Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Jane Weber

Chris Jones

Staro v novem

Julija letos smo v novogoriškem Klubu Kapitana Kljuke in v studiu 14 Radia Slovenija slišali Chrisa Jonesa, odličnega pevca in kitarista bluegrassa, ki je nastopil celo na odru razvpitega Grand Ole Opryja. Bluegrass je razmeroma mlada zvrst - pred pol stoletja jo je ustoličil lani umrli Bill Monroe; v naših občilih še nima prave veljave, vendar bodo morali nekoč tudi najbolj nejeverni Tomaži priznati, da ima ta glasba veliko skupnega z bluesom, irskimi jigi in reeli ter hribovskimi baladami, ki so jih snemali člani družine Carter.

Še več. Prepričan sem, da sta David Grier in Jerry Douglas tako nadarjena in močna glasbenika, da jima danes ni para tudi v pri nas tolikokrat preveč opevanem bluesu, ki velikokrat pod krinko tehnične popolnosti skriva nesposobnost izražanja globokih čustev, in to glasbo ubija. Chris Jones sicer ni virtuoz tega kova, vendar odstopa od povprečja, zato je vreden vse pozornosti. Z veseljem je privolil v pogovor za našo revijo.

Glasbenike ponavadi rad vprašam, kdaj so spoznali glasbo, ki jo zdaj tako radi igrajo.

Mislim, da sem prvič slišal bluegrass pri enajstih ali dvanajstih letih, in to v Novi Mehiki, ki ni ravno znana po tej glasbi. Moj oče je imel nekaj plošč, občasno pa jo je bilo slišati tudi na radiu. Prvi glasbeniki, ki so me resnično navdušili in obnoreli, so bili Flatt and Scruggs, Osborne Brothers, nekoliko pozneje pa sem odkril brata Stanley. Ralph Stanley je postal eden mojih najljubših glasbenikov. Plošče s takšno glasbo so bile tedaj težko dosegljive, zato sem jih naročal po pošti, jih skušal zbrati čimveč in se ob poslušanju tudi česa naučiti.

Kdaj in kje pa si začel nastopati?

Nastopati sem začel v Novi Mehiki, torej na območju, ki leži precej zahodneje od bluegrassu bolj naklonjenih pokrajin. Ljudje, ki tam igrajo to glasbo, so si zelo blizu in se dobro poznajo; le nekaj je festivalov bluegrassa, ki jih lahko obiščeš. Velik festival je v Oklahomi, festival v Koloradu še nima dolge tradicije, lahko pa se odpelješ tudi na dan vožnje oddaljen festival v Kansasu. Kakor koli že, začel sem igrati s tamkajšnjimi glasbeniki in se učiti od njih. Potem sem se vrnil na vzhodno obalo, kjer sem prej živel, in se kot osemnajstletnik pridružil skupini, ki je razmeroma veliko nastopala na bolj razgibanem in prijaznem bluegrassovskem prizorišču.

Nekateri poznavalci so tvoj slog petja primerjali s slogom bratov Stanley.

Mislim, da nikoli nisem nikogar popolnoma posnemal. Sčasoma so se vplivi glasbenikov, ki sem jih tako rad poslušal, zlili v nekaj novega, tej glasbi sem pač skušal dati karseda veliko občutij. Poslušal sem Carterja Stanleyja, Larryja Sparksa, Keitha Whitleyja, zelo rad sem prisluhnil tudi pevcem countryja, kot so George Jones, Merle Haggard in Charlie Pride. Glede na moj odnos do glasbe so vsi ti vplivi lahko zaživeli skupaj. Nikoli se nisem nikamor silil in tako sem prišel do tu, kjer sem danes.

Kako pa se spominjaš dela v studiu?

Pri snemanju obeh albumov sem si pridobil dragocene izkušnje. Med snemanjem prvega albuma z naslovom Blinded By The Rose sem veliko sodeloval z Ronom Blockom, ki je z menoj igral in snemal že v skupini Weary Hearts. Veliko sva igrala skupaj, zato sem šel brez strahu v studio. Ron se je veliko bolje počutil s svojo ritmično sekcijo - sestavljala sta jo basist Barry Bales in mandolinist Adam Steffey - sam pa nisem mogel najti koga, ki bi bil pripravljen plačati snemanje, zato si nisem mogel privoščiti preveč studijskega časa. Vedno, ko greš v studio, se kaj naučiš, in sčasoma to delo celo vzljubiš. Drugo ploščo (z naslovom No One But You za založbo Rebel Records, PO Box 3057, Roanoke, VA 24015, USA op. a.) sem posnel s skupino, ki je zdaj z menoj, razen basista. Navajeni smo igrati drug z drugim, saj smo veliko na poti, težava je le, da živimo narazen, dva v Nashvillu, eden v Kentuckyju, eden pa v Illinoisu. Obe plošči sem sicer posnel v majhnih studiih v Nashvillu.

Veseli me, da pišeš tudi pesmi. V zdajšnjem bluegrassu to ni prav pogosto, saj ljudje najraje preigravajo pesmi Billa Monroeja in drugih vizionarjev. Zanimiva je tudi tvoja poezija. Napisal si celo nekaj gospelov. Kje iščeš navdih?

Pišem o različnih stvareh, pred nekaj dnevi sem na primer napisal svojo prvo zaporniško skladbo. Tematika je največkrat žalostna, rad govorim o občutkih, ki me prevzamejo na dolgih potovanjih po različnih krajih. Ne manjka tudi večne tematike o izgubljeni ljubezni, seveda rad pojem tudi o veselih izkušnjah. Pomemben del našega repertoarja so gospelovske skladbe, nekaj sem jih celo sam napisal. Glasbeniki v cerkvah in drugod še danes igrajo pobožne napeve, gospel je namreč že od nekdaj pomemben del bluegrassa.

Kritike si presenetil tudi s poznavalskim repertoarjem. Tradicionalne skladbe, kot je Georgie Buck, so že skoraj pozabljene.

Poslušal sem veliko glasbe, zbiral sem jo in veliko poslušal radio. Tako sem našel veliko pesmi, ki niso pogoste v repertoarjih, za nameček pa sem prepričan, da so veliko boljše od tistih, ki jih danes pišejo v Nashvillu. Odkril sem dobre, a spregledane pesmi. Za najnovejšo ploščo sem tako posnel pet pesmi starega countryja, ki lepo zvenijo tudi v bluegrassovski preobleki.

Muzikologi so navdušeni tudi nad razgibanim družbenim življenjem v bluegrassovskih krogih.

Veliko igramo na festivalih, še nikoli nisem igral bluegrassa v igralnici, na njihovih odrih sem nastopal z bolj countryjevskimi zasedbami. Včerajšnja izkušnja z nastopom v Klubu Kapitana Kljuke v Novi Gorici je bila torej nekaj novega. Poleti nastopamo na festivalih, ki jih velikokrat denarno podpirajo posamezna mesta ali okrožja; pozimi seveda igramo v klubih, obstaja pa tudi nekaj dvoranskih festivalov bluegrassa.

Billu Monroeju pripisujejo očetovstvo bluegrassa. On pa si ga ni izmislil, saj ob poslušanju posnetkov Earla Johnsona iz dvajsetih let ali kitare Rileyja Pucketta iz istega obdobja hitro opaziš, da so podobno glasbo igrali že prej. Kaj meniš o tem?

Težko je reči. Bill Monroe je ustanovil skupino, ki je bila v več pogledih mojstrska in tako rekoč zvezdniška. Zbral je prave ljudi ob pravem času. Bill Monroe, Earl Scruggs in Lester Flatt so preprosto udarili skupaj. Bill Monroe je pomešal nekaj glasbenih slogov, česar dotlej ni storil še nihče, njegova skupina pa je postala najbolj posnemana zasedba za številne tako imenovane string-bande, ki so tako namesto starih plesnih skladb začeli igrati bluegrass. Monroe, Flatt in Scruggs so brez dvoma utrli novo pot, in za to jim gredo vse zasluge, vendar je bilo že na samem začetku v bluegrassu več smeri. Gotovo se zavedamo, kaj vse je naredil Bill Monroe - ustoličil je mandolino kot pomembno glasbilo in zbral sijajno skupino - veliko pa so po mojem mnenju naredili tudi drugi glasbeniki, recimo dueti The Stanley Brothers in Jim and Jesse. Mislim torej, da je bilo pionirjev več.

Te je strah, da se bo občinstvo nehalo zanimati za bluegrass?

Mislim, da je prihodnost bluegrassa zelo lepa. Zdi se, da ga posluša vse več ljudi. Lani smo celo dočakali prvo milijonsko naklado bluegrassovske plošče (Alison Krauss, op. a.), zato se ob vsej raznolikosti te glasbe za prihodnost ni treba bati. Za bluegrass je zelo pomemben tudi radio. Mislim, da gre njegovo priljubljenost pripisati tudi temu, da ga nikoli ni bilo dovolj na radiu; če pa je že bil, so ga predstavili v napačni luči, zato ga ljudje niso marali. Delati moramo v tej smeri, saj v okrožjih, kjer predvajajo veliko bluegrassa, na koncerte pride veliko ljudi. Vse je torej neposredno povezano.

Z bratoma Whitstein, ki še danes nadaljujeta tradicijo bratovskih duetov, si igral na odru Grand Ole Opryja. Gotovo si bil počaščen, saj gre za izjemno pomembna glasbenika.

Glasbo bratovskih duetov obožujem. S Charlesom Whitsteinom sem igral že prej, ko Robert nekaj časa ni nastopal. Prepevati z njim je bilo resnično nekaj posebnega. Ko sta brata vnovič začela nastopati skupaj, sem z njima igral kitaro in ju spremljal na odru Grand Ole Opryja, to je bilo posebno doživetje. Glasbo bratov Whitstein imam zelo rad, zato sem neizmerno užival.

Bral sem, da vodiš tudi kitarske šole za slog flatpicking. Kakšna je kitaristova vloga v bluegrassu?

Po mojem mnenju je ritem v bluegrassu najpomembnejši. Solistična glasbila nekako poziva k solom. Občinstvo tega ne opazi vedno, vendar kitara zapolni vse luknje v ritmu, in takoj je opaziti, če manjka. Biti dober kitarist je torej zelo pomembno, zato se trudim biti čim boljši.

Po mojem mnenju je Clarence White eden najboljših kitaristov bluegrassa.

Clarence White je bil velik kitarist. Slog je povzel po Docu Watsonu in mu dodal še prvine drugih mojstrov ter tako izoblikoval popolnoma nov način igranja na akustično kitaro v bluegrassovski zasedbi. Najpomembnejši in najvplivnejši kitarist današnjega bluegrassa je Tony Rice, ki pa veliko dolguje prav Clarenceu Whitu. Ko sem igral po zahodnih državah, se mi je zdelo, da je Clarence tam kot bog. Vsi, ki sem jih poznal v Kaliforniji, so bili nori na njegovo glasbo, na trgu pa je bilo moč dobiti veliko ilegalnih koncertnih posnetkov.

Jane Weber