Robert Carl

Robert Carl je profesor kompozicije na The Hartt School na Univerzi v Hartfordu v Connecticutu, ZDA. Visokošolsko diplomo iz kompozicije si je pridobil na univerzi Yale, Masters Degree je opravil na University of Pennsylvania, doktorat pa na univerzi v Chicagu. Študiral je pri znanih ameriških skladateljih, kot so: Jonathan Kramer, George Rochberg in Ralph Shapey. Dodatno se je izobraževal v Parizu pri Betsy Jolas in Iannisu Xenakisu, si pridobil štipendije številnih fondacij (Lurcy Foundation, Camargo Foundation, Rockefeller Foundation), dobil več mednarodnih nagrad, sodeloval v umetniških kolonijah Yaddo, MacDowell in Millay. Posnetke njegove glasbe izdajajo ugledne svetovne založbe. Na The Hartt School je predstojnik oddelka za kompozicijo, vodi pa tudi štipendijski program za posebno nadarjene študente, imenovan 20/20, ter komorni orkester za izvajanje sodobne glasbe, imenovan Contemporary Players.

Kot študent na tej šoli in kot član programa 20/20 sem imel priložnost sodelovati z njim pri različnih zanimivih projektih. Ljubeznivo se je odzval mojemu vabilu, da pove kaj o glasbenih tokovih v sedanjem času ter o aktualnem dogajanju na ameriški skladateljski sceni.

Kakšni so vaši pogledi in mnenje o današnjih kompozicijskih tehnikah, dogajanjih, tokovih, modi v ZDA in tudi v Evropi?

Naj najprej pojasnim kontrast med Evropo in ZDA. Seveda bo to nekakšno olajšanje za ZDA... Vsekakor v pogledih ne želim biti nacionalističen in patriotski, ker mislim, da kultura raste in postaja vse bolj globalna. Čeprav je ameriška glasba tista, h kateri pripadam, si je zato še ne lastim. Ena najmočnejših razlik, ki sem jih zaznal, ko sem v Evropi poslušal glasbo (večinoma gre za glasbo zahodne in srednje Evrope, spreminja se, ko se pomikaš proti Vzhodu), je ta, da je nova glasba osredotočena na abstraktnost, čistost in rast v estetiki. Čutim, da se ta glasba še vedno opira na neke vrste "vodoravno" tradicijo. Na primer: pred petnajstimi, dvajsetimi leti, ko sem prvič šel v Evropo in tam živel nekaj časa, sem se zavedel, da večina novih del in pogledov na kompozicijo temelji na zvenu in barvi, kot zadnjem velikem odkritju... V Parizu, na primer, je bila cela skupina skladateljev, ki so bili povezani z ansamblom Itineraire; skladali so tako imenovano "la musique spectrale", glasbo, pri kateri je vsa kompozicija osredotočena na odnose med alikvotnimi toni. To je zelo poenostavljena razlaga, je pa vsaj nekaj... Sem pa v zadnjih petih letih, kar sem hodil čez Atlantik, zaznal, da so se nove težnje in tehnike pomaknile še čez to mejo v deželo šumov in zvenov brez intonacije. Temu bi lahko rekel kar disonančni hrup - seveda v tehničnem smislu. Od skladateljev je tu najprej Helmut Lachenman, nemški skladatelj, ki je ustvaril obsežen opus del, katerih osnovni namen je uporabljati akustične instrumente in na njih proizvajati zvoke brez intonacije. Kaže, da bodo v Evropi tako še naprej raziskovali nove principe zvočnih obzorij, ki se jih pred njimi še nihče ni podal iskat. Temu bi nekako lahko rekel vodoravna črta v razvoju estetskih teorij, ki temelji na (prej omenjeni, op. prev.) tradiciji.

V ZDA so stvari bolj zmedene in "necivilizirane". Zdi se mi, da ima zamisel o tem, kaj je meja, zelo malo skupnega s čisto tehničnim pogledom na glasbo in raziskovanjem estetskih križanj in srečevanj. Naj omenim tematiko, ki jo trenutno raziskujejo v ameriški sodobni glasbi: prostor, kjer se srečujeta notacija in improvizacija, in neposredno iz tega prostor, kjer se srečujeta klasična skladateljska tradicija in tradicija improviziranja oziroma, bolj natančno, jazz. Prostor, kjer se srečujeta splošno popularna in z mediji utemeljena glasba ter glasba, zasnovana na nekomercialnih normah... Najboljši primer je tako imenovani Bang on the Can Festival, ki vsako leto maja poteka v New Yorku. Na tem vsakoletnem maratonskem koncertu predstavijo kakšnih dvajset do trideset novih skladb, ki so estetsko in slogovno zelo blizu rocku. Ta festival je bil vedno zelo uspešen in je v mnogočem vplival na nove generacije mladih ameriških skladateljev; opogumil jih je, da vstopijo v svet skladanja, ki ni ukoreninjeno; želijo si biti kratko malo cool, če se smem tako izraziti.

Med ameriškimi skladatelji lahko opazimo tudi mnogo svobodnejše mešanje glasbe drugih kultur. Še vedno je dežela, kjer se križa tako rekoč ves svet in iz te mešanice potem izhajajo skladbe -"skrpucala", kot kakšni motorji, sestavljeni iz kupa različnih najdenih delov. Seveda se v to mešajo tudi elementi iz preteklosti. Amerika je dežela, ki je nekako še vedno osvobojena zgodovine... No, ne bom rekel, da nismo z vsakim dnevom starejši, vsekakor pa z zgodovino pri delu nismo obremenjeni - delo lahko še vedno imenujemo sodobno, čeprav ne poizkušamo vnašati in mešati vplivov prejšnjih obdobij. Lahko rečem, da bi v tak način skladanja, ki se otresa tradicije, recimo v Franciji, takoj posumili. Razglasili bi ga celo za sentimentalno in dekadentno nostalgijo. Pri nas pa ima status avanturizma, ker ga jemljemo kot nekakšno potovanje v čas.

To so torej nekateri trendi v ameriški glasbi. Ne smem pozabiti tudi, da so ZDA še vedno dežela tehnološkega napredka, dežela "know how-a". Če hočeš pritegniti ljudi na koncert sodobne glasbe, objaviš magično besedo računalnik. Ljudje hočejo videti tehnologijo, ki bo opravila delo, pričarala trik. S tem pa na pladnju dobimo kupe inovacij in najrazličnejših zanimivih "domačih" iznajditeljskih poizkusov. Seveda ne smeva mimo dejstva, da je v našem okolju ogromno ljudi, ki so v tehniki nadpovprečno izobraženi. Vendar to ne pomeni, da so tudi najvplivnejši skladatelji elektronske glasbe. Nekatere izmed najpomembnejših skladb elektronske glasbe so po mojem mnenju tiste, ki jih piše Steve Reich. Na primer Različni vlaki (Different Trains), ki je ena najuspešnejših skladb z rabo samplerja. Ali pa John Adams, ki v orkestracijo vmeša tudi sintetizatorje. To seveda ne meče v slabšo luč pionirjev, ki so to glasbo in instrumente (tako hardware kot software) razvijali. Pri najzanimivejših izdelkih so tako vedno v ospredju tisti, ki zmorejo pri delu bolj ali manj enakovredno združiti navdih in glasbeno znanje s tehnologijo.

Katere so po vašem mnenju prevladujoče kompozicijske šole v ZDA?

Resnica je, da so postala estetska merila, ki so oblikovala ameriško glasbo v sredini 20. stoletja, izjemno zamegljena. Osredotočil se bom na nekaj, kar je dandanes že nekakšen mit; gre za princip uptown - downtown. V šestdesetih in sedemdesetih letih je modernizem prevladoval predvsem v severovzhodnem delu ZDA, kjer je domoval na akademskih ustanovah - glavni predstavnik je Milton Babbitt - in temu pravimo uptown; na drugi strani pa je bil downtown, ki ga je ponazarjala izrazito eksperimentalna, minimalistična instrumentalna glasba, kakršno sta skladala na primer Steve Reich in Philip Glass.

Po mojem mnenju takšne ločnice danes ni več oziroma je razmerje popolnoma drugačno. V spektru današnjih ustvarjalcev so velika redkost tisti, ki pišejo "klasično" modernistično in minimalistično glasbo, imamo pa velikansko, penečo se sredino med obema nekoč tako definiranima mejama. V tej brbotajoči sredini pa se najdejo takšni, ki eksperimentirajo, ter takšni, ki se zgledujejo po tradiciji; med temi eksperimentalisti in tradicionalisti bi lahko zaznali odnos, ki bi ga poimenovali razmejitev, vendar pa bi pravo mejo zelo težko definirali. Skladatelji kot Aaron Copland, Eliott Carter in Samuel Barber, kot predniki, ki so zdaj za nas klasiki, za primer pa lahko dodava še Charlesa Ivesa, so v svojih opusih, čeprav jih imamo za tradicionaliste, tudi izjemno nihali od neoromanticizma k popolnemu modernizmu.

Še vedno pa jih obravnavamo kot klasike, mar ne?

Ja, seveda, to so ameriški klasiki. Vendar tisti, ki s seboj prinašajo modernizem, ki je veljal za nekaj šokantnega - avantgardo. Na drugi strani pa so skladatelji, ki jih vidimo kot naslednike. To so John Cage, Henry Cowell, Henry Partch. Pri njih lahko zasledimo tudi Ivesov vpliv... to je zanimivo, ha, ha... Charles Ives je nekakšen skupni oče teh skladateljev, ki se zelo zanimajo za alternativne predstave, medije, tehnologijo, improvizacijo ter mešanje vsega v nenavadne kombinacije. Dandanes je malce starejša generacija skladateljev zgoščena na vzhodni obali in je rahlo evropsko usmerjena; mlajša generacija se zbira na zahodni obali. Mešanica obeh pa je na srednjem "zahodovzhodu"... No, malo se šalim, vendar bi rekel v povezavi s prejšnjo razdelitvijo uptown - downtown, da kot takšna ne obstaja več. Če že je meja, potem je sedaj med tradicionalisti in eksperimentalisti. Predstavnik današnje dobe, ki bi ga rad omenil, je Steve Macky. Igra blues kitaro, skladal je za Kronos kvartet in tudi nastopal z njim in je profesor kompozicije na univerzi Princeton, kjer je bil tudi Milton Babbitt in kjer je bil center serializma v ZDA. To je le primer, kako pomešano in zamegljeno je v tem trenutku vse tukaj naokrog. Skladatelje je zelo težko uvrstiti ali natančno določiti. Kayo Gain, na primer, skladatelj in glasbeni kritik za Village Voice, (ki smo ga v skupini Contemporary Players letos tudi izvajali, op. prev.) se ima za eksperimentalista, skladba, ki smo jo izvedli, pa je strogi dvojni troglasni kanon, ponavljan na vsakem možnem intervalu, kar je po obliki nekaj izjemno urejenega in smiselnega ... To samo potrjuje, kako nedoločno in pravzaprav nesmiselno bi bilo uvrščanje posameznikov v današnjem času. Rekel bi, da smo polni kontradikcij in neharmoničnosti v naši novi skladateljski praksi. Ljudje bi lahko rekli, da je to velika napaka ali pa velika čudaškost ameriške glasbe... O tem bo odločala zgodovina.

Kot član že omenjene izvajalske skupine Contemporary Players sem imel možnost igrati Trio Fatale za klarinet, fagot in klavir ene vaših najboljših študentk, Nemke Ingrid Stolzel. Skladba mi je bila zelo všeč...

Ja, to je odlična skladba!

...in ko sem Ingrid zanjo čestital, sem izrazil mnenje, da bi morali biti Nemci zelo ponosni nanjo. Odgovorila mi je, da bi njeno glasbo v Nemčiji razglasili za prazno in neintelektualno... Ali bi temu lahko rekli večni spopad med evropskim in ameriškim gledanjem?

Mislim, da mi je njen odgovor zelo razumljiv. Povežem ga lahko s tistim, kar sem prej govoril o pojmu abstrakcije. No, s tem izrazom moram biti previden, ker je pravzaprav vsa koncertna glasba abstraktna, če uporabljaš samo čist zvok. Mislim, da je pri srednje- in zahodnoevropski glasbi opazna oslomba na modernizem sredine 20. stoletja, pri čemer ne mislim Stravinskega ali celo Schoenberga... Osredotočiti se želim na postrealizem. Po definiciji modernizma naj bi bila uspešna skladba tista, ki primarno ponazarja in predstavlja nezvočno in nečasovno strukturo. Brez te prej domišljene strukture "nestruktur" je skladba slabša - "neintelektualna". In to je tisto, o čemer govori Ingrid. V ZDA je mnogo večji poudarek na improvizaciji... Saj tudi v vsakdanjem življenju tukaj marsikaj temelji na improvizaciji, vse skupaj je ena sama zmešnjava... rekel bi, da skladatelji tukaj mnogo raje izhajajo iz ideje in potem znotraj nje raziskujejo in odkrivajo na slepo. Sprostiti idejo, to je moto! Mnogo manj skrbijo za to, da bi v skladbi zajeli elemente drugih stilov, tradicijo, svetovno glasbo in tako naprej. Rekel bi, da je pomembnejša igra rahlega namigovanja na svet in tradicijo.

Kod plovemo sedaj, kaj lahko še odkrijemo, kam gremo?!

V nekem smislu, kot Američan, vidim to vprašanje kot malce evropsko. Rekel bi, da morda obstaja neka praksa, nov element, ki mora šele biti odkrit. Vedno je sveža in nova glasba, ki čaka, da bo napisana, ker se rojevajo novi in vedno različni ljudje, ki imajo drugačne izkušnje kot generacija pred njimi. Hm, ker sem bil, preden sem postal skladatelj, izučen kot zgodovinar, ne morem pomagati, če menim, da je do neke mere vsa glasba nekakšna vedno ista megaskladba, ki jo vsaka generacija napiše na novo. In to pomeni, da je nova. Seveda imamo vedno glasbo, ki je bolj sveža kot ostala. Na primer, skladatelj, ki ga neskončno obožujem, eden največjih živečih mojstrov, je Ligeti. Veš, po vsem, kar sem rekel, hočem povedati še kaj dobrega o Evropi, ha, ha. Ligeti je neverjeten primer skladatelja s skrajno sintetičnim pogledom. Nikoli se ne bi mogel imenovati postmodernista. Izredno je fleksibilen pri združevanju normalnih postopkov skladanja v skrajno osebnoizpovedno prakso. In reči moram tudi, da v dveh polovicah tega stoletja v Evropi prevladujeta dva skladatelja, ki sta mi pri srcu. V prvi polovici je to Stravinski, v drugi pa Ligeti. Onadva mi predstavljata pot k tistemu, kar se ima še razviti v prihodnosti. 20. stoletje se zdi kot ogromna sprostitev tehnike in tehnologije. Zvokovne inovacije in elektronski pripomočki so postali dostopni vsakemu skladatelju. Velikansko darilo skladateljem so stari izpopolnjeni in novi instrumenti, izjemno nadgrajena tehnika igranja, novi elektronski zvoki, alternativne možnosti urejanja in zaporedja uporabe materiala, strategije za organizacijo... Vse to se je zgrnilo na nas.

Čutim, da so skladatelji, ki so sposobni sprejeti te inovacije kot nekaj povsem samo po sebi umevnega in kot del vsakdanje prakse in ki imajo v istem trenutku tisto, čemur bi rekel globok, prirojen, naraven občutek za osnovne kompozicijske tehnike, ki so že bile uspešne v preteklih dobah in različnih kulturah, na pravi poti k uspešnosti in poslušanosti. Ta kombinacija elementov za občutek, kaj je muzikalno, združena s popolnoma naravnim sprejetjem inovacij 20. stoletja, bo okarakterizirala nastanek dobre nove glasbe v 21. stoletju.

Naj vas pri tem nekaj vprašam. Pravkar ste se vrnili iz Rusije. Ali vaša razlaga pomeni, da bo populacija skladateljev tam in v drugih manj razvitih evropskih državah zaradi pomanjkanja sredstev zaostala v glasbenem razvoju?

Ne, mislim da nikakor. Osebno sem mnenja, da tehnologija postaja zelo dostopna in poceni. Kar je bilo v začetku last velikih specializiranih institucij, kot so radijske postaje, univerze..., je že naprodaj v trgovinah za nekaj tisoč dolarjev. Glasba vzhodnega bloka, to je v realnosti vzhodna in srednja Evropa, je bila nekako zamrznjena zaradi hladne vojne. Sam sem slišal nekaj najbolj zanimivih in dognanih skladb prav s tega področja. Predvsem zato, ker ti skladatelji poslušajo modernizem in avantgardo kot nekaj, kar se je že zgodilo in pri nadaljevanju to že upoštevajo. V Rusiji je kup skladateljev, ki me zelo zanimajo... Šnitke, Gubaidulina, Denisov, ki je pravkar umrl, Smirnov... To so med seboj neverjetno različni in fascinantni skladatelji. In to je samo Rusija... Potem imava še cel kup na "novo" rojenih evropskih držav, ki imajo zelo vitalno kulturno tradicijo. Vitalne so v več smereh, saj imajo izredno nedogmatski pristop k novim tehničim virom in rešitvam.

Kaj pa mlada generacija skladateljev v ZDA ? Katera bi bila vodilna imena?

Moram reči... Skladatelji, ki se meni zdijo zanimivi v tem trenutku, nekako niso najmlajši... So v štiridesetih... Steve Macky je po mojem mnenju izjemno nadarjen. Louis Vierk, ki piše glasbo, ki rahlo temelji na srednjeveški japonski dvorni glasbi gagakoo. Paul Dresher, ki zelo eksplicitno meša rock in klasično glasbo; ima svojo lastno rockovsko skupino, s katero nastopa. Elizabeth Brown, ki je bila letos tu, je poklicna flavtistka in igra shakuhachi - japonsko bambusno flavto. Vsi ti skladatelji so izjemno uspešni in se tudi v estetskem smislu ves čas gibljejo na vrhu.

Povejte mi, prosim, še kaj o vašem delu tukaj. Kako usmerjate študente, kaj od njih pričakujete?

Dve osnovni vodili sta, ki jima posvečam precej pozornosti. Od študentov ne zahtevam nobene stilne usmerjenosti. Ko pridejo, jim povem, da od njih pričakujemo, da bodo pisali negenerično glasbo. Želimo, da najdejo osebni in domišljijski pristop in izraz, iz katerega se bo izluščila njihova lastna izvirnost. Želimo jih izpostaviti čim večjemu številu estetskih norm in različnih pristopov, tehničnih in čustvenih, da bi imeli tako širok vpogled v dogajanje, kot je le mogoče. Potem lahko stvari oblikujejo po svoje. Po drugi strani pa poizkušamo uvajati tisto, kar je osnovna glasbena praksa. Vprašajo, kaj je harmonija... Ne povem jim, da je to navadna diatonična praksa, ampak kaj je bilo pri njej uspešno. Iz vsake veljavne norme poizkušamo izvleči tisto, kar je bilo uspešno. Obnovitev zaupanja v obrt! To sta dve stvari. Vedno se najde kreativnost.

Kaj pa je dandanes vaš najbolj priljubljen medij, s katerim se kot skladatelj izražate?

Mislim, da je to orkester, vendar ne nujno takšen, kot ga poznamo danes... Seveda ne želim reči, da bo kot tak izumrl. Ljudje imajo vedno najraje, če veliko ljudi igra skupaj... Nekako menim, da bo v prihodnosti prišlo do reorganizacije orkestra, ki se bo zmanjšal na komorno raven in bo izredno fleksibilen pri vpeljavi novih instrumentov, ojačevalcev... Ensamble Moderne, Ensamble Intercontemporain - sta njihova predhodnika danes. Mislim, da je na tem področju Evropa pred nami, ko si prizadeva za razvoj ansambla, ki igra kot orkester, je pa bolj "vitek" in "zlovešč", če ga lahko malo bolj ameriško opišem. In mislim, da to kaže na prihodnost. No, tudi tu imamo zasedbe, kot sta jih postavila Phil Glass in Steve Reich. Mladi skladatelji ustvarijo lastni ansambel, da bo igral njihovo glasbo, in iz tega se razvije splošna praksa. To je smer razvoja - in sem bi usmerjal svojo energijo. Ljubim komorno glasbo in tej se godi nadvse dobro.

Boris Rener