaviti trio, je predlagal, da bi ta zaigral zadnji komad v predstavi. Ko čisto na koncu rečejo “kik the boys”, trio v živo zaigra Summertime Manga Jeryja, ker je bi bilo takrat poletje.

Si torej teme, izhodišča za skladbe večinoma izbiraš “od zunaj”?

Tudi. Ko me je na primer Kržičnik prosil, da bi nekaj zaigrali na premieri filma o Ludwigu van Beethovnu, je vprašal, če imamo na sporedu kakšno skladbo tega skladatelja. Pa sem napisal Roll Over Elise. Zdaj pripravljam ljudske - na primer Po jezeru, ki sem jo sestavil z Blue Bayoo. Po vzoru Paganinijevega 24. capriccia sem naredil Kje so tiste stezice, podnaslov pa je Paganini je bil Slovenc. Dobra ideja se mi je zdela tudi Rezijanska, ki je pravzaprav zelo hiter Bolero, a z basom in ritmom zveni čisto rezijansko. Skratka, spodbude dobivam tudi od zunaj, saj jih ne manjka.

Zakaj pravzaprav godalni trio?

Ker gre lahko v en avto in ker ne potrebuje ozvočenja.

Imaš zelo značilen slog. Je tudi na tega vplivalo kaj določenega? Meni je vsekakor najbolj všeč to, da je humoren. Tega v slovenski glasbi najbolj manjka...

Včasih povem, da je moj vzornik Spike Jones, saj se spomniš Moped šova (kratkih glasbenih vložkov, ki so delo Spikea Jonesa)? Zelo močan vpliv pa sta imela, ponavljam, skupina SRP in Lovričeva predstava. Takrat sem se spomnil, da je verjetno v kakšnem New Yorku ogromno priložnosti za vtise, za vplive, ker se povsod toliko dogaja, medtem ko je pri nas zaradi majhnega števila prebivalcev pravzaprav malo zanimivih ljudi, ki te “potegnejo”. Mislim, da sem imel srečo, da sem nekatere srečal. Po ogledu Lovričeve predstave sem poleti napisal skoraj vse skladbe, ki jih igramo še danes. Postavil sem si zelo natančna pravila. Skladbe morajo biti kratke, nobena ni daljša kot 4 minute, ker ljudje danes živijo v slogu spotov. Malo nerodno je res, da po vsakem komadu ploskajo, zato skladbe včasih povežem v nekakšno suito s stavki. Takrat violist Bojan Cvetrežnik reče poslušalcem, da naslednja skladba zahteva njihovo sodelovanje, in to tako, da med stavki ne ploskajo.

Kompozicije nisi študiral, kje si črpal znanje?

Študiral sem na glasbenem oddelku na Pedagoški akademiji in glasbeno pedagogiko na Akademiji za glasbo. Marsikaj so nam povedali profesorji, skladatelji Jakob Jež in Lojze Lebič pa Marijan Gabrijelčič. Sem pa zelo zgodaj začel igrati v bendih in veliko sem delal tudi sam. Če hočeš, se lahko veliko naučiš.

Komponiraš tako, da si igraš na sintetizator?

Navadno si skladbo zamislim “v glavi”, note pa seveda napišem na računalnik. Software je priklopljen, tako da lahko glasbo tudi slišim, običajno uporabljam kar klavirski zvok.

Ali trio pri nastanku skladb kaj sodeluje?

Ko sem pisal solistično skladbo na Paganinijev capriccio za Vasilija, smo jo seveda skupaj pregledali, ker je zelo zapletena, virtuozna. Prednost take zasedbe in današnjih tehničnih možnosti je, da lahko sproti preskušaš, kaj se da in kaj ne, kako zveni... Če se odločimo, da bomo naredili malo drugače, lahko naslednji dan prinesem nove note. Poleg tega so note, napisane na računalnik, lepo berljive. Po drugi strani pa opažam, da me kvalitetni glasbeniki spodbujajo. Sicer pa je bil stik med glasbeniki in skladateljem, kakršen mi je uspel s tem triom, pred stoletji običajen.

Dvorni ansambli in orkestri so imeli tudi svojega skladatelja in igrali so predvsem njegova dela. Danes pa sta skladatelj in izvajalec večinoma popolnoma odtujena. Skladatelj naj bi sedel doma in oddal gotov izdelek ter čakal...

Ansambel, ki se identificira z določeno glasbo, ki ga ne spoznaš po igranju, ampak po sami glasbi, po skladatelju, je izjemna redkost.

No, tu je bilo veliko pomislekov, tudi jaz sem jih imel. Razmišljali smo, da bi igrali tudi drugo glasbo. Potem pa smo se odločili, naj bo zaenkrat to neke vrste trade mark. Ljudje so stvar sprejeli, vedo, kaj približno lahko pod tem imenom dobijo. Sicer pa glasbeniki igrajo tudi v orkestrih in drugih ansamblih in niso vezani samo na ta trio.

Za tako značilno profiliran ansambel veliko nastopate. Kako se vam je odprla koncertna scena?

Prvi posnetek sem dal Stanetu Sušniku na Televiziji Slovenija, in ne vem, kako mu je uspelo, ampak organiziral je snemanje dveh videospotov, na Ljubljanici in v Lutkovnem gledališču. Slučajno nas je opazil Peter Bratuša iz agencije KlineandKline in ponudili so nam snemanje reklame za Muro. Ta je bil medijski boom. Zelo redko se zgodi, da želijo blagovno znamko reklamirati z bendom - ta reklama je delovala tako, kot da naj bi se vsakokrat, ko vidiš All Capone Štrajh Trio, spomnil na Muro... Takrat smo začeli veliko nastopati, predvsem za različne otvoritve, za firme, in počasi je prišlo do pravih koncertov.

Kako pa se prodajajo plošče?

Po slovenskih merilih.

Koliko ste jih doslej izdali?

Tri. Prva je Greatest Hits, druga je Ena tema, tisoč pristopov, ki je bila izdana za družbo Pristop, tretja, ki ima enak naslov, ampak drug ovitek, pa vsebuje prvih šest skladb s prejšnje in pet novih komadov. Posnet imamo tudi material za živo ploščo s koncertov, radi pa bi seveda izdali tudi slovenske ljudske.

Za najmlajše občinstvo si pripravil poseben izobraževalni program, ki ga pedagogi in otroci zelo hvalijo...

Že pred tremi leti smo imeli prvi nastop za prav mlade poslušalce, in ko smo ga nekajkrat ponovili, se je razvila nekakšna učna ura, ki smo jo ponudili šolam in drugim organizatorjem prek Glasbene mladine. S tem programom skušamo mladim približati godala - pokazati želimo, da niso cvileči inštrumenti, ki igrajo samo klasično glasbo, ampak so lahko tudi zabavni. Prek mojega komentarja in različnih glasbenih primerov posameznih godalcev in tria otroci spoznajo osnovne glasbene elemente - ritem, motiv, tonske načine, barvo, jakost, trajanje tona, funkcijo dirigenta, partiture, partov in še marsikaj. Seveda smo pripravljeni v dogovoru z učiteljem kakšno od vsebin posebej obdelati. Imamo tudi nagradno igro - uganiti morajo pesem Vsi so...

Največkrat povedo, da je to Vsi so venci bejli, redko kdo ve, da je pravilno “vejli” (oveneli). Če to uganejo, imamo podvprašanje: kateri skladatelj je napisal nemško himno...

Aj, to je pa že težje. A kdo pravilno odgovori?

Težko. Zadnjič, ko smo igrali za Poljansko gimnazijo, je pa res nek dečko dvignil roko in rekel Haydn. In ko je prišel na oder po nagrado, smo opazili, da ima vojaško srajco in na rokavu nemško zastavo!

No, to tako imenovano šolsko uro smo posneli tudi za otroško redakcijo Televizije Slovenija.

Kaj trenutno pripravljate?

8. oktobra ob 5. obletnici tria pripravljamo koncert v Slovenski filharmoniji, kjer bo praizvedba šeststavčne skladbe, o kateri sem pripovedoval - MJUZIK NACIONAL SUITE. Prvi stavek bo Po jezeru, drugi bo Vsi so, tretji Rezijanska, četrti Kje so tiste stezice, peti Nocoj, šesti pa Au na Senik. Novi skladbi bosta tudi Motto in Glasba za godalni trio in komentatorja. Za naslov koncerta smo najprej mislili napisati Capone v Filharmoniji, da pa bo bolj jasno, smo se odločili za All Capone Štrajh Trio v Slovenski filharmoniji.

Soldeujete tudi z drugimi glasbeniki, ansambli ?

Lahko povem, da včasih poskušamo pritegniti tudi goste. V enem od programov je sodeloval Milko Lazar na saksofonu. Zdaj bomo delali skupaj z dramskim igralcem Mirom Verasom. V načrtu imamo še en zanimiv projekt, upam, da nam bo uspel - komad Je t’aime, ki ga izvajata All Capone Štrajh Trio in All Capone Sex Tet (šest violinistk).

Kaja Šivic