Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Žikica Simić, Jane Weber

Kozmična Amerika

Pesmi revne Amerike

Merle Haggard, pevec in avtor, prekipevajoč od glasbe in življenja, je 6. aprila leta 1997 praznoval šestdeseti rojstni dan. Njegova biografija je ena najbolj ameriških. Pot od cestnega prahu do zvezd je premagal v slogu kakega junaka Steinbeckovega romana. Podobno kot pokojni Townes Van Zandt je zamenjal idilično otroštvo za uporniško in potepuško mladost. Tri leta je preživel v zaporu San Quentin. V tamkajšnji zaporniški jedilnici, preurejeni v koncertno dvorano, je poslušal legendarni koncert Johnnyja Casha. Ta dogodek je pripomogel k temu, da je notranjo praznino mladega upornika zapolnila glasba.

Merle Haggard se je rodil leta 1937 v Bakersfieldu v Kaliforniji. Po očetu je podedoval veliko glasbeno nadarjenost. “V meni je bil velik prazen prostor; nikakor ga nisem mogel zapolniti in sam Bog ve, da sem poskušal vse mogoče,” se spominja Merle. Glasba je po dobro znanih psiholoških zakonih miselne predstave dala smisel njegovemu življenju in ga naredila za živo legendo glasbe in ameriškega načina življenja. Leta 1960 je prišel iz zapora in dokončno stopil na glasbeno pot. K tej odločitvi je prejkone pripomoglo tudi to, da je Bakersfield tedaj postal malo središče countryja. Haggard je imel tako že na začetku podporo sive eminence tega prizorišča Bucka Owensa, kmalu pa je spoznal tudi Fuzzyja Owena, lokalnega glasbenika, ki je še danes njegov najbližji sodelavec. Prvo malo ploščo je izdal leta 1962, in sicer v nakladi borih dvesto izvodov. Na prvi strani je bila pesem Singing My Heart Out Fuzzyja Owena, na drugi strani pa ena prvih odličnih Haggardovih avtorskih skladb Skid Row. Že leta 1963 se je povzpel na devetnajsto mesto lestvice countryja s pesmijo Sing A Sad Song Wynna Stewarta, leto pozneje pa na petinštirideseto mesto s skladbo Sam Hill Tommyja Collinsa. Tako je napovedal svoj prihod na countryjevsko prizorišče. Ljudje, ki se ga spominjajo iz tega obdobja, pravijo, da je bil odličen posnemovalec. Če bi zaprli oči, ne bi vedeli, ali pesem poje Merle ali pa kdo od njegovih pevskih vzornikov, kot so bili Jimmie Rodgers, Marty Robbins, Lefty Frizzell, Tommy Collins in Wynn Stewart. Vendar je Fuzzy Owen vztrajal, da mora njegov varovanec najti svoj lastni način izvedbe, in to se je kmalu zgodilo. Za Haggardovo kariero je značilno tudi to, da je vse njegove pesmi in celotno glasbeno dejavnost obdajala posebna mitična aura, ki je imela korenine v nevsakdanjem življenjepisu tega izvirnega izobčenca. V dnevih mladosti, preživetih na eni ali drugi strani zakona, je Haggard dobro spoznal življenjske usode ljudi, ki so na tragični ruleti, znani pod imenom ameriški sen, izgubili vse razen ponosa. Leta 1964 je na predlog Fuzzyja Owena začel sodelovati z Bonnie Owens, nekdanjo ženo Bucka Owensa, in z njo posnel nekaj verjetno najbolj doživetih tovrstnih vokalnih izvedb, sicer pa ga je med njegovo veličastno kariero najbolj podpirala spremljevalna skupina The Strangers. Roy Nichols, Norman Hamlett, Jerry Ward, Roy ‘Eddie’ Burris in George French - člani skupine The Strangers - so bili zanesljivi sodelavci kontroverznega minstrela. Ob Fuzzyju Owenu in Bonnie Owens so mu vedno pomagali do konca uresničiti umetniške vizije.

ZAPORNIŠKI BLUES

Napevi Merla Haggarda pomenijo lirski izraz najbolj intimnih sanj in upov belcev z modrimi ovratniki, delavcev in kmetov. Ti so hkrati tudi pevčevo najzvestejše občinstvo. Ko je naš junak po treh letih zapora prišel na svobodo, se je moral soočiti s preprostim dejstvom, da se je Amerika spremenila. Ni bilo več delovnih taborov in dninarjev, ki so hodili po prašnih poteh in iskali delo, ni bilo več siromašnih lesenih hišic. Amerika je izgubila lepoto in dobila bogastvo. Haggard v pesmih govori o tej sporni preobrazbi in o njenih socialnih in osebnostnih posrednih učinkih, njegovi družbeni komentarji pa imajo vedno nujno mero pesniške pretanjenosti in ne dovolijo zdrsa v cenen populizem. V velikem intervjuju, ki ga je ob svoji petdesetletnici dal reviji SPIN, je na vprašanje, katera je najpomembnejša stvar, ki se je je naučil v življenju, odgovoril: “Najpomembnejše je, da sem se naučil, da na koncu vedno zmagajo dobri fantje.” To globoko, iskreno in zdravo prepričanje nosijo v sebi tudi Haggardove skladbe in prav ta posebna kakovost daje doživljanju njegove glasbe neslutene razsežnosti. Haggard, kronist delavske žalosti, sanj in upov, kot mu pravi Sid Griffin, s prepričanjem o končni zmagi dobrega budi usahlo radost v srcih tistih, ki se jim je njihov intimni ameriški sen razbil ob čereh krute resničnosti. Dogodki, ki jih opeva v skladbah, se dogajajo med dobro znanimi kulisami v znanih okoljih. To so železniški tiri in prašne poti, vagoni in tovornjaki, celice v kaznilnicah in poceni lokali. Junaki njegovih pesmi so navadni ameriški ljudje; skušajo se izogniti zankam, ki jim jih postavlja njihovo lastno življenje. Z veliko mero simpatije in naklonjenosti poje o njihovih preprostih in globoko človeških težavah, za nameček pa se je izognil praznemu zanosu, najpogostejšemu kalupu, v katerem so obtičali številni avtorji countryja z Jamesom Talleyjem na čelu. Njegovo zanimanje za prvinsko plat življenja in povezanost z njo sta ga naredila zanimivega tudi za izvajalce rocka. Vpliv Merla Haggarda na Grama Parsonsa in Nicka Lowa je očiten in odkrit. Parsons je na snemanju albuma Sweetheart Of The Rodeo odlično zapel Haggardovo skladbo Life In Prison, v zapuščini brez dvoma najpomembnejšega izvajalca country rocka pa so še skladbe Somebody Else You’ve Known, Tonight The Bottle Let Me Down in Sing Me Back Home. V tem kontekstu je nenavadno zanimiv tudi album Tulare Dust: A Songwriters’ Tribute To Merle Haggard. Leta 1994 so ga posneli ameriški pisci songov mlajše in srednje generacije in se tako poklonili vzorniku.

NERAZUMLJEN SVET POETA

V karieri Merla Haggarda je bilo tudi nekaj trenutkov, ko ga je občutek za pretanjeni populizem zapustil. Dve njegovi skladbi iz poznejšega obdobja, Okie From Muskogee in The Fightin’ Side Of Me, sta postali himni desničarske Amerike. Spričo okoliščin sta bili, čeprav sta nastali kot posledica globokih patriotskih čustev, napačno razumljeni kot napad na mlado in liberalno Ameriko. Haggard je v želji, da bi razčistil z rastočim desničarskim slovesom po teh dveh skladbah, izdal malo ploščo s pesmijo Irma Jackson in naglas spregovoril o črno-beli ljubezni, ki je pohujšala puritansko Ameriko. Vedeti moramo, da je v devetem letu ostal brez očeta in da je tragična in nenadna smrt označila konec idiličnega otroštva ter začetek burne in na trenutke škandalozne mladosti. Kot pravita starejši brat in sestra, je bil mladi Merle obremenjen s strašnim občutkom krivde zaradi očetove smrti. Mati Flossie je skušala na različne načine ukrotiti najmlajšega sina, a ji ni uspelo. Zato pa mu je pomenila prispodobo za vse dobro na tem svetu. Mati je v pesniškem svetu Merla Haggarda metafora za vse čisto, nežno in iskreno. Ta pesnikov idealizirani odnos do staršev ga povezuje s pevko Iris DeMent, ki je mogoče najbolj dosledna aktualna Haggardova naslednica. Trajna fascinacija Merla Haggarda so bili tudi izobčenci. V začetku leta 1968 je pod vtisom uspešnega filma Bonnie and Clyde Arthurja Penna posnel skladbo, posvečeno temu legendarnemu gangstrskemu paru. Zveza z Bonnie Owens je imela v njegovem zasebnem svetu podobne posebnosti kot zveza med junakoma filma. Tega leta je posnel tudi svojo najbolj znano in največkrat izvajano skladbo Today I Started Loving You Again. Priredilo jo je kakih tisoč glasbenikov z Bobbyjem Blandom (verjetno enim od največjih črnskih pevcev) na čelu. Haggardova kariera traja še danes in v countryju nima para. V intervjuju v reviji Spin smo lahko prebrali, da njegova glasba ni country, ampak da jo pač predvajajo countryjevske radijske postaje. Podobno kot vsakemu dobremu avtorju se Haggardu kljub jasnemu slogu uspeva upirati omejitvam takšne avtorske usmeritve. Ustvaril je svoj lastni vesoljni svet, ki deluje po pravilih samo njemu jasne notranje logike, brez zadržkov pa izvaja tudi pesmi drugih avtorjev, če so uglašene z apostolati njegovega avtorskega sveta. Pisanje o Merlu Haggardu bomo sklenili z imenoslovnim razmišljanjem v skladu s starim pregovorom: “Ime je usoda.” Pravijo, da hagard v stari francoščini pomeni divji sokol. Zdi se, da Haggard s takšnim priimkom ni mogel imeti drugačne usode. Divje je lebdel nad majhnimi in preprostimi življenji someščanov in vsa opažanja spremenil v veličastne pesmi, ki slavijo vsakdanje neprijetnosti oziroma našo usodo.

IZBRANA DISKOGRAFIJA:

Merle Haggard: Untamed Hawk (Bear Family Records, BCD 15744-EI)

Zbirka petih plošč z zgodnjimi posnetki je sicer namenjena največjim ljubiteljem glasbe Merla Haggarda, vendar jo v poslušanje, če že ne v nakup, toplo priporočamo tudi poslušalcem, ki imajo do countryja izrazito odklonilen odnos. Če ste bili na koncertu Dala Watsona, pa vas verjetno ni potrebno prepričevati. Na ploščah so zbrane vse uspešnice, ob katerih so se učili Gram Parsons, Chris Hillman, Tom Russell in Iris DeMent. Večina zgodnjih Haggardovih albumov je še vedno nedosegljivih, vam pa toplo priporočamo tudi nekaj svežih izdaj založbe Koch. Zgrešiti skoraj ne morete, vendar pa si zapomnite naslove, kot so Swinging Doors, I’m A Lonesome Fugitive in Tribute To The Best Damn Fiddle Player (Bear Family Records, Box 1154, 27727 Hambergen, Germany). Če bi Iggy Pop odraščal v kakem drugem okolju in izvajal country, bi verjetno zvenel kot Merle Haggard.

Same Train, A Different Time (Bear Family Records, BCD 15740)

Letos bi Jimmie Rodgers praznoval stoti rojstni dan. Bob Dylan se je nekoliko pozno in preračunljivo spomnil na očeta countryja, Merle Haggard pa mu je že leta 1969 namenil iskreno posvetilo. Haggard je sicer posnel tudi spominska albuma s pesmimi Boba Willsa in Elvisa Presleyja, vendar si plošča z Jimmiejevimi pesmimi zasluži posebno pozornost zaradi odličnih kitarskih pasusov Roya Nicholsa in Jamesa Burtona. Če ne prenesete jodlanja, si pač za začetek raje privoščite Haggardove priredbe pesmi Boba Willsa. Več o nekaterih novejših Haggardovih izdajah si lahko preberete v knjigi Petra Guralnicka z naslovom Lost Highway. Merle Haggard je posnel več kot petdeset albumov, poleg tega pa ga lahko redno poslušate v oddaji Jambalaya na Radiu Slovenija.

Žikica Simić in Jane Weber