Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: BIGor

Rock katakombe

Za vse so dovolj že trije

Pred časom (glej Musko št. 3) smo v tej rubriki (ko smo obdelovali njujorški trio Blues Explosion) zapisali: "Ti trije močni glasbeni karakterji (Jon Spencer, Judah Bauer in Russell Simins, op. BIGor) se v glasbeni izraznosti prelivajo in pokrivajo, in še enkrat dokazujejo, da za pravi rock zadostujejo samo trije, da so uglašeni trii prava bomba, ki lahko spremeni potek razvoja rocka (brez pomisleka jih lahko postavimo ob bok ZZ Top, Cream, Meat Puppets, Melvins, Minutemen, NoMeansNo... z brskanjem lahko nadaljujete sami)." Vsako glasbeno obdobje rodi svoje otroke in eni takšnih so tudi polbratje Minutemen, Meat Puppets in Hüsker Dü, ki generacijsko pripadajo ameriškemu inovativnemu hard core valu z začetka osemdesetih.

Nastali so skoraj istočasno na različnih koncih Združenih držav in se zelo kmalu vsi znašli pod streho založbe SST; z glasbeno intuicijo, s katero so posegali po nekaterih kosih zapuščine in jo obdelovali z vehementno tehniko igranja, so postali tudi zaščitni znaki te založbe. Z delom, s katerim so uspešno krušili stereotipe o hard coru kot enodimenzionalni godbi brez občutkov in brez tradicije, so se zapisali med (naj)pomembnejša rockovska imena osemdesetih. Brez sramu so stikali po starorockovskih brlogih, se naslanjali na bolj folk kozmično tradicijo in postavili na glavo marsikatero pravilo izoblikovanih rockovskih obrazcev.

Na samem začetku so se Minutemen in Hüsker Dü držali punkerskega aktivizma in ustanovili založbi New Alliance (pri kateri je izšel prvenec Hüsker Dü) in Reflex; skupini sta nadaljevali delo v založbah tudi po dokončnem odhodu k SST: delovali sta kot založnika majhnih, neuveljavljenih skupin in izdajali svoje raritetne posnetke. V času povečanega zanimanja velikih založb za zanimivejša imena z neodvisnih založb sta glasno in jasno odklanjali vse ponudbe in ostali zvesti neodvisnosti. Minutemen so pogosto zaključevali koncerte s pozivi: "Let's start your own band!" Hüsker Dü so bili z The Replacements budilka rockovske scene v Minneapolisu, ki se je leta 93 skupini poklonil s kompilacijo Dü Hüskers, na kateri so domače skupineobdelale njihovo vrhunsko dvojno ploščo Zen Arcade.

Individualisti Meat Puppets, ki edini od treh še danes delujejo z istim imenom, so s psihedelično country sentimentalnostjo pustili močan vtis na bodoče, prihajajoče generacije glasbenikov, vendar so vedno ostali v senci, kot se spodobi za prave sive eminence. Pred leti so jih Soul Asylum na višku slave povabili na turnejo v vlogi vzornikov; brata Kirkwood iz Meat Puppets sta bila posebna gosta Nirvane na koncertu MTV Unplugged, na katerem sta bili odigrani tudi dve skladbi Meat Puppets (Plateau in Lake of Fire z Meat Puppets II.). Prvi izdelek so izdali leta 81, leto kasneje je izšel prvi album, na katerem so v dvajsetih minutah opravili z viškom notranje shizofrenične energije. Z naslednjimi ploščami so globlje in globlje zaplavali v sentimentalne, psihedelične, zelo ritmično tekoče zvočne tokove. Zaokroženi, razpoznavni podobi botruje že več kot petnajst let nespremenjena postava: kitarist Curt Kirkwood, basist Cris Kirkwood in bobnar Derrick (ne Kirkwood) Bostrom, zato tudi ni čudno, da se jim je prilepila nalepka prvovrstnih, soničnih naslednikov ZZ Top. Predanost dolgim, omamnim vožnjam z motorji po neskončnih puščavah Arizone, kjer skupina pod milim nebom dela svojo glasbo, bistveno prispeva, da Meat Puppets od drugega albuma zvenijo kot ena najnaravnejših rockovskih zasedb.

V godbi Hüsker Dü je veliko več urbanega. Po prvencu - koncertni plošči Land Speed Record - iz leta 81, na katerem dobimo težko prebavljiv hard core šus, so godbo spremenili v zelo glasno, vendar melodično, spevno celoto, primerljivo z rojaki Replacements in takrat počasi vzhajajočimi R.E.M.. Pravi opus početja te trojke, ki so jo poosebljali kitarist Bob Mould, bobnar Grant Hart in basist Greg Norton, je zaokrožen s ploščami Metal Circus, Zen Arcade in New Day Rising,izdanimi med leti 83 in 85. Leta 86 je skupina prestopila k Bratom Warner in do konca leta 87 izdala za to veliko založbo tri plošče, na katerih se je vedno bolj kristaliziral dualistični boj med Mouldom in Hartom. Po razpadu skupine sta oba nadaljevala solo pot, na kateri je finančno bolj uspelo Mouldu z njegovimi Sugar kot Grantu Hartu, ki smo ga imeli priložnost videti tudi v naši prestolnici z zasedbo Nova Mob, medtem ko se je sled za basistom Nortonom na tej strani luže izgubila.

Trojko Minutemen je odlikovala notranja kohezivnost vseh treh članov, kitarista D. Boona, basista Mika Watta in bobnarja Georga Hurleyja, ki so pot začeli v kvartetu kratkega diha Reactionaries iz San Pedra. Po preoblikovanju v trio Minutemen se je skupina hitro zapisala med zanimivejša imena osemdesetih z intuitivnim glasbenim kolažem jazza, rocka, funka in countryja. Iz začetnih kolažno intenzivnih enominutnih skladb je skupina zgradila za vekomaj na daleč razpoznaven zvok. Kvalitativni uspeh skupine je bil tragično prekinjen 22. decembra 1985 v avtomobilski nesreči, v kateri se je smrtno ponesrečil sedemindvajsetletni kitarist D. Boon. Preostala dva člana sta se šele po enoletnem pregovarjanju neznanca Eda fROMOHIA le odločila za nadaljevanje kariere pod novim imenom fIREHOSE, ki je bilo logično nadaljevanje Minutemen, nikakor ne le izhod v sili. Potrebo po improvizaciji in eksperimentu sta Watt in Hurley potešila v projektu Bootstrappers, v katerem je z njima sodeloval Elliot Sharp. Med najzaslužnejše, da sta se Watt in Hurley sploh vrnila na glasbeno sceno, sodijo Sonic Youth, ki so Watta nagovorili za projekt Ciccone Youth, ki se je proslavil s poigravanjem na račun Madonne. Navdušenost nad projekti se je porodila še v času Minutemen, ko so se leta 85 skupaj s člani Black Flag s kitaristom Kiro na čelu dobili na skupnem sessionu, ki se je v zgodovino zapisal pod imenom Minuteflag.

Obenem sta Watt in Kira nadaljevala sodelovanje pod imenom Dos, ki je leta 89 poslal v svet zanimiv EP s priredbama Sonic Youth (Pacific Coast Highway) in Billie Holiday (Don't Explain). V začetku devetdesetih se je Watt uvrstil med silno priljubljene gostujoče basiste pri različnih eksperimentalnih projektih, pri snemanjih in turnejah različnih bolj ali manj uveljavljenih zvezd, obenem pa se je vnel za različne glasbene prakse in na osnovi še vedno trajajoče pogodbe s Columbio še iz časov fIREHOSEe nadaljuje s solo projekti. Ravno za letos napoveduje objavo punk rock opere Contemplating The Engine Room, za katero je k sodelovanju pridobil kitarista Nelsa Clina, ki ga poznamo po triu in delu v The Geraldine Fibbers in Bloc, ter bobnarja Steva Hodgesa znanega po delu s Tomom Waitsom, Jamesom Harmonom in v Lotus Eaters. Tako se Mike Watt ponovno glasno vrača na prizorišče z novim triom Mike Watt and The Black Gang Crew, v katerem bo med turnejo mesto kitarista Clina zamenjal Joe Baiza, stari Wattov prijatelj še iz core časov in bolj znan po delu v skupini Saccharine Trust, to pa je še eno potrdilo o vitalnosti in ustvarjalni potenci glasbenikov, ki so zrasli kot otroci hard core generacije.

Minutemen iz Kalifornije, Meat Puppets iz Arizone in Hüsker Dü iz Minnesote niso le imena, ki bi motivirala dogajanja na lokalni sceni, z godbo in glasbeno vizijo ter z brisanjem glasbenih meja so pustili močan pečat na naslednjih rockovskih generacijah. S sedanjo prisotnostjo pa potrjujejo, da za vse le niso potrebni le trije, ampak so potrebni močni glasbeni značaji, ki imajo dovolj glasbenega poguma, da stopijo korak čez izoblikovane norme in meje ter odprejo nova vrata.

BIGor

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Minutemen - vse

Hüsker Dü - Metal Circus (Reflex-SST, 1983)

Hüsker Dü - Zen Arcade (SST, 1984)

Hüsker Dü - New Day Rising (SST, 1985)

Meat Puppets - vse

fIREHOSE - Ragin', Full-On (SST, 1986)

fIREHOSE - if'n (SST, 1987)

fIREHOSE - fROMOHIO (SST, 1989)

Dos - Numero Dos (New Alliance, 1989)

Bootstrappers - Bootstrappers (New Alliance, 1989)