Matador Records

V stalni pripravljenosti

"Biti ali ne biti neodvisen?" postaja vse bolj le še ideološko vprašanje. Ko je v osemdesetih ameriški rockovski "underground" postajal vse popularnejši, so neodvisne založbe, ki so podpirale tovrstno godbo, počasi izgubljale bitko s korporativnimi združbami.

Večina bendov, pa naj ustvarja še tako obskurno glasbo, si želi, da bi jo slišalo čim več ljudi. Če jim pri tem pomaga velika, "major" založba z razvejano distribucijsko mrežo in sploh propagandnim strojem, in ob tem bendi obdržijo svobodo izražanja, si (po možnosti) sami izberejo producenta in (potencialno) režiserja video spotov - zakaj ne? Obenem je jasno, da pri velikih založbah ne obstaja samoumevna naklonjenost "undergroundu", obstaja le račun, ki se mora na koncu končati s pozitivno številko. Pa naj jo prinesejo še tako umazani rapperji, zadnji plesni hibrid in death/speed/dark metalska zvrst.

Ne nepomemben se zdi "imidž" nekaterih velikih založb, ki si perejo slabo vest z ustanavljanjem podzaložb, podružnic, ki naj skrbijo za neprofitno godbo. Obenem so pri teh podružnicah običajno zaposleni ljudje, ki poznajo razmere in dobro vedo, katere skupine sodijo pod njihovo blagovno znamko. Ena teh založb, katere politika je povsem neodvisna, finančno pa se zadnje leto napaja pri veliki Capitol, je tudi newyorška Matador Records.

ZAČETKI

Z nekaj izposojenega denarja in "infrastrukturo" korporacije Atlantic sta Chris Lombardi in Gerard Cosloy leta 1989 poslala v boj svojega matadorja. Torej sta zaorala ledino še pred splošno razprodajo glavnih imen ameriškega neodvisnega rocka. Predvsem pa sta pri presoji previdna in natančna. Ne v smislu žanrskega (samo)omejevanja, tudi potencialna komercialna uspešnost je v drugem planu, temveč iščeta v vsaki skupini posebno vrednost. Izbranim se resno posvetita ter jim omogočita največ. Zato le redki odidejo, čeprav jih pri tem ne omejujejo ekskluzivne pogodbe. Gre preprosto za pošten odnos.

Pri Matador Records se lahko pohvalijo, da so ne ravno odkrili, zagotovo pa potegnili iz anonimnosti kopico skupin. Obenem so prek svoje vpeljane mreže še pred kratkim uspešno distribuirali plošče manj znanih, res neprofitnih neodvisnih založb. Tako so omogočili lažji dostop do plošč skupin Chrome Cranks, Dead C, Speedball Baby... Istočasno nimajo nič proti, če si njihove skupine za tuja (predvsem evropska) tržišča najdejo ustreznejšo založbo. Tako je Jon Spencer pri Mute, Pavement pri Domini in Yo La Tengo še do pred kratkim pri berlinski City Slang. Vse bo lažje, ko se bo resno vpeljala v delo angleška pisarna Matador Records.

VZPON LO-FI ZVOKA

Konec osemdesetih let so tako rekoč istočasno in vsaka zase vzniknile skupine, ki se jih je oprijela oznaka lo-fi. Kot nasprotje hi-fi-ja. Ne gre le za brezbrižen proces snemanja glasbenega gradiva, večinoma na domačo, že rahlo dotrajano opremo. Ko postavimo enega poleg drugega vse poglavitne z lo-fijem označene izvajalce, odkrijemo številne slogovne podobnosti. Nihče se ne brani zapeljivih melodij, a ne pričakujte uglajenih kitarskih aranžmajev! Pesmi so kot skice, osnova, iz katere naj bi šele nastala dokončna oblika. A to se ne zgodi. Pomembna je nebrzdana ustvarjalnost. Ideje kar bruhajo iz vadbenih prostorov skupin Pavement, Guided By Voices, Thinking Fellers Union Local 282 in Sebadoh. Če mine leto, ne da bi katera od teh skupin objavila album, mora biti nekaj zelo narobe. Indikativna je poteza Roberta Pollarda iz Guided By Voices: ko je na Matador Records vsakih nekaj mesecev prinesel kup novih posnetih pesmi, so ga prepričevali, da je objava več albumov na leto tržno povsem zgrešena poteza. Sklenili so kompromis - Robert in njegov prijatelj Tobin Sprout sta lahko objavila samostojna albuma. Podobno je z drugimi. V "prostem" času člani Pavement pomagajo Davidu Bermanu v Silver Jews, Lou Barlow iz Sebadoh skoči v Folk Implosion, člani TFUL 282 objavljajo samostojne plošče, Marcellus Hall in Dave Varenka iz Railroad Jerk se iz rockovskega benda prelevita v folk odštekanca pod imenom White Hassle.

Nobena od teh lo-fi skupin ni prodrla čez noč. Uspeh je bil vedno v drugem planu. Pavement so prve singlice posneli kar v vadbenem prostoru v domačem Stocktonu in jih objavili za majhne ameriške založbe. A dovolj, da jih je "odkril" britanski radijski DJ John Peel in jim utrl pot. Kmalu je sledil podpis pogodbe z Matador in odprla so se vrata v svet. Nekaj dlje je trajalo z Guided By Voices. Prvih pet albumov so štiridesetletni učitelj Robert Pollard in njegovi ne dosti mlajši pomagači izdali pri založbah, za katere izven Daytona skoraj nihče ni slišal. Eden tistih, ki so zanje zastavili glas, je bil neutrudni iskalec svežih imen, Thurston Moore. Ko je bil blagodejni lo-fi zvok na vrhuncu kritiške pozornosti, so pri Matador zbrali vse do tedaj objavljene albume Guided By Voices v Box in mu dodali še za en longplay neobjavljenih posnetkov. Kasneje so v tempu, nepojmljivem za preračunljiv veliki showbiz, objavljali album na leto. Vsi resda trajajo klasičnih 35 do 40 minut, a nanje so GBV običajno stlačili 20 do 30 pesmi. V njihovih stvaritvah ni nič odvečnega. Pesmi so okleščene na bistveno, vendar jim nič ne manjka. No, morda se je kaseta, na katero so snemali gradivo, ravno iztekla, pa zato manjka sklep katere od pesmi. Morda kje slišimo moteče brenčanje kitarskega ojačevalnika, ki preglasi bobnarske činele. Če se je takrat skupina dobro počutila, če je ujela pravi trenutek, potem je to mnogo pomembneje kot tehnična raven posnetka. Šele na letošnjem albumu Ear Magwhig je povsem razvidno, da je Robert Pollard alfa in omega skupine. Le dve pesmi sta posneti s "starim" Tobinom Sproutom, drugo je delo treh članov Cobra Verde. Tako album večinoma zveni že hudo klasično rockovsko in je bliže starim dobrim The Who in Kinks kot starim dobrim Guided By Voices.

Povsem neodvisno so razvijali lo-fi izkušnje Thinking Fellers Union Local 282. Iz domače Iowe so se prav kmalu preselili v najbolj "odprto" ameriško mesto in mnogi njihovo glasbo primerjajo z The Residents in Primus. TFUL 282 niso sami izdelovali glasbil, niti niso virtuozi na njih. Uporabljajo pač tisto, kar je pri roki in kot ustreza skupnemu trenutnemu razpoloženju. To najlaže dosežejo v prostoru za vaje - na ploščah lahko zasledimo kar nekaj improvizacij, ki so nastale in bile posnete v njihovem domačem zavetju. S temi "fillerji" potem polnijo vrzeli med "normalnimi" pesmimi na albumih. Skupina ne sklepa nobenih kompromisov, ne z glasbo ne poslovno, in tako nenadno, kot so prišli na Matador, so tudi odšli.

ŽENSKI MATADORJI

San Francisco je za dom izbrala tudi Barbara Manning. Glasbeno je dejavna že več kot deset let, vendarle ni pritegnila širše pozornosti. In je verjetno tudi ne bo. Njena glasba je preveč iskrena, preprosta, le spodaj se skriva nagajiva, hudomušna narava, ki zmoti lagodni tek pesmi. Obenem je kar preveč skromna in samosvoja, saj je skoraj za vsako ploščo zamenjala spremljevalno zasedbo in obenem spremenila ime skupine. Po mnogih letih je šele letos zbrala pogum in kljub številnim gostujočim glasbenikom izdala album kot Barbara Manning. 1212 je njena najbolj dodelana plošča, ki jo krasijo preproste melodije in domiselni aranžmaji. Le uvodna skladba je posebnost; skoraj 20-minutna The Arsonist Story je sestavljena iz šestih delov, ki se med seboj prelivajo in dopolnjujejo; v veliko pomoč sta čikaška avantgardista Jim O'Rourke in Thymme Jones, ki sicer zganjata hrup v Yona Kit in Brice Glase. Izvrstno sta se prilagodila celotnemu razpoloženju Barbare Manning in ustvarila ozadje iz monotonih tekstur. Drugo je bližje tistemu, kar je Barbara že ponudila kot 28th Day, World Of Pooh in SF Seals: pesmi slonijo na tekočem novovalovskem ritmu, ki ga tu drži dvojica iz Giant Sand.

Nekaj mlajša, a prav tako spregledana je Mary Timony, ki vodi bostonsko zasedbo Helium. Podobno kot Barbara Manning tudi Mary ustvarja nepretenciozno glasbo s prav takšnimi besedili, le razpoloženja se kot po pravilu izmenjujejo. Mary je lahko nežna, skoraj zasanjana, a že naslednji hip trpko jezna in življenjska. V šepetu spomni na pridušeno Polly Harvey, le da ne eksplodira v ekstatičnem očiščenju, temveč to prepušča kvečjemu spremljevalnim glasbenikom. Ti bi se prav lahko kalili v newyorškem podzemlju, disonantne kitarske igre so prej pravilo kot izjema in ne čudi, da ji pomaga Ash Bowie, kitarist skupine Polvo.

Če sta Barbara in Mary povsem zadovoljni s položajem na obrobju, je Liz Phair nekaj povsem drugega. Ne le seksi glas in videz, temveč predvsem izzivalna besedila so jo že ob izidu prvega albuma Exile In Guyville izstrelila v prvo linijo kritiškega zanimanja. Liz brez dlake na jeziku razkriva vso moško šovinistično naravo in se ji upira z odkrito besedo, ki bi spravila v nelagodje marsikaterega korenjaka. Verz I'll ride you till your dick is blue je že dober približek njene izzivalne drže; sploh je izrazje, ki je povsem neprimerno lepo vzgojenim dekletom, prej pravilo kot izjema. A njena glasbena pot ni bila posuta z rožicami. S kitaro na rami je prekrižarila Ameriko in naokrog ponujala demo posnetke z naslovom Girly Sounds. Dokler niso prišli v roke odgovornim pri Matador. Ob pomoči dveh znanih glasbenikov in producentov, Caseyja Ricea in Brada Wooda, je posnela dva albuma in se kot v strahu pred povečano popularnostjo umaknila. Najave tretje plošče se vrstijo, a najverjetneje je letos še ne bomo dobili. Stvar je pač postala resna, tudi populistično.

Nova pridobitev založbe Matador je Chan Marshall. Odkrila sta jo Steve Shelley in Tim Foljan, bolj po naključju, ko je v New Yorku ogrevala nastop tedaj že razvpite Liz Phair. Podobnosti nedvomno obstajajo. Morda je Chan le bolj zadržana, nekako brez samozavesti, in bi njene pesmi lažje primerjali z največjim melanholikom med sodobnimi ustvarjalci, Willom Oldhamom iz Palace. Šele Steve in Tim sta jo opogumila, da je nekaj pesmi tudi posnela in jih izdala na albumu Myra Lee, ki ni doživel medijskega odziva. A bilo je dovolj, da so ga dobili v roke pri Matadorju. Drugi izdelek, naslovljen z What Would The Community Think?, je spet posnet s Stevom in Timom; zveni prepričljiveje in zaokroženo ter Chan Marshall že uvršča med glavne ženske avtorice v Združenih Državah. Še opozorilo: njene plošče boste našli pod imenom Cat Power.

Evropska podružnica Matadorja nam je približala tudi ženski trio Sleater-Kinney, ki je nastal iz ostankov riot grrrls, skupine Heavens To Betsy. Iz nebrzdanega aktivizma, ki je izključeval kakršen koli kompromis, so se Carrie, Janet in Corin počasi prelevile v skupino, ki snuje izražanja na osebnih doživetjih in razmišljanjih. To so še vedno "ženske" teme, a brez poudarjene feministične drže. Obenem se Sleater-Kinney ne branijo zapeljivih melodij, zapetih z energijo in podprtih s kitarskim drvenjem, ki ne dovoljuje dvoma. Pošteno in na svoji strani.

KAJ SE DOGAJA, MATADOR?

V osmih letih si je založba Matador Records izborila vodilni položaj med ameriškimi (s stališča založniške politike) neodvisnimi založbami. Lahko bi sedeli križem rok in skrbeli le še za uveljavljena imena - Jona Spencerja in njegovo blues eksplozijo, Yo La Tengo, Pavement, Railroad Jerk in Liz Phair. Ampak, ali bi to še bilo to? Politika založbe je razvidna; za vse "svoje" skupine skrbijo enako zavzeto, pa naj si bodo bendi, ki so zraven že od začetka, ali novinci, ki si morda nikoli ne bodo utrli poti do širšega poslušalstva. Med njimi bi težko potegnili skupni imenovalec. Morda se (zaenkrat?) vmes še niso znašli novi plesni vetrovi in sta remiksani mini album Jona Spencerja in remiksi pesmi Autumn Sweater tria Yo La Tengo čisti izjemi. Recimo, da pri Matadorju ohranjajo vse razsežnosti kitarskega rocka, naj si bo postrockovska psihedelija Bardo Pond in The For Carnation, zapeljiva odštekanost veteranov Run On, prijeten, a raznolik pop-rock skupine F*** (kot bi zapisali v tujem tisku), melanholičnost Come in punkovska sproščenost Superchunk. Obenem skrbijo za ameriške licenčne izdaje nekaterih britanskih skupin, ki so po njihovem mnenju vredne pozornosti. Imena The Fall, Moonshake in Pastels so še en dokaz prefinjenega okusa vodilnih mož pri Matadorju.

Osem let ni okrogla obletnica, a je dovoljšnje časovno obdobje, da ga lahko zaokroži pregledna zbirka. Dvojni kompilacijski CD What's Up Matador bo zadovoljil vse; tiste, ki so željni na enem mestu shraniti "največje uspehe" varovancev te newyorške založbe, in tiste, ki že imajo vse njihove pomembnejše diskografske dosežke in bi si želeli še več. Torej: prvi disk bodo pri Matadorju zapolnili z najbolj odmevnimi pesmimi varovancev, medtem ko bo drugi prinesel težje dostopne in celo do sedaj neobjavljene posnetke.

Za newyorškega matadorja se ni bati. Spretno se izmika ostrim rogovom sopihajoče in pogoltne show-biz zverine, le namesto z rdečo tkanino jo draži z nenehnim odkrivanjem svežih rockovskim skupin.

Janez Golič