Letnik: 1996_97 | Številka: 10 | Avtor/ica: Dario Cortese

Ob 25-letnici The Residents

In potem glasba ni bila nikoli več ista

Kaj naj naredi najbolj fantomska glasbena skupina na svetu ob četrtstoletja delovanja? Nekaj nepredvidljivega, to je edino gotovo. 25 let ni kratka doba, še posebno ne za The Residents, ki ves čas uspešno skrivajo identiteto članov.

25 rezidentalnih let pomeni vsaj 30 albumov ter veliko več skritega, neizdanega in drugače obskurnega materiala. 25 rezidentalnih let pomeni četrt stoletja presenečenj in obilico nesrediščne zabave, ki jo z glasbo in drugače pripravljajo The Residents. Kultna skupina, ki skoraj od začetka delovanja svoj dom imenuje San Francisco, ima prav tako kultno publiko, ki vedno komaj čaka na novo rezidentalno presenečenje. Zadnja leta niso bila izstopajoče izzivalna: po glasbeno in pripovedno odličnem CD-ju in najbolj raznolikem projektu Freak Show (1990) sta izšli še CD plošči The Gingerbread Man (1994) in lani Have A Bad Day, ki je "soundtrack" CD ROM-a. Nove multimedialne in interaktivne možnosti so namreč tako obsedle The Residents, da so v minulih petih letih pripravili dve CD ROM plošči: Freak Show in Bad Day On The Midway. Obe temeljita na principu igre in neponovljivosti, tako da igralec praktično nikoli ne more ponoviti sosledja dogodkov.

Minulih pet pomeni tudi spremembo v izhajanju in podobi plošč skupine. Konec osemdesetih let je evropsko licenco Ralph Records iz San Francisca, matične založbe The Residents, prevzela nizozemska založba Torso, od leta 1992 pa za izdaje glasbenih fantomov skrbi založba EuroRalph iz Hamburga. Pri njej je kot prvi CD ob 20-letnici delovanja izšla kompilacija Our Finest Flowers, na kateri so The Residents predelali lastne skladbe do te mere, da so iz njih sestavili povsem nove komade: delčki so znani, celota je nekaj povsem novega in samosvojega. Poleg že omenjenih novih CD plošč skupine je EuroRalph poskrbela še za izdajo nekaterih klasičnih plošč, med njimi The Third Reich'n'Roll, Duck Stab/Buster and Glen, Fingerprince + Babyfingers, Eskimo in The Commercial Album. Vse izdaje EuroRalph izstopajo po zvoku, saj so vsi stari posnetki šli skozi natančen mastering, po oblikovanju in podobi digipack ovitka.

Zadnje presenečenje skupine treh očesnih zrkel in ene mrtvaške glave je najbolj razkošno: na začetku letošnjega poletja je izšel četvorni CD z naslovom Our Tired, Our Poor, Our Huddled Masses. Čeprav gre za kompilacijo, sta njena zasnova in izbor glasbe vse prej kot konvencionalna, sta kvečjemu rezidentalna. Štirje CD-ji (Washington, Lincoln, Jefferson in Roosvelt) prinašajo izbor - natančneje editirane "koncentrate" - glasbe z albumov, komade s singlov, vključno z dvojnega singla Santa Dog iz leta 1972, prvo objavljeno ploščo skupine in še neizdane zvočne podvige, med njimi 14-minutni izsek albuma Babysex. The Residents so ga posneli leta 1971, vendar pod vplivom teorije obskurnosti N. Senade nikoli objavili. Zbirko rezidentalno obdelane glasbe, ki traja skoraj 4 ure in pol, dopolnjuje 32-stranska knjižica z vsem, kar ste želeli vprašati The Residents, vendar niste vedeli, kako to storiti. Čeprav je kompilacija mišljena kot pregledna zbirka za vse milijonske množice, ki bi želele vstopiti v svet rezidentalno izkrivljenega videnja pop glasbe, je povsem jasno, da bodo po njej segli predvsem najbolj zavzeti ljubitelji The Residents. Za vse je skupina pripravila še eno presenečenje: vse kaže, da se bo kljub vsem napovedim o nasprotnem naslednje leto odpravila na evropsko turnejo. Tokrat naj bi nastopili le v večjih evropskih mestih, vendar v vsakem več večerov zapored; torej bo šlo za nekakšno različico njihove zadnje "turneje" Freak Show, ko so The Residents leta 1995 zasnovali 21 zaporednih koncertov/performansov v Pragi in izvedbo zaupali češki skupini Už Jsme Doma ter se sami le skrivali med občinstvom.

Tako se je sredi avgusta v Kölnu zgodilo - kaj drugega - pravo presenečenje, ko so se The Residents osebno pojavili na nastopu na sejmu PopKomm. Posebej za to priložnost so pripravili polurno predstavo, o kateri se je najprej govorilo, da gre za multimedialno-elektronsko obarvan show, med katerim bodo The Residents "nekje prisotni". Teorija obskurnosti N. Senade je v skupini očitno še zelo živa, saj so nastop pripravili v dvorani za 200 ljudi in oba napovedana termina sta bila razprodana že dneve pred predstavo. Zaradi zahtev publike so nato med oba nastopa uvrstili še enega in se tako trikrat v enem večeru po sedmih letih ponovno osebno predstavili v Evropi.

Predstava Disfigured Night, na kateri naj bi temeljila tudi nova evropska turneja The Residents, je glasbeno pripovedni splet v znamenju elektronske glasbe; precej v maniri zadnje redne CD plošče Have A Bad Day, toda z besedili. Na odru zraven očesnega zrkla, ki obvladuje vsemogočne klaviature, preseneti rezident s čisto navadno, dobro staro bas kitaro. To je ves vidni glasbeni instrumentarij predstave (računalniki ostajajo skriti,) v katerem sta glavna akterja v debel kožuh bele opice oblečen pevec s prepoznavnim glasom in plesalka/občasna proizvajalka zvokov v mačji podobi, ki je sodelovala tudi v predstavi CubeE - The History of American Music in 3 E-Z Pieces. Zanimivo in morda kar simptomatično za novo usmeritev skupine je, da predstava dobi pravo podobo šele na video ekranu, na katerem se v ozadju miksa različnih zornih kotov kamer ves čas odvijajo računalniško vodeni grafični prelivi. Predstavo Disfigured Night bo septembra ekskluzivno predvajala Viva.

Čeprav je Homer Flynn, šef Cryptic Corporation, ki kot kvazi poslovna organizacija stoji za skupino, izjavil, da "The Residents sploh niso več anti-pop skupina", bi se po predstavi Disfigured Night o tej izjavi dalo razpravljati. Po drugi strani je res, da so se tudi The Residents vpeli v kolesje industrije zabave, saj je bil glavni sponzor predstave Marlboro v sklopu promocije The Pulse of America. Toda "Marlboro Eyeball Experience", kot so dogodek oglaševali mediji, je imel s prisotnostjo The Residents vendarle nekoliko podtalen prizvok. Naj gre za tri očesna zrkla in mrtvaško glavo, ki pred Belo hišo mahajo z ameriškimi zastavicami, kip svobode z očesnim zrklom in cilindrom ali prej omenjeno zasedbo, ki strelja race pred Eifflovim stolpom: podobe so nove, vsebina ostaja ista. N. Senadov princip zvočne reorganizacije deluje tudi na vizualnem, miselnem in na celotnem rezidentalnem področju.

Dario Cortese