Penthouse

Brez frustracij in razkošnosti ne gre

Angleškega rockovskega dogajanja si ne moremo zamisliti brez beatlomanije, protiudarca Rolling Stones ameriškemu rock and rollu in provokativnega uspeha Sex Pistols, ki sta mu sledili vsaj še dve generaciji angleških punkerjev.

Tukaj se tudi konča grobo poznavanje otoškega rocka, in to je številne zapeljalo k misli o zaspanosti in zdolgočasenosti angleške rockovske zgodovine, ki je ostala v zadnjih letih pripeta na osladnost, poosebljeno s Happy Mondays, Charlatans, Oasis in še kom. K temu je bistveno prispeval angleški glasbeni tisk, ki vedno znova išče novi punk bum in se naslanja na že preverjeno, ni pa se vsaj enkrat spustil v tiste luknje in pube, kjer se kroji prava zgodovina otoškega rocka ob galonah piva. Iskanje naslednikov Marka E. Smitha in novih umetnikov samorastnikov 'alla' Billy Childish je kot trdovratno prebijanje skozi zatohlo otoško meglo. Ni res, da se na Otoku po punku ni zgodilo nič več atraktivnega. Z vsako novo generacijo so se pojavili tudi kršitelji stereotipov. V drugi polovici osemdesetih so na površje pljusnila imena, kot so Silverfish in Therapy?, ki so jih v domačem okolišu sprejeli šele po pozitivnih reakcijah iz Amerike, ter Gallon Drunk, ki so z nostalgičnim rock and rollom poosebljali romantiko angleških rockovskih pubov. Posledično so se rodile nove, majhne neodvisne založbe, želeč podpreti tisti del glasbene scene, ki ni iskal mesta na rumenih straneh NME-ja in Melody Makerja.

Sredi devetdesetih so v ospredje ponovno začela prodirati nova imena angleškega rocka, ki nimajo podpore v mainstreamovskem angleškem tisku. Med njimi so tudi Londončani Penthouse, ki so razkošno ime pobrali s platnic 'duplerice', kot da bi se hudomušno nasmehnili prevladujočemu tisku. "Če bi analizirali britanski tisk, bi ugotovili, da je v njem 90 odstotkov londonskega šovinizma. Novinarji gredo tudi, iz usmiljenja ali kaj vem česa, v tujino, kjer si ogledajo kako skupino in morda celo napišejo članek o njej, a kaj, ko so jo samo enkrat videli v Manchestru. Vse skupaj je koncentrirano na London, po svoje je to malo bolno, žaljivo in lažnivo. Novinarji so ob vsem tem prepričani, da vse razumejo in da so zelo v redu. V bistvu pa jim je čisto vseeno," pravi Charlie Finke, pevec skupine Penthouse, ki je letos pri založbi World Dominationizdala prvenec Gutter Erotica in ki so jo v glasbenem časopisu Metal Hammer okarakterizirali z več kot pozitivnim stavkom: "Da bi le več britanskih skupin tako zvenelo!"

Kvartet Penthouse je nastal v prvi polovici devetdesetih ob vrčkih piva basista Graema Flynna, bobnarja Tima Cedara in kitarista Jona Freeja. Velja za eno tistih imen, ki kontinuirano nadaljujejo angleško sceno, ki ni vsak dan pod lečo tiska. "V Veliki Britaniji imamo ogromno število odličnih skupin, težava je le v tem, da jih skoraj nihče ne more slišati. Veliko je skupin, ki igrajo po majhnih klubih. Vedno te presenetijo z zvokom. Ne moreš verjeti, da gre za Britance," skuša Charlie, ki se je šele kasneje pridružil omenjeni trojki, obrazložiti razmere na angleški sceni. Glasbeno pot so začeli podobno kot številne obetavne skupine brez prepotentnosti, dokazovali so se in gradili samozavest s številnimi koncerti po majhnih klubih in pubih; sledila sta singla Ript n' Happyin Gas Porter Bluesza majhno Kitty Kitty Corporation. Ne le s surovo in agresivno glasbo, prepojeno z blues obrati, ampak tudi z ovitki singlov (npr. človek, obešen za noge) in s samimi besedili skupina izžareva bolečino. Za to je odgovoren pevec Charlie: "Biti človek 20. stoletja je zelo frustrirajoče. Že sam London je ena sama frustracija. Včasih prav sovražim to mesto, gnusno je, nekaj pokvarjenega je v njem. Ljudje se streljajo že zaradi parkirnega prostora. Prav o tem pripovedujejo moja besedila. Rad imam ljudi, ki govorijo o človeških zadevah, zato so name močno vplivali klasicisti. Narativen komad ima enako moč kot slika klasicista, prepričan sem, da je narativno tisto avtentično in pravo. Hočem se posvetiti razlagi, kaj in zakaj se dogaja. Iščem povode, vzroke in posledice."

Omenjenima singloma je sledila skladba Queen Of Sex (posrečena parafraza King Of Sex ameriških Killdozer) na kompilaciji Love Train, na kateri se je predstavila "klapa" pomembnejših londonskih skupin, ki se vrti okoli četrti Camden Town. To jih je še bolj ukoreninilo v grunt sodobne angleške scene. Sam tisk je bil skoraj preveč prizanesljiv do Penthouse, razlog lahko morda iščemo pri bobnarju Timu Cedaru, ki je ob Penthouse dejaven kot kitarist v več kot zanimivi zasedbi Ligament, o kateri sam pravi: "Igranje v Ligament je zame tisto pravo, genialna glasba, ki pokriva širša obzorja. S Penthouse pokrivamo precej preproste, primarne energije." Penthouse primerjajo s skupinami, kot so Birthday Party, Mule, Jesus Lizard in Jon Spencer Blues Explosion. O tem Tim pravi: "Skupine, ki izhajajo iz tega zvoka, niso strašna redkost. Razlika je le v tem, da sta (denimo) skupini Jesus Lizard in Blues Explosion odlična živa benda, a na nas glasbeno nista bistveno vplivali." Charlie še doda: "Na nas so bolj vplivali s tem, kar so sposobni narediti iz skladb in kar se gredo na odru. Igrajo zase, delajo, kar sami hočejo, in ko se odločijo, končajo nastop. Zato jih imam rad." Prav Charliejevo gibanje in početje na odru je bilo velikokrat primerljivo z izpadi Davida Yowa iz Jesus Lizard ali celo z Iggyjem Popom; to skuša Tim obrazložiti: "Do teh primerjav prihaja zato, ker je Charlie zelo aktiven frontman. In to je ta pravo, nihče si ne želi gledati tipa, ki se brez veze preklada po odru." Vso podlago za to živo gibanje po odru pa Charlieju daje sama glasba, ki je močna, glasna in agresivna, podprta s trdim groovy ritmom. Do danes so Penthouse postali reprezentativno ime londonske četrti Camden Town. "Naši izhodišči sta blues in soul. Iz njiju izvira veliko dobre glasbe, bolj organskih, kot sta ti zvrsti, po moje sploh ne more biti," utemeljuje Charlie početje Penthouse. "Mislim, da smo zelo široki. S samim načinom, kako igramo. Igramo na vso moč! Imamo različne ravni komadov, ki pa se jih v živo ne da kar tako slišati, zaradi vsega hrupa. Smo glasna skupina, zato nam na koncertih redko uspe, da bi imeli dober zvok. Tim je najglasnejši bobnar, kar jih je. Ljudje ne zaštekajo, da imamo ta funky groove, a to ne pomeni, da smo funky skupina," dodaja basist Graeme Flynn. "Uporabljamo elemente soula. V igranje vlagamo veliko energije. Zelo dobri smo pri izmenjevanju energij, in to je, vsaj po moje, tudi bistvo soula. Da igraš tisto, kar čutiš."

Po split singlu s škotsko skupino Country Teasersin udeležbi na singel kompilaciji Gone Got Wretched s skupinama Delta 72in Dura-Delinquent iz ZDA ter angleškimi Monkey Island je skupina končno le dobila priložnost za izdajo prvenca Gutter Erotica, ki je izšel pri založbi World Domination. Na njem je skupina ohranila svoj izraz, izpovednost se giblje po surovem rezilu vsakdanjih frustracij. Skupina si brez izpiljenosti in uravnovešenosti pušča veliko prostora in za seboj dvigne veliko prahu. Prav s to neposredno ostrino se prebija na ameriški trg, na katerem je marca letos izdala mini album Recks, obenem pa se jeseni odpravlja na prvo evropsko turnejo, med katero se bodov torek, 14. oktobra, ustavili tudi v ljubljanskem klubu K4 na praznovanju tretje obletnice oddajanja Garbage Rocka na Radiu Študent.To so prvi pravi koraki kvarteta Penthouse z Otoka, z njimi bodo dodali tisti prepotreben ščepec za razjedanje stereotipov o angleški glasbeni sceni, ki ni samo osladna in mehkužna, a imamo o njej - žal kljub informacijski dobi - še vedno pokvarjeno podobo.

BIGor