Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Zoran Pistotnik

Fela Anikulapo Kuti

Smrt legende

Le nekaj je afriških glasbenikov, ki so se z glasbenim delom, pa tudi siceršnjim početjem - predvsem s političnim in socialnim angažmanom ter z vplivom, ki so ga imeli na občinstvo in glasbenike v Afriki in po svetu - izpostavili v tolikšni meri, da jim dosedanja kulturna zgodovina tega kontinenta in človeštva nasploh priznava vlogo ključnih akterjev. Mednje nesporno sodi nigerijski ustvarjalec in socialni aktivist Fela Kuti, sicer v različnih obdobjih ustvarjalnega življenja znan tudi pod različnimi razširitvami in mutacijami tega imena.

Čeprav je njegovo frontno obdobje že pred časom minilo ter tako v aktualnem afriškem glasbenem dogajanju ni igral več posebej vplivne vloge, pa seveda ostaja trajno zanimiv predvsem z glasbeno zapuščino; tisto že in tudi še ne izdano na širši javnosti dostopnih nosilcih zvoka. Aktualni razmah zanimanja za zgodnja obdobja v dogajanju afriške popularne godbe je seveda ponovno usmeril žaromete tudi na njegovo že malo pozabljeno glasbeno delo. Tako so danes dostopni ponatisi nekaterih njegovih zgodnjih plošč, ponudba pa je obogatena z nekaj starimi, do pred kratkim še ne izdanimi posnetki. Takšno zanimanje zanj se je nedavno okrepilo s tistim tragično enkratnim dogodkom v življenju vsakega živega bitja na tem planetu - z njegovo smrtjo; s tistim dogodkom torej, ki s svojo vedno znova šokantno dokončnostjo praviloma še enkrat zavihti zvezdniške ustvarjalce v orbito popularnosti (če jih seveda širšemu zanimanju sploh ne "odkrije" in jih takšne naredi). Žal se celo marsikdo izmed oblikovalcev javnega mnenja in glasbenega okusa šele ob takšnem dogodku zave, kakšen je bil dejanski pomen preminulega ustvarjalca.

Fela Ransome Kuti je pričel glasbeno kariero pravzaprav v tujini, med študijem v Londonu konec petdesetih; leta 1969 pa je - eden med prvimi, tedaj še redkimi afriškimi glasbeniki - že imel tudi prvo turnejo po ZDA. Že ta prva koncertna turneja po ZDA se je po zaslugi goljufivega agenta spridila v niz težav s tamkajšnjimi oblastmi, in medtem ko so v Los Angelesu čakali na sodno obravnavo zaradi kršitve imigracijskih in delovnih predpisov, se je spoznal z idejami tedaj vodilnih afroameriških radikalnih mislecev in političnih aktivistov, kakršna sta bila Malcolm X in Črni Panter Eldridge Cleaver. Njegovo kontinuirano prisotnost ter s tem tudi pomen za mednarodno prizorišče pa je mogoče prepoznati šele v začetku osemdesetih let. Tedaj so postale tudi v Evropi dostopne njegove številne nigerijske plošče iz - zdaj lahko že rečemo - za njegovo glasbeno kariero "zlatih sedemdesetih let". Sredi osemdesetih pa ga je sploh posvojila tedaj kultna newyorška založba Celluloid, in to ga je še enkrat postavilo v središče popularnosti domačega, afriškega, še posebej pa tedaj mednarodnega občinstva, ki je v veliki meri tudi s ploščami te založbe vstopalo v tedaj še vedno nesprejeti svet afriške popularne godbe. V tem smislu je bil Fela tudi eden iz dolgoletne predhodnice, ki je pripravljala teren na mednarodnem prizorišču, na katerem je potem mednarodna industrija zabave sproducirala potrebo po tako imenovani "world music" oziroma, afirmativneje, uresničila dostopnost glasb drugih kultur do mednarodnega tržišča.

Do tega trenutka pa je leta 1938 rojeni glasbenik že prehodil bogato, a tudi trnovo pot ključnega nigerijskega glasbenika ter vztrajnega političnega in socialnega osveščevalca svojega okolja. To ga je stalo marsikatere težave; od onemogočanja nastopanj in snemanj, prepovedovanja predvajanja njegovih angažiranih skladb ter preprečevanja odhodov in nastopov v tujini do neposrednega policijskega nasilja nad njim in njegovimi bližnjimi, do aretacij in zaporov. Čeprav se je njegova glasba spreminjala, so osnovni elementi ostajali ves čas prepoznavni in zanj specifični. Uspel je povezati afroameriške jazzovske, še posebej orkestrske, pa tudi soulovske in funkovske vplive z različnimi nigerijskimi ritmi; to instrumentalno podlago je nadgradil z angažiranimi poemami, katerih podajanje so prekinjale solistične in skupinske eskapade odličnih instrumentalistov. Ob tem je vredno vedno znova opozarjati na njegovo izjemno aranžersko sposobnost. Prav z njo ter z glasom in interpretacijami besedil je dosegal, da so dolge, razmeroma enolične skladbe dobivale naravnost hipnotične razsežnosti, ki so preprečevale, da bi se poslušalec od njih odlepil, ko je enkrat zaplaval z njimi. Skratka: rodil se je enkratni nigerijski afrobeat, ki je sicer kot stilem imel nekaj lokalnih posnemovalcev, vendar je v resnici vse do danes ostal sinonim za glasbo Fele in njegovega orkestra, v katerem se je seveda kalil tudi njegov sin Femi, ki bo očitno prevzel tudi ta očetov ustvarjalni izraz ter bolj ali manj uspešno nadaljeval njegovo pot.

Kot že rečeno, so bila sedemdeseta leta v njegovi karieri najbolj plodna, najbolj angažirana in tista, ki so njegovo glasbeno delo lansirala tudi na mednarodno prizorišče. To je nekakšno zlato obdobje tistega dela nigerijske godbe, ki je tesno povezano z vlogo in popularnostjo samega Kutija ter njegovim internacionalnim odmevom. Zanimivo je morda, da smo ga v teh krajih "odkrili" ter poslušali in predvajali že zelo zgodaj, kar sredi sedemdesetih, saj se je njegovo glasbeno delo lepo ujelo s tedanjimi projekti uveljavljanja radikalne afroameriške jazzovske glasbe. V osemdesetih smo ga poslušali že s plošč, izdanih v Evropi in predvsem v New Yorku, ki so afirmirale njegovo tedaj že desetletje trajajočo in že kar kultno vlogo kulturnega in socialnega aktivista ter - gledano z evropskimi očmi - nekonvencionalneža, ki pa je nekako že odigral svojo izstopajočo vlogo v zgodovini planetarne popularne godbe. V devetdesetih se je polagoma umaknil v domovino: redke informacije, povezane z njim, so bile vedno manj glasbene, v glavnem nepomembne ob že silovitem razmahu dogajanja, povezanega z afriško popularno godbo, ko smo iz meseca v mesec spoznavali nove heroje in lokalne legende. Njegov glasbeni opus, še posebej pa aktualno prezenco so preplavili drugi, nepreštevni ponudniki aktualne afriške glasbene produkcije, ki je dokončno zavzela svoje mesto tudi v ušesih preostanka sveta.

Potem smo se sredi tega desetletja ponovno spomnili nanj ob sporadičnih novicah, ki so govorile o njegovem žitju in bitju, povezanima z zdravstvenimi, občasno pa tudi javnimi zadevami. Ni bilo ravno vzpodbudno; že nekaj let je bil nekje med nami nekako prisoten občutek iztekanja glasbene kariere tega velikana popularne glasbe 20. stoletja. Zdaj je že jasno, da se je zgodilo, kar se je napovedovalo: Fele Anikulapa Kutija, enega ključnih protagonistov afriških kulturnih in socialnih zavesti, enega izmed največjih in že davno v zgodovino sodobne afriške glasbe zapisanih ustvarjalcev, ni več. Kot pravijo uradna sporočila, je Fela umrl v soboto, 2. avgusta 1997, po nekaj tednih hude in stopnjujoče se bolezni, star 58 let. "Glasbena legenda našega časa, nesporni heroj nigerijskega javnega življenja vse od razglasitve neodvisnosti dalje, Fela Anikulapo Kuti, se je pridružil prednikom," je zapisal celo nigerijski provladni Sunday Times tisto nedeljo v težkih, velikih črnih črkah čez prvo stran jutranje izdaje.

Morda se komu, ki mu je pomemben predvsem videz, lahko zazdi, da za Felo Anikulapom Kutijem po več kot tridesetih letih glasbene kariere ostaja bore malo: sloves nigerijske in mednarodne zvezde že davno minulih sedemdesetih in osemdesetih let, ki si je pridobil sloves tudi tako, da je javno kadil marihuano - in bil v domovini kar nekajkrat aretiran; da je spal z ogromnim številom žensk, medtem ko je bil s kakšnimi sedemindvajsetimi tudi uradno poročen, ter da si je lahko privoščil, da se je v javnosti oblačil samo v spodnjice. Vendar ob še ne natančno prešteti količini njegovih odličnih albumov, ki so izhajali tako v Afriki kot tudi v Evropi in ZDA, na katerih je glasba, ki ga je definitivno vpisala med nesmrtnike tega planeta, ostaja tudi biografija brezkompromisnega, čeprav velikokrat samosvojega borca proti vsem mogočim krivicam, ki so se dogajale preprostim ljudem v Lagosu, Nigeriji, Afriki in sploh povsod po svetu. Brezkompromisnost mu je pogosto povzročala težave z oblastmi, s tem povezan policijski teror nad njim in njegovimi bližnjimi, a njegova samovolja je narekovala hkrati tudi magično privlačnost za oboževalce doma in v tujini ter odbojnost, nerazumevanje celo pri mnogih takšnih, ki so si sicer v javnosti prizadevali za enake stvari. Fela Anikulapo Kuti je bil do konca kontroverzna osebnost. Ne nazadnje: ni za odmet in nanj zagotovo ne meče pozitivne luči dejstvo, da je šele ob njegovi smrti prišlo do potrditve domnev, da je obolel za aidsom, in to je med njegovimi številni prijateljicami povzročilo preplah in prizadetost. Kakor koli že: Fele ni več, odšel je za Francom in še nekaterimi redkimi z njima primerljivimi velikani afriške popularne godbe. Za njim ostaja praznina, ki jo bo sicer do določene mere zapolnil sin Femi z razvijanjem Felovih legendarnih glasbenih praks, ostaja tudi bogata glasbena zapuščina, ki so se je prav v zadnjih letih - kot da bi slutile usodnost - lotile nekatere evropske založbe s ponatisi posnetkov njegovih zgodnjih glasbenih stvaritev. Kot je običajno v svetu popularne glasbe, bo prav to ostalo tistim, ki so hendikepirani s trenutkom pojavljanja na tem planetu zamudili neposredno vsaj sočasno srečevanje z njegovim ustvarjalnim genijem. Ob tistem, kar dejansko ostaja vrednega za njim, ne njega in ne njegove glasbe pač ne bo mogoče izbrisati iz historičnega spomina.

Zoran Pistotnik

Izbrana diskografija:

Fela Ransome Kuti and The Africa '70:

Open and Close (1975/1996, Stern's Africa, CD)

The '69 Los Angeles Sessions (1969/1993, Stern's Africa, CD)

No Agreement (1985, Celluloid, LP)

Army Arrangment (1984, Celluloid, LP)

Original Sufferhead (1982, Arista, LP)

Black President (1981, Arista, LP)

Fela Ransome Kuti:

Zombie (1985/1996, Celluloid/M.I.L. Multimedia)

1973-1977 - Vol. 1 and 2 (1977, EMI/Pathe Marconi, LP)

Fela Anikulapo Kuti and Egypt '80:

US /Underground System/ (1992/1992, Stern's Africa, CD)

ODOO /Overtake Don Overtake Overtake/ (1989/1990, Eurobond Rec./Shanachie, LP/CD)