Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Marta Pirnar

Zbogom, Jeff

Reka Misisipi je v svoje globine potegnila enega najbolj talentiranih in obetavnih glasbenikov nove generacije ameriškega novodobnega rock’n’rolla. Jeff Buckley je s seboj odnesel tudi vse gradivo za drugi album, ki naj bi ga konec junija pričel snemati v Memphisu, v ameriški državi Tennessee.

Pravzaprav sta Jeff in njegov prijatelj, glasbenik Keith Foti, tisti večer z najetim kombijem tavala po Memphisu in iskala stavbo, v kateri naj bi se z bendom, ki bi moral prispeti v Memphis še tisto noč, pripravljali na snemanje nove plošče. Tam sta nameravala igrati na bobne, po nekaj urah neuspešnega iskanja pa je vedno nepredvidljivi Jeff predlagal, da se odpeljeta k vodi. Mračilo se je že, ko sta se s prenosnim tranzistorjem vred spustila po strmem bregu do reke. Brez obotavljanja je Jeff v majici, kavbojkah in škornjih zabredel v temno, umazano zelenkasto reko. Ne meneč se za Keithova opozorila je odplaval v noč, zraven pa prepeval refren pesmi Led Zeppelinov Whole lotta love. Potem se je od nekod pojavil večji čoln, ki je razburkal srhljivo mirno gladino Misisipija. Foti, ki je ves čas z očmi budno spremljal tovariša, je le za trenutek skrenil pozornost, da je pred pljuskajočimi valovi umaknil radio. Ko se je naslednji trenutek s pogledom ozrl proti reki, Jeffa ni bilo nikjer več.

Kljub hitro prispeli pomoči in celonočnemu iskanju je neprepoznavno truplo šele šesti dan opazil eden izmed potnikov ladje American queen. Šele Gene Bowen, Buckleyjev prijatelj in manager, ki je prepoznal prstan s škrlatnim kamnom in z zelenim lakom pobarvane nohte na nožnih prstih, je potrdil Buckleyjevo identiteto. Kar so njegovi bližnji slutili, je bilo zdaj tudi uradno potrjeno: Jeff Buckley je 29. maja okoli 21. ure po pacifiškem času utonil v reki Misisipi.

“Zgodba o življenju mojega sina je večja in bogatejša kot teh nekaj let, ki jih je preživel kot priznan glasbenik,” je po Jeffovi smrti za Rolling stone izjavila mati Mary Guilbert, edina dedinja sinovega premoženja, saj Jeff ni pustil oporoke. Izučena klasična pianistka je Jeffa Scotta Buckleyja rodila 17. novembra leta 1966 v Los Angelesu, in to potem, ko jo je njegov oče, glasbenik Tim Buckley, že zapustil. Kasneje se je poročila z avtomehanikom Ronom Mooreheadom in mladi Jeff je kot Scott Moorhead z njima odraščal v losangeleškem Orange Countyju. Jeff je Rona vedno smatral za očeta, pogostokrat je omenil tudi to, da je bil prav Ron tisti, ki mu je dal prvi album Led Zeppelin.

Biološkega očeta je srečal le enkrat. Kot besede povzema producent Jeffovega debitantskega albuma Grace, Andy Wallace, je bila to zanj precej negativna izkušnja. Takrat osemletnemu Jeffu je bilo namreč pri priči jasno, da očetu enostavno ni mar zanj. Kakorkoli že, Tim Buckley je dva meseca kasneje, 29. junija 1975, umrl zaradi prevelike zaužite mešanice heroina, morfija in alkohola. Starejši Buckley je v glasbeni karieri zlatim šestdesetim prispeval devet albumov. Glasbeni opus je uvedel z romantično trubadurskim folk albumom Goodbye and hello (1967), se kasneje posvetil radikalnejšim eksperimentalnim smernicam z jazzovskimi tokovi Starsailor (1971), nazadnje pa zavzel bolj rokersko držo, ki jo je kronal z Greetings from L. A. (1972), v katerem je močno čutiti njegovo fascinacijo nad sodobno črnsko glasbo.

Jeff se kljub osebnemu neodobravanju ni nikdar mogel otresti očetove sence, ki ga je spremljala ves čas glasbenega ustvarjanja. Glasbeni kritiki so ga venomer primerjali z njim, konec koncev je bil tudi sam začetek Jeffove kariere povezan s spominom na očeta. 27. aprila leta 1991 je bil namreč povabljen, da nastopi na koncertu, ki je bil v spomin Tima Buckleyja prirejen v cerkvi svete Ane v Brooklynu. Takrat dolgolasi Jeff je zapel očetovo I never asked to be your mountain, v kateri Tim govori o tem, kako je zapustil družino - tema, ki je Jeffa silno zaposlovala. Po besedah pisatelja Billa Flanagana, s katerim je mladi Buckley takrat prijateljeval, je bil Jeff pri tem grozljivo podoben očetu in je v publiki izzval nemalo vzdihov, po prireditvi pa je okoli njega kar mrgolelo ljudi, ki so mu ponujali posetnice.

Tistega večera je spoznal tudi svojo dolgoletno spremljevalko Rebecco Moore, zaradi katere se je dokončno poslovil od Kalifornije in se preselil v New York. S tem se je tudi začel njegov pohod iz anonimnosti, v kateri je vztrajal vse od ranih let. Preigraval je praktično vse od reggaeja in rocka do trših metalskih zvokov. Mamina klasična glasbena izobrazba je sicer v veliki meri vplivala nanj, kljub temu pa mu to ni zadostovalo. Spogledoval se je z veliko bolj grobimi ritmi, v rock’n’roll pa ga je potegnila predvsem eksperimentalnost albuma Led Zeppelin II. Rock šestdesetih in sedemdesetih je popolnoma zastrupil njegov glasbeni okus in do note natančno je preigraval komade te zlate dobe. “Imel je odličen audio spomin, podoben fotografskemu spominu,” se spominja Wallace. Namesto na univerzo se je Buckley odločil vpisati v razvpiti losangeleški Inštitut za glasbenike, ki je bil odskočna deska za večino dolgolasih rockerjev v L. A.-ju.

Po kratkotrajnem in utesnjenem sodelovanju v skupini Gods and monsters se je odločil kreniti na samostojno pot, da bi se, po njegovih besedah, enostavno prepustil glasbi -njenim potrebam, njeni ekscentričnosti in filozofiji. Njegovo glasbeno uho je bilo dovzetno za praktično vse glasbene zvrsti. Bil je velik oboževalec pakistanskega pevca Nusrata Fateha Alija Khana, njegove interpretacije so zajemale pesmi Boba Dylana, Vana Morrisona, vse do Edith Piaf, Billie Holiday in Leonarda Cohena. (O sebi je večkrat dejal, da je šansonjerka s penisom.) Njegova čustvena vživetost v besedila in melodijo je na odru doživela vrhunec in Buckleyjeve izvedbe so dobesedno bruhale vrsto emocij, ki so prežele vsakega poslušalca. Cohenova Hallelujah je v pretresljivi Buckleyjevi izvedbi prav gotovo ena od najizvrstnejših interpretacij Cohena in je poleg Lilac Wine in Corpus Christi Carol ena od priredb, ki so se znašle na njegovem debitantskem albumu Grace. Gre za izdelek z desetimi intenzivno osebno izpetimi pesmimi, v katerih se otožna in tiha melanholičnost melodije in Buckleyjevega glasu preliva s tršimi prijemi kitarskih zvokov in ritma bobnov. Z naravnim tenorjem je brez problema zmogel nadzorovati glas z razponom najmanj štirih oktav.

Naklonjenost do preigravanj skladb drugih izvajalcev je pokazal že na leta 1993 izdanem EP-ju Live at Sin-e. Poleg originalnih Mojo pin in Eternal life, ki sta izšli tudi na leto kasneje izdanem Grace, je v majhnem klubu v njujorškem East Villageu ob lastni kitarski spremljavi s solzami v očeh zapel še Piafino Je n’en connais pas le fin in Morrisonovo The way young lovers do. Tako kot Grace je tudi EP izdala založba Columbia records iz korporacije Sony, s katero je Jeff podpisal pogodbo, kljub velikemu številu zelo liberalnih ponudb manjših založb. Na njegovo odločitev je vplivala predvsem prisotnost Jeffu ljubega producenta Steva Berkowitza, poleg tega pa je v avli korporacije opazil sliko mladega Dylana.

Album Grace je doživel nepričakovan uspeh v Evropi in Združenih državah ter tudi v Avstraliji. Francozi so Buckleyju leta 1995 podelili prestižno Grand prix international du disque - nagrado, ki jo podeljuje francoska profesionalna glasbena smetana; to nagrado je v preteklosti namenila zvezdam, kot so Edith Piaf, Jacques Brell, Bruce Springsteen, Leonard Cohen, Bob Dylan, Joan Baez in drugi. Jeffova Grace je bila v Franciji in Avstraliji prodana v zlati nakladi, Buckley pa je s spremljevalno skupino, v kateri sta bila med drugim tudi basist Mick Grondahl in bobnar Matt Johnson (slednji je sodelovanje z Buckleyjem končal marca leta 1996), skoraj tri leta preživel na turneji, ki je obsegala Zahodno Evropo, Avstralijo, Japonsko in seveda ZDA, kjer je imel konec leta 1996 serijo nenapovedanih solo nastopov, med drugim tudi v starem dobrem njujorškem klubu Sin-e.

Poleg neutrudnih preigravanj svojih in tujih uspešnic je Jeff sodeloval tudi pri projektih drugih glasbenikov. Med drugim je leta 1994 za album In love Jazz Passengers prepeval Jooly street, na albumu Admiral charcoal’s song dolgoletne spremljevalke Rebecce Moore se pojavlja kot basist in bobnar, omeniti velja tudi sodelovanje s Patti Smith na albumu Gone again, na katerem je sodeloval tudi Paul Verlaine. Buckley in Verlaine sta kasneje skupaj pripravila dve seriji nastopov, lansko poletje v Manhattnu, zgodaj spomladi pa še v Memphisu.

Navdušen nad Memphisom se je odločil v mestu začeti priprave za drugi album. Ob ponedeljkih je redno nastopal v nočnem klubu Barrister’s, drugače pa je večino časa preždel v hiši, najeti v eni od mirnih soseščin, in vso pomlad snemal in pilil posnetke za album, ki jih, žal, ni imel priložnosti slišati noben od njegovih prijateljev in so zdaj del dokumentirane zapuščine.

Buckleyja je ideja o novem albumu “morila” že vse od lanske jeseni naprej. Kot pravi Penny Arcade, s katero sta imela skupnega psihoterapevta, je bil zaradi uspeha prvega albuma pod velikim pritiskom, saj se je zavedal pomembnosti naslednjega izdelka. “Preden je umrl, me je poklical po telefonu in pogovarjala sva se debele tri ure. Zdaj poslušam njegovo neizdano pesem The sky is a landfill, za katero sem mu tedaj dejala, da bi bila nekakšna Stairway to heaven nove generacije.”

Brez dvoma je Jeff preživljal velike spremembe. Nekaj dni pred nesrečo je Buckley poklical tudi očima. “Bil je tako srečen in zadovoljen. Rekel mi je, da je nehal kaditi in jesti meso. Zaradi pričetka snemanja je bil ves razburjen; čutil je, da je njegov glas boljši kot kadar koli prej.”

Andria Lisle, managerka tamkajšnje trgovine s ploščami ter Buckleyjeva soseda in prijateljica, ga je videla uro in pol pred smrtjo. “Jeff in Keith sta se ustavila pri meni in Jeff je bil dobre volje. Pravkar je namreč odprl bančni račun, da bi si kupil avto in hišo, v kateri je živel. Poleg tega pa je komaj čakal, da pridejo drugi fantje. Nameravali smo iti v Casino, pa se je raje odločil, da gre igrat na bobne,” se spominja Andria. Nazadnje pa je odšel plavat.

Glasbenik Robert Gordon, ki je Jeffa spoznal v studiu Easley med nastopanjem z Verlainom, pravi: “Imel je energijo, s katero se je navduševal za vse. Ta vitalnost je prišla na dan v glasbi. To, da je šel v reko, je bilo tipično zanj; in res je, kar pravi moja žena -- to, kar ga je ubilo, ga je hkrati tudi napravilo za takšnega, kakršen je bil.”

Marta Pirnar