Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Napo-Lee-Tano

Fugees

Kayser Sose je bil človek s popolnim načrtom - Man with a Plan. Načrte (and upe and želje and iluzije) imajo tudi mladi muziki širom po svetu. A pasti zabavne industrije so zapletene, čeri ostre in prepadi globoki. Še posebej pri muzični zvrsti, ki že od nastanka naprej lovi ravnotežje po ozkem grebenu, ki loči analitikom ljubo podzemlje od zvezdniškega neba, dragega založnikom. Kaj torej čaka mladiča (ali skupino mladičev), ki v svoj življenjski načrt vključi tudi delanje rap muzike?

Pravzaprav sta mu na voljo le dve možnosti:

- da bo delal hardcore rap muziko, ostal “real to the street”, tvegal večni underground in živel od trepljanja po ramenih, ne pa od prodanih plošč in razprodanih koncertov;

- da bo delal bolj v popularnost usmerjeno hip hop godbo, se s pretkanimi biznismani boril za odstotke od prodanih plošč in poslušal zmerjanje uličarjev o prodajanju duše.

Le redki zmorejo slalomirati med obema opcijama, in še redkejši so tisti, ki obirajo simpatije poslušalcev z obeh omenjenih dreves. Najredkejši so tisti, ki dosežejo obojestransko kovanje v zvezde. Če sem natančen in poskušam v presoji biti nepristranski, so dvojne zvezde v tem trenutku le ene: Fugees.

Že res, da dobre prodajne rezultate (in s tem povezano veliko popularnost) dosega tudi Wu-Tang Clan, a njihova severna kota vendarle ne seže više od petih, mogoče šestih milijonov prodanih izvodov albuma. Kakšen milijonček več kot Clan prodajo mladi harmoničarji Bone Thugs-N-Harmony, pa pokojnika 2 Pac in Notorious B.I.G., v dobrih starih časih je uspevalo še Snoopu Doggyju Doggu in Warrenu G-ju. Pa vendar: nobenega od komadov pravkar naštetih izvajalcev ne boste slišali v avtu srednjega razreda, ki ga mimo vas pripelje mami v zgodnjih štiridesetih. Prav mogoče pa je, da boste slišali komad Killing Me Softly (Fugees).

Že res, da so popularne (in dobro prodajane) tudi novorojene hip hop soul dive Mary J. Blige, Faith Evans in Erykah Badu in da svoje minute fame in novca žanjejo “new hard hard core bitches” Lil’ Kim, Foxxy Brown, Mia X in Lady Of Rage. A vendar: nobenega od komadov pravkar naštetih izvajalk ne boste slišali v razsutem avtu, ki ga mimo vas pripelje jata v svetleče verige, široke uniforme in baseball kape odetih mladih pravovernih rapperjev. Prav mogoče pa je, da boste slišali komad Cowboys (Fugees).

Seveda je po drugi strani res, da so zasedbe s širokim zvočnim in posledično poslušalskim spektrom v hip hop kulturi obstajale že pred Fugees. Spomnimo se samo v Afriko obrnjenih pozitivcev Arrested Development ali na soulu gradečih brooklynskih modrecev Digable Planets ter bratovščine množice izvajalcev (Jungle Brothers, De La Soul, A Tribe Called Quest, Black Sheep...), ki jim je bilo nadeto skupno ime Native Tongues. Vsi našteti so najlepše dneve in najboljše stvaritve dali skozi v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, tako da njihova godba iksasti generaciji sredine in konca devetdesetih ni nudila želene svežine, akoravno tudi njihovi novejši produkti niso od muh. Njihovo mesto v podiranju stereotipov v rap muziki in ob njej pa je zavzela mlada njujorška (po koreninah pa haitska) trojka Fugees. Kot pravi tretjina benda Wyclef Jean: “Pred kratkim sem na TV-ju gledal show nekega komedijanta. Beseda je nanesla tudi na rapperje: Vse, kar delajo, je, da kvantajo v mikrofon in da se držijo za tiče! (ha ha ha). Fugees hočemo dokazati, da je hip hop veliko več, kot si ljudje mislijo.” Mission accomplished!

Začetek zgodbe o trojici dobrih ljudi teče po dveh vzporednih tirih.

Prakazrel “Pras” Michel, potomec haitskih beguncev, in Lauryn “L-Boogie” Hill sta hodila na isto šolo (precej prestižno Columbia High School) v New Jerseyju, vendar se zaradi razlike v letih (še) nista poznala. Pras je imel idejo za bend, v katerem bi bili dekleti in en poba. K sodelovanju je povabil sošolko Marcy, ta pa je s seboj pripeljala prijateljico Taro. Tara Prasu ni bila preveč všeč, zato mu je Marcy predlagala novo pojočo silo. Z opozorilom, da je zelo zelo mlada. Pisalo se je leto 1988, in zelo mlada pevka je bila takrat stara 12 let, ime ji je bilo Lauryn Hill.

Prakazrel “Pras” Michel je imel bratranca Wyclefa “Clefa” Jeana, ki je odraščal na Haitiju in je konec osemdesetih emigriral v New York. Wyclef je bil muzikant - zelo dobro je obvladoval šest inštrumentov - zatorej je imel tudi glasbene ambicije. Bratranca sta se redno srečevala v cerkvi v New Jerseyju (oba sta Sons Of A Preacherman) in Clef je vedno govoril, da bo takoj po podpisu pogodbe v svoje muzično ustvarjanje vključil tudi Prasa.

Zgodilo pa se je ravno obratno. Wyclef je obiskal studio, v katerem je snemal Pras z dekletoma. Beseda je dala besedo, Wyclef je odklepetal nekaj besed na posnetke Prasovega benda, producent, s katerim so delali, pa jih je takoj nakuril, da naj delajo skupaj še naprej. Pras je takrat bojda rekel: “Jebi ga, saj tako ali tako rajši delam s familijo, kot pa z neznanci.”

Zasedba se je kmalu izkristalizirala v trio (Lauryn, Pras in Wyclef) in si nadela ime Tranzlator Crew. Pod tem imenom (kasneje, ko so postali Fugees, so ga dali v oklepaj) so tudi podpisali pogodbo za založbo Ruffhouse, ki je del založbe Columbia, ki je del korporacije Sony. Prvi album Blunted On Reality je izšel leta 1993 in bi verjetno utonil v pozabo, če... Če ne bi njujorški underground didžej in producent Salaam Remi remiksal komadov Vocab in Nappy Heads, ki sta takoj postala radijska hita, Vocab pa je našel pot tudi na MTV. Šibka produkcija je tako verjetno edina slaba točka prvenca, saj je bila Blunted On Reality sicer zelo sveža plošča z vsemi prvinami, ki so Fugees kasneje izstrelile v nebo: malo semplov, veliko odšpilanih partov, za rap nenavaden zvok akustične kitare, Laurynina vokalna navezava na stare zagroovane soul komade in seveda povezava s karibsko glasbeno tradicijo, predvsem reggaejem.

Prvi pravi boom Fugees (takrat je bilo v oklepaju zapisano Refugee Camp) pa je bil lanski izid plošče The Score. Hitov s te plošče je bilo nešteto, Fugees pa so jih previdno lansirali in po načelu za vsakogar nekaj zadovoljevali masovni okus in tudi trde buče straight hip hoperjev: Fugee-La za vse, Killing Me Softly za totalne mainstreamerje, Cowboys za totalne hard rap frike, No Woman, No Cry spet za mainstreamerje in še Ready Or Not za rapperje. Dovolj modro, zelo dobičkonosno in nadvse pošteno.

Huronski uspeh plošče The Score je Fugees vrgel na strani vsemogočega, jasno da tudi rumenega tiska. Smešnice tipa, kako izvrsten debut(!) skupine je The Score, še dandanes najdete na straneh rumenih Novic. Novinarji so si seveda dovolili še marsikaj hujšega: recimo pozive Lauryn, naj začne solo kariero in pusti priveska, ki bosta brez nje tako ali tako shirala, pa da so vse novce, zaslužene na dobrodelnem koncertu na Haitiju, pobasali v svoje malhe, da jih bo Marleyjeva familija tožila zaradi priredbe komada No Woman, No Cry (čeprav so video verzijo komada posneli s Stevom Marleyjem), istemu Marleyju in pozneje še Wyclefu pa so pripisali očetovstvo Lauryninega otroka (čeprav oče ni nihče od njiju)...

In zakaj o Fugees (zdaj imajo v oklepaju napisano Refugee Allstars) pišemo leto in pol po izidu njihove hit plošče The Score. Razlog je eden, prodan pa bo v precejšnji nakladi. Na njem piše: Wyclef Jean presents The Carnival Featuring Refugee Allstars. Čeprav je izdelek uradno le Wyclefov, gre vendarle za ponoven šus zdaj nam že dobro znane trojice, saj se Lauryn in Pras na plošči kar pogosto pojavita. Sicer pa tudi drugi gostje niso od muh: ne semplani, ampak posebej za to priložnost zbrani njujorški filharmoniki v komadu Gone Till November in pevka Celia Cruz v priredbi hudo znane Guantanamere. Priredb še ni konec: Wyclef se je korajžno lotil še Bee Gees (We Trying To Stay Alive) in Neville Brothers (To All The Girls). Haitska dediščina kar brizga iz zvočnikov, še posebej jasno in glasno pri Jaspora in Yele, petih v kreolščini, v ritmiki plošče pa skoz in skoz. The Carnival je v posmeh vsem tistim, ki so o Fugees razmišljali kot o še eni “super skupini”, ki jih za pridobivanje enormnih dobičkov skupaj zlaga management glasbene industrije. Fugees so trdno povezani, so crew, posse, team, unity - vse, kar so vedno bile vrline vseh velikih hip hop zasedb.

In na koncu se bomo spet vrnili na začetek. V očeh nekaterih so Fugees velik band predvsem zaradi ene stvari (in ta stvar utrjuje moje prepričanje, da Fugees niso pop band): takoj po tistem, ko so vse radijske in televizijske postaje do kosti zlajnale Killing Me Softly, so izdali singel Cowboys, ki ga je v primerjavi s Killing Me Softly poslušalo in odobravalo le malo ljudi - ampak to so bili tisti, ki so Fugees poznali že od samega začetka, trdo jedro in stalna publika, ki si je to zaslužila. Drugi pravijo, da je to, kar slišimo na ploščah, le slaba polovica tega, kar Fugees v resnici zmorejo, in da jih je zato potrebno videti na enem od mnogih koncertov, kjer so sami v vlogi živega benda, z inštrumenti, s fantastično dinamiko in neopisljivim pozitivnim ozračjem, ki ga uspejo vzpostaviti s publiko. Tretji pravijo, da so Fugees "Band with a Plan", da znajo nadvse dobro krmariti svojo kariero in da vseskozi ostajajo trdno v sedlu podivjanega konja glasbene in medijske mašinerije.

Vsi pa se verjetno strinjamo, da so Fugees dober dokaz, da je rap več kot le kvantanje v mikrofon in držanje za tiča.

Napo-Lee-Tano